Jernej Stritar: Manj oblikovanja, več o oblikovanju. Se splača.

Včasih se sprašujem, kaj pravzaprav počnem, kdo sem in ali opravljam delo, za katerega so me izurili drugi oziroma sem se sam. Ujeti tempo današnjega časa pomeni, da smo interdisciplinarni in smo vse prevečkrat brez izbire potisnjeni v »multitasking«. Posledično na dnevni ravni delujemo površinsko, poenostavljamo in svoje naloge velikokrat jemljemo za lahkotnejše, kot v resnici so. Drugače pač ne gre. Biti visoko izobražen pomeni hkrati imeti tudi visoko stopnjo zavedanja. Večina nas je diplomirala na kakšni fakulteti, zato bi se pričakovalo, da se stopnja razumevanja lastne in tuje strokovnosti umešča na visoko raven. Je v sedanji družbi multipraktikov sploh mogoče vlogo posameznika razumeti skozi definicijo njegovega poklica? Kakšen status ima v sodobni družbi grafično oblikovanje, je tema, o kateri ne morem pisati, vsaj tako, da bi ostal resen. Ali grafično oblikovanje sploh še obstaja? Kaj nam danes pravzaprav še pomeni podatek, da je nekdo diplomiral iz oblikovanja vizualnih komunikacij? Premalo.

Dobro oblikovanje? Bolj kot odgovarjati na postavljeno vprašanje se mi tehtneje zdi razmišljati o tem, ali prostor in čas, ki nas določata, omogočata odlično oblikovanje, in kakšna je vloga kakovostnega oblikovanja v družbi. Verjetno je treba najprej pojasniti, na kaj mislim, kadar govorim o oblikovanju: ali gre za produktno oblikovanje, grafično oblikovanje, ali imam morda v mislih oblikovanje uporabniške izkušnje, storitveno oblikovanje, ali celo modno oblikovanje? Opisi del in nalog omenjenih vrst oblikovanja se izmikajo jasnemu definiranju, donedavne resnice in pravila zvenijo neprepričljivo. Ko sem še kot študent vprašal svojega mentorja, kaj bo z mano, je odvrnil – poglej mene, mi kaj manjka? Takšen odgovor je danes praktično nemogoč.

Danes je aktivno delovanje na področju oblikovanja bistveno drugačno, kot je bilo pred petnajstimi leti. Dostop do profesionalnih orodij in materialov je omogočen prav vsakomur, ki bi bil rad ustvarjalen. Demokratizacija procesov, tehnološki napredek, popularizacija oblikovalskega poklica pa tudi gospodarska kriza so dokončno spremenili percepcijo oblikovanja, ki je vedno manj profesionalno in vedno bolj vsesplošno ter banalno. Preprosto povedano: pri (pre)veliki ponudbi so naročniki v izraziti prednosti, kar lahko pomeni nezmožnost ponudnikov vztrajati ter vzdrževati raven kakovosti.

Oblikovalci se moramo, bolj kot kadar koli v preteklosti, opremljati z znanji in strategijami, ki nas delajo bolj privlačne od konkurence in nam omogočajo normalno profesionalno delovanje v prihodnosti. Zato popotnica za prihodnost ni le znanje računalniških programov, še manj pa diploma: tja bi morali odnesti nekaj trajnega, to pa je dizajnerski način razmišljanja s poslanstvom odkrivanja in reševanja problemov. Ko govorim o oblikovanju/dizajnu, govorim o načinu mišljenja.

Pluralizem mišk

Zdi se, kot da oblikovalca ne določa le njegovo delo, temveč tudi programska oprema, ki jo uporablja: takoj, ko denimo k standardnim Adobovim programom dodamo nekaj znanja html/css, se lahko najbrž povsem upravičeno imenujemo na primer za front-end-developerja ali pa si dodelimo kakšen na videz podoben tehnološki naziv. V resnici rešujemo probleme (ali pa bi jih vsaj morali), ki na področju oblikovanja in v poklicu oblikovalca niso nič novega: bistvena razlika je v tem, da tehnološki razvoj in spremenjeno okolje vidnih sporočil določajo druga izrazna orodja, idejni okvir, torej način oblikovalskega razmišljanja pa vseskozi ostaja nespremenjen in splošen. Naš čas je poln hrupa na medmrežju, rezultat dela pa je kljub vsemu velikokrat slab, in avtor pogosto nekritično (samo)hvaljen. Ali bodo v prihodnosti poklicni nazivi imeli takšen pomen?

Če je že težko sistematično določiti okvire opisa del in nalog oblikovalca, je skoraj nemogoče doseči splošno in nedvoumno soglasje glede tega, kaj je dobro oblikovanje. Vsak, ki je bil kdaj član kakšne strokovne žirije, ve, da je to delo nehvaležno, predvsem pa ni nezmotljivo. Kaj je torej tisto, kar nam zagotavlja, da je mnenje nekoga verodostojnejše od večine? Je to formalna izobrazba? So to izkušnje? Mednarodne nagrade? Kaj pretehta? Kaj nas naredi bolj strokovne od drugih? Kriterijev za kakovost ni mogoče uveljavljati le s pomočjo redkih posameznikov, temveč z zadostnim izobraževanjem okolja, ki bo lahko, vsaj na neki osnovni ravni zavedanja, presojalo o upravičenosti vrednotenja posameznega dela.

Ustvarjalna marmelada

Včasih je veljalo, da lahko t. i. ustvarjalne poklice opravljajo le redki nadarjeni posamezniki. Ti so morali najprej prestati preizkus nadarjenosti, nato pa se je bilo treba prebiti čez dolgotrajni institucionalni in/ali osebni proces izobraževanja. Po vse tem smo bili šele na začetku poti do odličnosti, a vendarle v krogu sebi podobnih, od koder je izhajala celotna avtoriteta in kritika. Mehanika je nekako delovala. Danes stroka v klasičnem akademskem pomenu postaja vse bolj odmev nekega preteklega časa.

Instantne rešitve in bližnjice do cilja so sicer privlačne. Kot vemo, je vsako stvar treba prodati, po možnosti tudi večkrat. Recikliranje idej in principov, ki so v oblikovanju prisotni že od nekdaj, njihovo prepakiranje z novimi imeni, v obliki popup-kreativnih delavnic, učbenikov, marmeladnih eventov in priložnostnega sodela, za marsikoga lahko pomeni prijazno druženje, za organizatorja priložnost za zaslužek ali vsaj samopromocijo, v splošnem pa to nikakor ne more nadomestiti resnega izobraževanja profesionalcev.

Lepo in pravilno

Oblikovanje lahko razumemo kot nekaj zgolj površinskega: dejavnost, ki izdelek naredi lepši, všečen. Vrednotenje všečnega nas mnogokrat privede do hudih težav, kot so različni okusi posameznikov ali celo okus večine; v najboljšem pomenu besede je to modna smernica, v najslabšem pa vizualna različica tekmovanja za evrovizijsko popevko. Kadar oblikovanje razumemo kot metodo, ki lahko izrazito izboljša kakovost življenja, pa je jasno, da bi se temeljnih načel oblikovanja ljudje morali učiti že v osnovni šoli in da to vsekakor ni nekaj, kar bi lahko prepustili subjektivnim estetskim pogledom slehernika. Ljudje imajo radi tisto, česar so navajeni. Če je njihov vsakdanjik poln kričečih, nespametno, predvsem pa neodgovorno oblikovanih vidnih sporočil, jih vsak odmik od ustaljenih okvirov oblikovanja sprva spravi v nelagodje. Progresivno oblikovanje in demokracija torej nimata nič skupnega. Vsako, na prvi pogled drzno, predvsem pa dobro utemeljeno rešitev, bi bilo treba uveljaviti brez »javnih posvetovanj«, ki jih naročniki po navadi napovedo s stavkom: pokazali bomo pa še sodelavcem. Do tega, zakaj demokracija na področju oblikovanja ni produktivna, se je nekoč opredelil tudi Henry Ford, ameriški inženir in industrialec, ki je menda dejal: »Če bi spraševal ljudi, kaj si želijo, ne bi nikoli izdelal avtomobila, temveč le hitrejšo konjsko vprego.«

Ob koncu dneva

Najmanj, kar lahko pričakujemo od oblikovanja, je, da bo lepo, če pa bi družba že v izhodišču pričakovala, da bo tudi pravilno, bi to pomenilo tudi izrazit družbeni napredek. Predstavljajmo si na primer vidno sporočilo ali oblikovalski izdelek, pri katerem sta vsebina in oblika eno. To sicer zahteva več razmišljanja, učenja in samoizpraševanja, tako med naročniki kot oblikovalci, napor torej, ki se z družbeno akcijo lahko postavi nasproti instantnemu kopičenju vizualne polucije ter neinteligentni naglici pri kopiranju videnega za majhen denar.

V procese oblikovanja smo tako ali drugače aktivno vpeti vsi, zato je prav, da se tega zavedamo. Oblikovalskega načina mišljenja se je do neke mere mogoče priučiti, in četudi sami nismo oblikovalci, lahko tako prispevamo k razumevanju kakovostnega oblikovanja. Z vsakim vidnim sporočilom ali izdelkom sooblikujemo kakovost bivanja, česar bi se morali še posebno zavedati odgovorni v podjetjih in javni uslužbenci. Takšne in podobne ugotovitve morda niso nič novega, da pa se spremembe ne bodo zgodile same od sebe, je nekaj, na kar bi bilo treba v prihodnosti opozarjati; v času atomiziranih posameznikov je svoboda presoje povsem naša, s tem pa tudi odgovornost.