Advertisement
kako-bomo-ziveli
Matevž Granda: Kako bomo živeli jutri? 

Kako bomo živeli jutri? je naslov razstave, ki je v tem času (23. 6.–18. 11. 2022) na ogled v dunajski Nordwestbahnhalle. Gre za pregledno razstavo dunajske stanovanjske gradnje preteklih let. Nastajala je šest let in ponuja natančen vpogled v raznolikost pristopov in konceptov, ki jih razvijajo za potrebe prebivalcev. Poleg tega pa ponuja vpogled v zgodovino dunajske stanovanjske gradnje. Spremlja jo publikacija, zasnovana kot turistični vodič, ki vabi na sprehode po vnaprej določenih turah, na katerih si lahko ogledamo primere prakse, ki jih razstava obravnava. (Povezava na interaktivni zemljevid.)

Dunaj radi uporabljamo za primerjavo, kako bi lahko stvari reševali pri nas. Te primerjave so lahko po eni strani sicer koristne, ker je Dunaj zelo napredno mesto in že dolgo na vrhu lestvic po kakovosti življenja med svetovnimi mesti. Po drugi strani pa so brezpredmetne, saj se pogosto izpostavlja le eno kategorijo in ne celote, ter hkrati nerealne, saj govorimo o povsem drugačnem merilu in predvsem mentaliteti. 

Dunaj je imel leta 1916, v času prve svetovne vojne, 2,2 milijona prebivalcev. V naslednjih letih je populacija drastično padla na 1,6 milijona. Krivulja se je po drugi svetovni vojni počasi obračala in danes ima 1,95 milijona prebivalcev. Zakaj se mi zdi to pomembno? Prvič, ker bi se po neki ozkogledi logiki lahko spraševali, zakaj sploh gradijo vsa ta stanovanja, če pa je mesto nekoč že imelo bistveno več prebivalcev, kot jih ima sedaj. Drugič pa zato, ker kaže na to, da stanovanjske površine še zdaleč niso edine, ki jih mesto potrebuje in ki jih pri nas primanjkuje. 

Če bi že želeli pošteno primerjavo z Dunajem, se bojim, da bi nas podoba v ogledalu lahko precej bolj zaskrbela od ugotovitve, da imajo pač boljšo stanovanjsko politiko. 

Začnimo: 

Dunaj ima dolgoročno vizijo, da želi povečati svojo populacijo. Izračunano imajo, koliko in predvsem zakaj. Zakaj? Več ljudi pomeni več dodane vrednosti, večjo produktivnost, večjo blaginjo. V Sloveniji populacija narašča počasi. Na razgrnitvi dolgoročnih prostorskih planov za Ljubljano je bilo celo kot izhodišče zapisano, da se ne pričakuje rasti prebivalstva. Posledica: veliko sposobnih mladih, kreativnih ljudi je našlo boljše priložnosti drugje. Tudi na Dunaju.

Dolgoročni viziji po povečanju populacije sledi načrtno planiranje mest in novih stanovanjskih površin. Zavedajo se, da razpršena individualna gradnja ni dobra, ker je preveč prostorsko potratna (poleg tega vsak ni tak mojster, da bi si sam uredil gradbeno dovoljenje, potem pa še v naslednjih nekaj letih sam zgradil hišo), ampak mora biti sistemsko načrtovana in dobro premišljena. Publikacija, ki povzema sistemsko stanovanjsko gradnjo zadnjih desetih let na Dunaju, omenjeno v uvodu, obsega 340 strani in obravnava 12.263 novih, 6.632 prenovljenih, 9.297 subvencioniranih, 2.495 pametnih in 2.513 zasebno investiranih stanovanjskih enot. V zadnjih desetih letih je bilo v Avstriji zgrajenih preko 600.000 stanovanj (vir), od tega okoli 100.000 na Dunaju. V Sloveniji pa se je v zadnjih desetih letih zgradilo 36.400 novih stanovanj, od tega preko 25.100 individualnih stanovanjskih hiš (vir), večinoma po prej opisanem vzorcu znajdi-se-sam.

Povečanje populacije ne temelji na gradnji desettisočev stanovanj. Ta so le posledica. Rast temelji na ustvarjanju priložnosti za delo. Po eni strani so to svetovne korporacije, ki gradijo svoje poslovne zgradbe, kampuse in predstavništva. Lahko bi zamahnili z roko, češ, neoliberalni izkoriščevalci, proti katerim se pri nas vendarle uspešno borimo, če ne bi bilo po mestu nešteto malih delavnic: keramičnih, pohištvenih, svetlobnih, umetniških, tiskarskih, kovinarskih, kulinaričnih, informacijskih, programerskih, oblikovalskih, arhitekturnih, starinarskih, čevljarskih, draguljarskih, turističnih, glasbenih in še bi lahko našteval. In to brez logotipov, ki bi opozarjali na to, da obstajajo zahvaljujoč le državni podpori. Živijo, ker mesto živi. Ker imajo odločevalci vizijo, da mesto raste. In da raste pametno in kontrolirano, upoštevajoč vse različnosti, ki jih ljudje premoremo. To je ena bistvenih razlik, ki jih primerjalci z Dunajem spregledajo. Zagotavljanje novih delovnih mest ne temelji na povečevanju števila javnih služb in birokracije ob hkratnem stigmatiziranju podjetništva in zasebne iniciative. Biti podjetnik na Dunaju ni žaljivka in uspeh ni greh. (Razen, če je dosežen z zlorabo javnega denarja. To pa je pri nas nenavadno tolerirano, celo cenjeno.)

Glede na gostoto tako stanovanj kot delovnih prostorov je pričakovati obsežne dnevne migracije ljudi. In tu je razlika spet zaskrbljujoča. Če se pri nas večna migracij dogaja med predmestji in mestnimi središči, se na Dunaju dogaja znotraj mesta. In sicer z javnim prevozom (podzemna železnica, tramvaj, avtobus, mestna železnica, regionalna železnica). Pri nas se več kot 90 % dnevnih migracij zgodi z osebnim avtomobilom, in sicer ena oseba na avto. Kar je po svoje tudi razumljivo, saj je tak način sistemsko spodbujen. Prihod na delovno mesto je dodatek k plači. Ker večina živi izven dosega javnega prometa in dela v javnih službah, je to lep dodatek k plači. Na Dunaju trenutno gradijo novo linijo podzemne železnice U5, ki obsega tudi preusmeritev in spremembo linije U2. To vozlišče je ogromno podzemno gradbišče v središču mesta, ki pa ga na površju zaznamo le kot manjše akupunkturne prebode. Mislim, da bo gradbišče manj časa zasedalo javni prostor, kot ga zaseda gradnja »palače« Šumi, ki že nekaj let uzurpira enega ali več voznih pasov, pločnik in kolesarsko stezo Slovenske ceste. Če pa v primerjavo vključimo Ljubljanski potniški center, ki se gradi že več desetletij, postane povsem nerazumljivo, zakaj sploh kdo odpira kakršno koli primerjavo z Dunajem. 

Ko smo že pri asfaltiranju in javnem prostoru: v zadnjih nekaj letih so po celem Dunaju pričeli z ozelenitvami. Namesto parkirnega prostora izkopljejo luknjo, okrog nje postavijo robnik iz granita, napeljejo namakalni sistem, asfaltirajo obrobo, pripeljejo zemljo in jo pripravijo za zasaditev. Vse to v nekaj dneh. Pri nas: če se samo spomnimo, kako dolgo je trajalo, da je bila urejena kolesarska steza ob Dunajski, ob že desetletja zevajoči gradbeni jami, kjer naj bi si država zgradila novo sodišče, je razlika v mentaliteti očitna. Da ne govorimo o sodišču samem. Država ga gradi že več desetletij. V času prejšnje vlade je bil izveden nov natečaj, a ker je sedaj nova vlada, se bojim, da bo po prevladujoči logiki treba začeti s projektom na novo. Vsak velik projekt (ki je pomemben za celotno družbo, ne samo za leve ali desne) se ob vsakih volitvah ustavi.

Ker je na Dunaju veliko ljudi, tudi proizvedejo veliko odpadkov. Kam z njimi? Dunaj ima tri sežigalnice odpadkov, ki hkrati s sežigom zagotavljajo toplotno energijo mestu. Sežig je kontroliran in ekološki standardi so zelo visoki. Emisije so transparentno in redno objavljene. Eno od sežigalnic je oblikoval ekolog, slikar in (na nek način) arhitekt Hundertwasser in je postala celo ena od znamenitosti mesta (temu se reče pragmatična in pametna okoljska politika). Stoji nedaleč stran od glavne dunajske bolnišnice. Pri nas ob omembi sežigalnice nihče ne operira z realnimi argumenti, ampak se po vzoru državne politike zagovorniki različnih mnenj drug drugega diskreditirajo, žalijo in razčlovečijo (prepričani, da je to, kar sami menijo, svoboda govora in kar meni nekdo drug, sovražni govor). Čeprav redno prihaja do samovžigov na deponijah, se nihče ne sprašuje, koliko nevarnih snovi se sprosti v okolje, in da bi, če generiramo ogromne količine smeti, morali znati za njih tudi poskrbeti na najboljši način. 

Mesto porabi veliko električne energije. Avstrija nima delujoče jedrske elektrarne. Eno so sicer zgradili, a je niso nikoli zagnali, ker so se ljudje na referendumu odločili, da ne želijo imeti jedrske elektrarne v državi. Dunaj trenutno načrtuje geotermalno elektrarno, ki bo zagotavljala energijo za mesto. Pri nas se energijo, ki jo proizvajajo državne elektrarne, prodaja na tujih trgih, državljanom pa zvišuje stroške energije, ker se je na tujih trgih njena cena dvignila. Zgradili smo nov blok termoelektrarne, z argumentom, da bomo uporabljali lasten premog, ki pa ga, kot sedaj ugotavljajo, ni dovolj in ga je treba uvažati iz Indonezije. Daleč smo od zelenega prehoda. 

Še ena bistvena razlika, ki jo opažam, je področje umetnosti in kulture. Dunaj je bil v večjem delu naše zgodovine pomembno kulturno stičišče, kjer so se izobraževali naši največji ustvarjalci (Prešeren, Cankar, Plečnik …). Dunaj nam je kulturno blizu. Pa vendar je čutiti veliko razliko v aktualni umetniški produkciji: če je na Dunaju umetnost večinoma izven dnevnopolitičnih delitev, to vedno težje drži za našo umetniško produkcijo, ki se je pustila ujeti v službo političnih strank. To pa je pomembna razlika. 

Primerjav bi lahko bilo še veliko. Če zgornje kažejo predvsem slabosti naše države, bi se nedvomno našle pomanjkljivosti tudi na Dunaju. In bi se nad njimi lahko pritoževali in zgražali. Pritoževanje in nezadovoljstvo v tem pogledu niti ni slabo, saj je lahko spodbuda za izboljšave. Če bi dosegli točko, ko bi bili vsi zadovoljni, bi dosegli točko, kjer bi se pričela stagnacija. 

Ker pa se primerjave z Dunajem (predvsem pri stanovanjski politiki) zadnje čase večkrat pojavljajo, in sicer kot politični argumenti, bi želel le opozoriti, da če že primerjamo, moramo primerjati celoto. Stanovanjska politika, kljub temu da je res bistveno bolj razvita kot pri nas, ne pomeni, da delijo stanovanja vsem povprek. Do stanovanja ni lahko priti in tudi ni tako zelo poceni. Cene so primerljive kot pri nas, le da za to ceno dobiš bistveno več. Dobiš boljši javni promet, boljšo gospodarjenje z viri, bolj spodbudno okolje … Vse to pa ni padlo iz neba, ampak je plod dolgoletnega sodelovanja vseh. In to je razlika med socialnim in socialističnim mestom. In kako bomo jutri živeli mi?

 

Besedilo in foto: Matevž Granda 

 

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!

One Response

  1. Pozdravljeni!

    Super članek, vendar bi samo opozoril, da ima Dunaj močnejše vetrove, ki razpihaja izpuste iz sezigalnice. Sem za sežigalnice, vendar, ker imajo vseeno nekaj izpustov, naj za ljubljano ne bi bilo primerno. Ki je že sedaj na neslavnem mestu po kvaliteti zraka.

    Glede elektrike pa ima avstrija veliko prednost. Sestava tal, kamnin jim omogoča veliko večje hidroelektrarne in lazje jih je zgraditi, saj zaradi nepropoustnosti tal, kamnin ni problem z izgubami, pronicanjem (ko delajo zajezitve) zato imajo več elektraren in so očitno s tem samosokrbni. To so razlike s slovenijo.

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.