Intervju: Mihael Jožef Toman

Pogovarjala se je: Kaja Kokot Žanič

Portret: Arne Hodalič

V listju ozelenelih, bujno razraščenih brez, javorjev in japonskih češenj nasproti živalskega vrta je vse glasneje škrabljalo, kaplje dežja pa so polzele tudi po oknih predavalnic ob Večni poti. Boljše spremljave si tistega majskega dne sploh ne bi mogla zamisliti! Obetal se mi je namreč pogovor o vodi ─ v vseh organizmih tega planeta najbolj razširjeni in za življenje nujno potrebni spojini.

Ko sem stopila na hodnik, je pri odprtih vratih sedel v svojem kabinetu. Pozneje je dodal, da ga, nanizane druga za drugo, njegova in pisarne kolegov spominjajo na kupeje vagona. Toda vožnja lahko hitro postane preveč udobna, zato študentom sporoča, kako pomembno je, da potnik budno spremlja svet okoli sebe in se kdaj pa kdaj odpelje v širne daljave: morda tudi zato, da se bo nekoč vrnil in svoje dragoceno znanje delil z drugimi. Mihael Jožef Toman je doktor bioloških znanosti, redni profesor za ekologijo in varstvo celinskih voda na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, od oktobra letos bo ponovno prodekan tamkajšnjega Oddelka za biologijo. Ukvarja se s preučevanjem življenjskih združb in bioloških procesov v tekočih in stoječih celinskih vodah ter bioloških čistilnih napravah. Skupaj s sodelavci raziskuje procese evtrofikacije ter kroženje in pretvorbe živega srebra in hormonskih motilcev v vodnih ekosistemih, pri čemer sodeluje z ruskimi in danskimi znanstveniki ter s kazahstanskima univerzama Almaty in Kyzylorda. Kot strokovni sodelavec številnih institucij ocenjuje varstvo okolja in ugotavlja vplive nanj. Je tudi podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, član uredniških odborov revij National Geographic Slovenija in Proteus ter ponosni skrbnik čudovitega, na približno petdesetih metrih višinske razlike razprostirajočega se vrta.

Začniva z aktualno temo: 25. maja 2016 je bila v Ustavni komisiji Državnega zbora RS izglasovana odločitev, da pravico do pitne vode zapišemo v ustavo, in člen 70 a se glasi: »Vsakdo ima pravico do pitne vode. Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev. Vodni viri, ki služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev, niso tržno blago. Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko neprofitne javne službe, tako da vodne vire za ta namen izkorišča sama neposredno ali izkoriščanje prenese v neposredno upravljanje samoupravnim lokalnim skupnostim.«
Zamisel v okviru člena 70 a obravnava zelo majhen segment vodnega kroga, vodo, namenjeno gospodinjstvom, ljudem. To pa lahko za seboj potegne hude težave, kajti vodni krog je bistveno širši, vključuje površinska in podzemna vodna telesa, morja in celinske vode ter vse organizme in združbe, ki v teh vodah živijo. Če v najvišji pravni akt države zapišemo, da vodni viri služijo prednostni in trajnostni oskrbi z vodo, lahko določene vodne vire izčrpavamo in tudi izčrpamo, kljub pomenu, ki ga nosijo z vidika naravne danosti in ekosistemske pestrosti. Vzemimo za primer slovensko kraško območje z velikim številom posebnih endemnih vrst, ki živijo v naših podtalnih vodah. Očitno se ne zavedamo, da lahko s takšno dikcijo tem organizmom zelo škodujemo. Zato zapis o pravici do pitne vode v ustavo razumem kot pomembno simbolno, a popolnoma antropocentrično dejanje. Mi smo »krona stvarstva« in želimo se oskrbeti z vodo. Voda pa ni le človekova pravica, je pravica vsega živega, katerega majhen del smo. Doslej nisem nikjer prebral in še od nobenega pobudnika slišal, da je voda tudi naravno dobro, da je tekočina, ki pomeni življenjsko energijo, silo, ki sploh omogoča življenje na tem planetu!

Kako, razen z morebitnim moratorijem na koncesije, še lahko ohranimo nadzor nad vodnimi viri, če upoštevamo dejstvo, da imajo tuja podjetja trenutno v lasti 73 odstotkov industrijskih vrtin, koncesije pa smo jim podelili za kar 30 let?
Reševanje situacije z zakonodajo je na nacionalni ravni lahko uspešno, na mednarodnem nivoju pa niti ne. Na obzorju so novi mednarodni sporazumi (TTIP, TISA, CETA, op. p.), in formalnopravno so ti nad zakonodajami posameznih nacionalnih držav. Zato sem izjavil, da je lahko zapis pravice do vode v ustavo dober oziroma ne more škoditi. Da v ustavo zapišemo nekaj, kar je zgolj in samo dobro, razumem kot pravno, pa tudi politično vprašanje. Ali je ustava kot najvišji konstitutivni akt neke države namenjena simbolnim zapisom, pa je že druga zgodba. Najbolj me moti to, da je njen začetek, takšen pa bo verjetno tudi konec, političen.

Sama sem v času teh javnih razprav pogrešala strokovna mnenja. Med drugim bi me zanimalo, ali različni strokovnjaki pri tem vprašanju dosegate konsenz.
To, kar ste zdaj povedali, je bistvo zgodbe. Z vodo se ukvarjajo raziskovalci s področij kemije, fizike, biologije, ekologije, varstva okolja, gradbeništva, vodarstva, medicine in tako naprej. Pogosto je slišati, da se je stroka zedinila. Katera stroka? Mogoče so do soglasja prišli vodarji. Kje pa so bili ekologi, biologi? Nekateri »naravovarstveniki« pa sploh ne delujejo na realnih osnovah in na temeljih dejanskega poznavanja kemije, fizike in biologije vodnih teles. Zelo kritičen sem tudi do tega, kako v Sloveniji oblikujemo skupino pravnih strokovnjakov, ki poda mnenje o predlogu za začetek postopka spremembe ustave. Kako je ta skupina nastala? Nihče od njenih članov se ne ukvarja z vodno problematiko, nastala je po strankarskem principu in razlog za to je lahko všečnost politike, češ: »ljudem bo všeč, ker politika skrbi, da ne bodo žejni«. Resda so poklicali ljudi, za katere so mislili, da so pravniki in bi lahko o tem kaj napisali, a mnogi se s tem niso strinjali. Tisti, ki so se, zame niso strokovnjaki za vodo, vsaj predsednik komisije ne. Marsikdo ne ve, da so tudi številna druga področja upravljanja voda in oskrbe z vodo zelo pereča, seveda tudi v luči podeljevanja koncesij. Zelo malo ljudi ve, da je pitna tudi voda za živali v hlevu, če zadevo banaliziram. Si upate predstavljati nekega parlamentarca, ki bi glasoval proti takšnemu predlogu? Saj bi izgubil vsakršno možnost, da bi še kdaj od blizu videl parlament.

V razpravah o privatizaciji vode torej nismo spoznali vseh razsežnosti problematike?
Privatizacija vode ni le privatizacija stekleničenja pitne vode, gre tudi za privatizacijo vseh ostalih z vodo povezanih dejavnosti. Tudi kmetom podeljujemo koncesije: za rabo površinske vode, namakanje, ribogojstvo v naravnih vodnih telesih, čiščenje in odvajanje odpadnih voda, gojenje kultur v rastlinjakih … Pojem privatizacija je zlorabljen. Podobno kot trajnostni razvoj, pri čemer mislimo, da vemo, kaj trajnostni razvoj je. Ni ekosistemska, temveč družbena kategorija. Predstavljajte si siromašno občino, ki ima čudovite vodne vire in razpiše koncesijo – po eni strani za obdelavo in čiščenje odpadnih voda, po drugi pa za izkoriščanje teh vodnih virov. Koga bo izbrala? Tistega, ki bo ponudil največ. Ponudnik pa bo tujec, in to iz preprostega razloga: ker je cena vode v Sloveniji absolutno prenizka! Vsi razumemo, da tuje pivovarne ob prihodu v Slovenijo ni zanimalo pivo, ampak voda, ki je pri nas do desetkrat cenejša kot v državah, kjer ga tudi proizvajajo. S tega vidika privatizacija seveda je problematična! Toda ne ustavlja se je z ustavo, preprečuje se jo z meddržavnimi sporazumi. Naše finančno ministrstvo leta 2013 ni imelo nobenih pripomb k prvemu zapisu direktive, ki bi jo lahko imenovali »privatizacija vode«. Jaz sem bil takrat v parlamentu na komisiji, ko smo to zaznali, in ko sem poklical ministra Židana, ki je bil takrat odgovoren tudi za okolje, o tem ni nič vedel.

Mar ni absurdno, skoraj neverjetno – da odgovorni minister s tako pomembno temo ni bil v celoti seznanjen?
Tudi sam se sprašujem, kako je to mogoče. Pri nas smo v marsičem pravi strokovni »šalabajzerji«.

Ena ključnih težav je tudi neprimerna sečnja gozdov. Od tam, kjer ni dreves, voda uhaja, to pa zemljo vse bolj izsušuje.
Poznam kar nekaj gozdnatih območij z resnimi hudourniškimi težavami zaradi nepravilne sečnje v prispevnem območju voda. V preteklosti sta bila gozdarstvo in hudourničarstvo povezana. Kdor misli, da gozd zapre povirne dele voda in povzroči težave, je v zmoti. Gozd vodo zadržuje in bistveno znižuje poplavno nevarnost v spodnjih predelih reke. Seveda ob umni urbanizaciji! Urbanizacija v Sloveniji pa je bila v marsičem stihijska. Nismo naselili le poplavnih ravnic, ampak tudi rečne struge. In zdaj se sprašujemo, kdo je kriv. Dejansko je kriva država s svojimi institucijami. Tistemu, ki je ob poplavi utrpel škodo, mora povrniti stroške, saj mu je dovolila, da si je zgradil hišo v vodi, in ne na kopnem. Pretežni del Savinjske doline je zgrajen na poplavni ravnici, Ljubljana na območju Gradaščice in Glinščice prav tako.

Januarja 2016 ste bili gost oddaje Intelekta na Radiu Slovenija; v njej ste poudarili, da namesto ad hoc rešilnih akcij potrebujemo sodelovanje med različnimi sektorji države, dolgoročno načrtovanje in nadzor ter »strokovnjake, ki ne postanejo uradniki«.
Gospodarjenje in upravljanje vode in gozda nikakor ni delo, ki poteka znotraj enega mandata, in tudi ne prinaša kratkoročnih rezultatov. Ko je vode veliko, se ukvarjamo s poplavami, ko je ni, se ukvarjamo s sušo, in ko ni več suše, pozabimo, da je sploh kdaj bila, to so naši osnovni problemi. Tudi vodarji in drugi strokovnjaki s tega področja vam bodo povedali, da je rešitev edinole ta, da vzpostavimo resen sistemski nadzor. Na področju kakovosti in količin voda namreč sploh nimamo adekvatnih podatkov. Kolegica dr. Lidija Globevnik je večkrat javno poudarila, da ne vemo, kje upadajo, kje naraščajo in kako se pretakajo naše podtalnice. Prva stvar, ki bi jo država morala narediti, je torej zagotovitev sistemskih sredstev za nadzor količin, kakovosti in vsega tistega, kar danes imenujemo ekološko stanje vseh vodnih teles. Količina denarja za to pridobitev je strahotno omejena. Kot bi izbrali 10 ljudi iz celega mesta, jih zdravstveno pregledali in zatrdili: ljudje v tem mestu so zdravi, tako se odpravimo na nekaj deset vodnih točk po Sloveniji, katerih tekoči del sicer obsega 28.000 km, in potem na podlagi opažanj zapišemo, kakšno je ekološko stanje naših voda. Šele ko bomo imeli celovit vpogled v slovenski vodni krog, se bomo lahko resno pogovarjali o prihodnosti.

Kakšna je torej pot do celovitega vpogleda v vodni krog?
Imamo Agencijo Republike Slovenije za okolje. Že zaradi njenega naziva pričakujem interdisciplinarno institucijo, ki je odgovorna tudi za monitoring, vključevati pa mora različne poglede prej omenjenih strok. Prav tako imamo Zavod za varstvo narave, ki o posegih v naravo podaja mnenja, ocene in ekspertize. V ponazoritev, da je tudi v okolju denar sveta vladar, pa naj navedem primer t. i. nadomestnih habitatov. Če se sprašujete, kako sta zrasla poslovno-logistična cona Komenda in Hoferjevo skladišče pri Prevojah, boste ugotovili, da so gradbeno dovoljenje dobili z zavezo, da bodo za izgubljena okolja naredili nadomestni habitat. Slednji pa je kot nekakšen odpustek, v naravi nekaj zagrešite in to potem »popravite« z nadomestnim habitatom, kot bi šli k spovedi. Pred slabim mesecem dni je ena od mojih študentk zagovarjala magistrsko nalogo, v kateri je dokazala, da niti eden od nadomestnih habitatov ne opravlja funkcije, za katero je bil ustvarjen. Toda v obeh primerih je nekdo plačal račun in izvajalcu del prižgal zeleno luč.

Iz dokumentarnega filma Modro zlato (2008), ki tematizira korporativno upravljanje vodnih virov, izhaja teza, da lovke korporacij segajo vse do Organizacije združenih narodov. Njene milenijske razvojne cilje so nadomestili cilji trajnostnega razvoja do leta 2030 in 6. cilj se glasi: Vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne ureditve ter poskrbeti za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri.
Sveta že dolgo ne upravljajo države, ampak prek svojih lobistov, ki vplivajo na poslanske glasove, korporacije. Tudi tiste, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, stekleničenjem vode in zaščito rastlin. Danes neka multinacionalka določi, kdo bo upravljal podtalno vodo v Čadu, in ko se v Čadu spopadejo lokalna plemena, so Francozi v 24 urah na prizorišču. Zakaj? Ker je to glavni vir pitnih voda, ki ga izčrpavajo. V Čadu na primer nikoli ne boste srečali Američanov, ker imajo svoje vire drugod po svetu.

V svojih člankih ste večkrat poudarili, da ljudje sicer pogosto izrazimo skrb zaradi upadanja biotske pestrosti, a ne naredimo dovolj za ohranitev narave.
Človek s svojo aktivnostjo prek zraka in vode  močno vpliva na zemljo in številne organizme. Zmanjšuje biodiverziteto in povečuje dominantnost posameznih vrst. Tako smo z gnojevko uničili slovenske travnike, kjer danes najdemo monokulture regrata in le rumeno cvetje namesto pisanega, raznolikega. V mnogih onesnaženih vodnih telesih severovzhodne Slovenije, kot so gramoznice in zadrževalniki vode, namesto pestre združbe različnih vodnih organizmov bivajo monokulture cianobakterij. Koseški bajer ni nekaj, kar bi krajinski park Mostec – Šišenski hrib bogatilo, gre namreč za eno najbolj strupenih vodnih teles v ljubljanski občini. Vsebuje tudi toksične cianobakterije (Microcystisaeruginosa), ki med razpadanjem izločajo mikrocistine, kancerogene in mutagene snovi. Ne sprašujte me, ali je zaradi tega že kdo umrl, kajti spet smo pri našem kratkem spominu: ko se riba obrne na hrbet, reagiramo, ne vidimo pa kroničnih pojavov! Kot ekolog imam bolj črnogledo napoved za prihodnost, predvsem z vidika več desetletij trajajoče akumulacije snovi, ki jih proizvajamo in ki so vedno našle pot v vodna okolja; to povzroča petdeset tisoč divjih odlagališč, odvajanje odpadnih voda neposredno v okolje ali zadrževanje voda z rečnimi jezovi. Vse te snovi ostajajo v sedimentih. Trenutno morda niso nevarne, a gre za dolgoročno grožnjo. Med te snovi sodijo težke kovine, organski onesnaževalci …

… in t. i. hormonski motilci.
Kar 20 let številni strokovnjaki po svetu opozarjajo na motilce endokrinega sistema, o čemer sem tudi sam že veliko napisal. Straniščna školjka ostaja glavni vir naštetih snovi, zato je pomembno spreminjanje bivalnih, prehranskih, zdravstvenih, razmnoževalnih navad. S prehrano zaužijemo številne ostanke zaščitnih sredstev in antibiotikov za živali ter jih nato izločamo v okolje, kontracepcija v vodo odvaja ogromne količine hormonov, hormonski motilci so v plastenkah in na njihovih odlagališčih … Vprašanje reproduktivne sposobnosti, ki je posledica teh motilcev, se kaže že danes, a o tem redko govorimo. Podatki namreč kažejo, da je skoraj tretjina moških v Evropi reproduktivno nesposobnih, kar je seveda posledica bivalnih navad, v veliki meri pa tudi uživanja vode, hrane in vsebnosti škodljivih snovi v njej. Na enem od inštitutov s poskusi na ribah, rakih in rastlinah trenutno raziskujemo vpliv hormonskih motilcev BPA na različne vodne organizme. Njihov učinek zaznavamo v ontogenetskem razvoju, gre za kronični, generacijski vpliv, podatki pa so naravnost zastrašujoči. Vse to je vprašanje trajnostnega razvoja, ne več samo človeškega, ampak sukcesijskih procesov. Zato sam trajnost vedno razlagam kot dinamično ravnotežje. Prihodnost ne bo povezana le z varno hrano, ampak tudi s tem, kakšne sledi ta hrana pusti v vodnem okolju. Danes nimamo ekonomsko upravičljivih tehnologij, s katerimi bi iz odpadnih voda hormonske motilce sploh lahko odstranjevali, zato potujejo skozi vse čistilne naprave. Prisotni so, na primer, tudi v reki Ljubljanici.

Pa vendar namerava Mestna občina Ljubljana reko Ljubljanico ponovno spremeniti v kopališče.
Vsi hormonski motilci sicer ne pronicajo v telo, pomembno vprašanje so v vodi prisotne alergene snovi. Kako iz Ljubljanice narediti kopalno vodo – če vas spomnim le na potok Curnovec, ki teče prek Špice v Ljubljanico in prinaša ‘periodni sistem elementov’ , pravi nabor težkih kovin, na bližnji Cesti dveh cesarjev še vedno najdete divja odlagališča in odvajanje je speljano kam drugam kot v porečje Ljubljanice, v sedimentih pa je zaloga težkih kovin tudi zaradi desetletij usnjarske dejavnosti na Vrhniki. Vse to se zbira v visoki vodi.

Glede na obremenitve okolja imamo pravzaprav precejšnjo srečo, da se narava uspešno rešuje sama, najbrž tudi zato, ker smo z vodo bogato obdarjena dežela?
Res imamo srečo, da živimo v okolju, kjer so potoki in reke zelo dinamični in hitro tekoči, turbulenca je velika, ravno tako pestrost vrst in samočistilna sposobnost. Če pa bomo reke pregrajevali v še večji meri kot doslej, lahko kar pozabimo na takšno, sicer razmeroma dobro stanje. Slednje namreč ni posledica zavedanja, da moramo vode očistiti, ampak je rezultat naravnih danosti. Zato je kakovost naših voda v marsičem mnogo boljša, kot bi ob dani obremenitvi bila, če bi živeli v pokrajini nižinskih rek, kakršna je belgijska, in imeli do okolja enak odnos.

Pravite, da je ena od držav, ki se zaveda pomena vodnih virov, Kazahstan, ki je z degradacijo Aralskega jezera veliko izgubil. Vi ste bili leta 2011 tam na mednarodni raziskovalni ekspediciji.
Predavam tudi na Univerzi v Almatiju in o Aralskem jezeru bi vam lahko govoril ure in ure. Tamle na steni visi moj šal, na tisti univerzi namreč, zelo zanimivo, profesorji in študenti različnih ved nosijo raznobarvne šale, da se takoj prepoznajo. V ekspertizi smo se ukvarjali z globalnim, družbenim in ekološkim vplivom izginotja vode v tisti regiji, sicer desetkrat večji od Slovenije. S kolegi iz Wisconsina, Rusije in Kazahstana smo nedavno objavili članek. Od 61.000 km² jezera, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja veljalo za četrto največje jezero na svetu, je ostalo le še 7.000 km² vode, ki danes vsebuje do 100 gramov soli na liter. Za primerjavo: Jadransko morje je vsebuje 33 g na liter. Toda raziskovanje v Kazahstanu ni preprosto, ves čas je čutiti politične pritiske. Predvsem je zgodba problematična, ker spodnji del jezera leži v Uzbekistanu, Uzbekistan in Kazahstan pa sta v napol vojnem stanju. In tam je očitno deponiran ves arzenal biološkega orožja nekdanje Sovjetske zveze, z antraksom na čelu. Ironija pa je v tem, da je izjemno Aralsko jezero propadlo zato, ker je Evropa prisegala na naravne materiale, saj so reki Sir Darja in Amu Darja preusmerili na bombažna polja, ki so posledično prinašala velik kapital na račun sušenja jezera. Ta primer kaže, kako kruti so izidi, kadar v okolje posegamo brez celovitega razumevanja. Danes bi sicer velik del reke Sir Darja lahko preusmerili v jezero, toda takrat, ko smo mi delali analize sedimenta v pristaniškem mestu Aralsk – voda je bila nekoč globoka 30 metrov, zdaj pa je ni več! – so bile usedline tako toksične, da bi zaradi njih poginile ribe in drugi organizmi. In kako bi ljudem razložili, da tistih rib ne smejo jesti? Zgodilo bi se popolno uničenje ekosistema.

Povejte mi, se spominjate razloga, zakaj ste se odločili prav za študij biologije?  
To je pa hudo dolga štorija, zdi se mi, da je bila glavni generator vsega tega naravoslovja moja teta, mamina sestra. Pa stari oče. Zdaj sem se vrnil in uredil dom v rojstnem kraju, Kamni Gorici pri Radovljici. Čez nekaj let bo ena od fresk praznovala 300. obletnico, torej veste, da ima ta hiša dolgo zgodovino. In povsod okoli nje je voda, Kamno Gorico z razlogom imenujejo »slovenske Benetke«, saj je bila mlinščica potoka Lipnica zaradi potreb kovaštva in žebljarstva že davno tega speljana po vsej vasi. Ne spomnim se sicer, da bi kje plaval, a ves čas sem se zadrževal ob vodi. In ta navzočnost vode je, kot sem zadnjič slišal neko sociološko razlago, čustveni del našega razumevanja okolja, ki se nam zgodi ali pa ne. V odrasli dobi številnih ljudi ne moreš vrniti v to čustveno dimenzijo, ki pa je realna dimenzija narave! Tako si genetsko, pravzaprav epigenetsko, že definiran. In sploh ni bilo dvoma o tem, kaj si želim. Moji sošolci iz osnovne šole so bili vsi že nekaj let zaposleni v fabrikah, jaz pa sem študiral in raziskoval, lovil metulje in sadil rastline. Moja mama je bila deležna vprašanj, ali bom šel tudi jaz kdaj delat ali bom samo lovil metulje. Učil se bo, je odgovarjala. Življenjske odločitve so nedvomno povezane s stopnjo razumevanja naših staršev in drugih sorodnikov, podporo okolja, v katerem odrastemo.

In za konec še: kako lahko posamezniki kar najbolj prispevamo k ohranitvi voda?
Prvič: z racionalno rabo vode. Zavedati se moram, da sem le eden izmed dveh milijonov oziroma sedmih milijard ljudi, prek katerih kemikalije odtekajo v naravo. Zaradi velike porabe vode moram vedeti, kdo lahko to vodo uporablja in jo v okolje spusti manj onesnaženo. Značilen, zelo sporen primer, prava sobotna ali nedeljska posebnost Slovenije, je pranje avtomobilov na dvorišču. Morda se sliši smešno, ampak to početje bi morali z zakonom regulirati, kazensko preganjati. Ljudje se ne zavedajo, da imamo pooblaščene institucije, ki največjo avtomobilsko nesnago vsaj približno predelajo. Drugič: ali res moramo že januarja jesti jagode, meseca maja grozdje, paradižnik pa sredi decembra? Jasno je, da ti sadeži potrebujejo ogromne količine vode in še več nafte, da pripotujejo do nas. In to je le nekaj izhodišč. Ne ukvarjajmo se le s tem, kako bomo odpadke iz vode odstranili, prizadevajmo si, da se škodljive snovi v vode sploh ne bodo stekale. To je ključ do sprememb! Zmogljivost planeta je bistveno večja od človeške neumnosti in planet bo preživel, vprašanje je le, ali z nami ali brez nas.

Prispevek je bil objavljen v 6. številki revije Outsider, ki je izšla junija 2016. Podprite nastajanje dobrih vsebin z naročilom!