»… Mi bo potem takim kdo zameril, de od reči govorim, za ktero še ni lahko gospodarju v misel prišlo, se meniti? Saj še imena med Slovenci nima, tako malo se zmenijo za njo. Kdor jo imenuje, ji pravi po tujih jezikih: Abtritt, Retirad, Privet; in če ji sekret reče, misli, da jo je imenoval po slovensko. Jas ji za to dobo vstraniše rečem zavoljo tega, ker se vse v njo v stran spravlja, kar nikamur drugam ne kaže.«

Janez Bleiweis, Kmetijske in rokodelske novice, 1844

Javne sanitarije v mestu so redko predmet javnih razprav, četudi gre za občo potrebo. To so vedeli že v starem Rimu, kjer so sanitarije bile prava institucija, mesto združevanja, razprave in življenja meščanov. Šlo je za skupen estetski prostor, opremljen z mozaiki in poslikavami, ponekod je imel celo ogrevana tla. Sanitarije, kot jim pravimo danes, so umeščali v gosto poseljene predele, v bližino kopališč ali fontan, s tekočo odpadno vodo so splakovali kanale pod latrinami. Pa sta se od tistih časov strategija in politika razporejanja in urejanja javnih sanitarij kaj spremenili?

Pri načrtovanju javnih sanitarij je treba razmišljati o skupnih in svojskih potrebah

V vasici Vaux v francoski vinogradni pokrajini Beaujolais se odvija satirični roman Clochemerle pisatelja Chevalliera. Med vaščani se bije borba – javna razprava, bi dejali – za postavitev pisoarja. V realnosti se vsaj pri nas mestne sanitarije javno omenjajo le, ko se pojavi katera od civilnih pobud. Nanje z razlogom opozarja Društvo za kronično vnetno črevesno bolezen z dodeljevanjem nagrade za najboljše javno stranišče.

Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani smo se v arhitekturni študijski skupini Trgi, ulice in stavbe okoli nas, ki proučuje vrline javnega prostora, in pri mednarodnem projektu Erasmus+ Dreamlike Neighbourhood preizpraševali o ustreznih dostopnih javnih sanitarijah za (starejše) prebivalce mesta Ljubljana.

V Ljubljani je trenutno na voljo deset javnih stranišč, ki jih upravlja Voka snaga, in štiri javna stranišča drugih upravljavcev. Na spletni strani so navedeni odpiralni čas in njihove lokacije, pa tudi podatek o tem, ali je stranišče dostopno gibalno oviranim. Z izjemo tistih na Plečnikovih Žalah, v podhodu Plave lagune in na Špici na Prulah so ta razmeroma gosto razporejena po ožjem mestnem središču. Starejši uporabniki pogrešajo stranišča tudi zunaj mestnega centra, v bližini nekaterih priljubljenih zelenih površin, kot so park Tivoli, dostopi na Golovec in Pot okoli Ljubljane, tudi v nekaterih predelih, kot sta Poljane in Šiška. Pogrešajo jih na večjih parkiriščih, na primer pri Dolgem mostu ali ob Barjanski cesti za izvozom z avtoceste. Starejši študenti opozarjajo tudi, da so javna stranišča v Ljubljani pod nivojem mestnega parterja, skoraj vsa so umeščena pod mostove in v podhode pod trgi. So, kot so se izrazili sami, »nekje spodaj«, »zdijo se oddaljena«, »delujejo nedostopno«, »vzbujajo slab občutek«, »so nekje v temi«. Pogrešajo sanitarije, ki ne bi bile sramežljivo skrite, marveč umeščene na nivo mestnega parterja. Kot primer dobre prakse so študenti navedli javno stranišče v neposredni bližini mestne hiše v Kranju. Dostopno je z glavnega trga, urejeno pa je z mislijo na mestno preteklost in današnjo kulturo mesta. Na steni tega stranišča so tudi našli omenjeni Bleiweisov zapis, ki govori o etimologiji besede stranišče in njenih sopomenkah.

Pri oceni dostopnosti stranišč zanašanje na kvantitativne standarde, na primer na število kabin, velikost in opremljenost, ter na prisotnost ali odsotnost arhitektonskih ovir, kot so dvigala, klančine in držala, lahko zelo operacionalizira zagotavljanje javnih sanitarij. Ne more pa v polni meri zagotoviti dostopnosti. Dostopnost je kompleksen pojem, ki vključuje tudi dejavnike, kot so uporabnikova kultura, pretekle izkušnje, spol in starost.

Čisto je, kar je očem vidno

Odnos do higiene je vprašanje osebne, družinske, nacionalne, kulturne zapovedi, pa tudi časa in prostora. Občutek neomadeževane čistoče so, na primer, v času baroka ustvarjali belo popudrani obrazi, še danes čisto bela nevestina obleka izraža njeno neomadeževanost.

Na Slovenskem pričakujemo »očitno čistočo«. Hoteli naj bodo »zelo čisti«, beremo v ocenah. Žlico, ki je zdrknila na tla, laže uporabimo, če se ni vidno umazala. V arhitekturi pa za občutek čistosti uporabimo več svetlobe, po možnosti naravno svetlobo in več svetlih barv, svetleče finalne obdelave, tudi transparentne materiale. Nasprotno pa obrabljene površine povezujemo s čim, kar propada, kar je negativno, umazano, odvratno. Še tako moderno opremljeno ali novo stranišče, na primer tisto pod Mesarskim mostom v Ljubljani, ne bo vzbujalo zaupanja, če bo ostalo osvetljeno s slabo modro obarvano svetlobo in bo dostop do njega potekal po strmih stopnicah, iz svetlobe v temó.

Dostopnost stranišča je lahko omejena tudi, če uporabniku ne zagotavlja dovoljšnje zasebnosti. Pomembna je, na primer, odločitev, ali bomo kabine opremili s predelnimi stenami, ki bodo segale popolnoma od stropa do tal. Zaradi zasebnosti, vidne in slušne! Na Japonskem imajo morda tudi zato na stenah kabin senzorje, ki ob uporabi stranišča proizvajajo zvok šumenja morskih valov.

Kaj pa enakost moških in žensk?

Najranljivejša skupina, ko gre za javna stranišča, so (starejše) ženske. Ženske najpogosteje uporabljajo javni prevoz, so v mestu s kolesom ali peš, so največkrat v družbi otroka ali starejše osebe, so najpogostejše obiskovalke nakupovalnih predelov in posledično imajo več razlogov za uporabo stranišča. Zakaj bi se morale izpostavljati, zakaj bi na silo naročale hrano in pijačo v lokalih le zato, ker v bližini ni javnih stranišč? Slavna arhitektka Denise Scott Brown je leta 1967 v svojem članku opozorila na slabo oblikovanje prav ženskih sanitarij. Kar je poudarila, velja še danes: premajhne kabine najbolj prizadenejo ženske uporabnice, moške manj; izven kabine pa ženska pogosto nima več kam odložiti torbice, nakupovalne vrečke ali obesiti plašča.

S premišljenim oblikovanjem do spodbujanja (primerne) uporabe

Pravilno umeščena, oblikovana javna stranišča bodo spodbudila tudi njihovo primerno uporabo. Prav z oblikovanjem lahko pripomoremo k razbijanju stereotipov, k občutku varnosti in čistoče.

Negativne percepcije čistoče javnih stranišč in zagotavljanja občutka varnosti ob njihovi uporabi so se odlično lotili v Tokiu. Povabili so 16 znanih arhitektov, med njimi Tadaa Anda, Toya Ita, Kenga Kumo, k zasnovanju privlačnih stranišč, ki bodo vzbujala zaupanje uporabnikov. Nastala so inovativno oblikovana stranišča, katerih oblikovne zasnove so zasnovane na zgodovini in kulturi naroda. So osvetljena z veliko naravne svetlobe, tehnološko napredna, nekatera tudi zelo eksperimentalna. Morda najbolj izstopa stranišče Shigeruja Bana. Obdajajo ga barvne, a popolnoma prozorne stene, ki kažejo, ali je stranišče prazno. Posebno ponoči to ustvarja občutek varnosti ob uporabi. Z zaklepanjem vrat se stekla avtomatično matirajo. Nova stranišča v Tokiu tudi niso skrita v temnih vogalih ali pod parterjem mesta. Zaradi zanimive podobe in premišljenega oblikovanja so postala privlačen del ulične opreme in celo ena od turističnih zanimivosti, ki podpira pregovorno natančnost in čistočo Japoncev.

Urejena, strateško razporejena javna stranišča naj bodo nepogrešljiva dodana vrednost javnih prostorov mesta. Prinašajo lahko ekonomsko, socialno in okoljsko korist. Z razporeditvijo po vseh delih mesta naj služijo prebivalcem mesta, pa tudi obiskovalcem. Pripomorejo naj k pozitivnemu slovesu mesta, opogumljajo naj turiste in posredno privabljajo investitorje. Zakaj njihovemu oblikovanju tudi pri nas ne bi namenili več pozornosti?

Tekst in naslovna fotografija: Meta Kutin