Milanka Fabjančič je prva slovenska ilustratorka, ki se ji je utrnila ideja o oživitvi kultnih EMOvih lončkov. Najprej je oživila pikčaste lončke, ki prebudijo nostalgijo po srebanju toplega čaja ob kaminu pri ljubih babicah, kasneje pa dodala nove originalne motive in kar cel servis. Danes nove generacije že prebirajo slikanice, ki jih je prav tako ilustrirala Milanka. S partnerjem, oba sta slikarja, izšolana na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, sta si zamislila projekt Ha-Ha! The Lifesmile Brand.
Rdeča nit Milankinega ustvarjanja je razpoznavna likovna govorica. Ni pomembno, kateri izdelek poprimemo v roke, gre za pisane vzorce, živahne motive, ki padejo v oči. Njena dela srečamo tudi ob prebiranju kolumn Agate Tomažič, kjer Milanka hudomušno pospremi tekst z odlično ilustracijo ali animacijo. Ob njenih značilno šaljivih ilustracijah se nam zaradi kotički ust radi zavihajo v pristen nasmeh.
Bliža se novo leto in v Outsiderjevi spletni trgovini smo pripravili Milankine rokovnike za leto 2018. Izbirate lahko med štirimi motivi: Dora, Zora, Miša, Mura. Vanje lahko zapisujete misli ali skicirate ob skodelici kave, ki si jo natočite iz pisanega čajnika.
Na spletu se pojavljaš kot samostojna ilustratorka in oblikovalka. Kako prideš do končnega izdelka – npr. planerja? Sodeluješ pri samem procesu industrijskega oblikovanja?
Vsi moji izdelki se začnejo z risbo, skoraj brez izjeme narisano s tehničnim svinčnikom. Te izvirajo iz intimnih zgodb, doživetij in kontemplacij; ikonografija pa je preplet pop kulture, portretov in pomenljivih drobcev, ki jih nato zakodiram v likovne konglomerate. Da podobe lažje pridejo do širšega kroga gledalcev, jih poleg grafik pretopim še v uporabne izdelke. Pri snovanju izdelkov za blagovno znamko HA HA! verjamem v celovit pristop, tako da sem vedno vpletena v direktne dialoge z različnimi podizvajalci (tiskarji, knjigovezi, tovarno emajlirane posode EMO Novum, itd.).
Kako zgleda načrtovanje kolekcije: si narediš koncept ali izdelki nastajajo po sprotnem navdihu? Kaj pa ostali oblikovalci, te kdaj presenetijo?
Trendom sledim res bežno, bolj iz druge roke ter z očmi po izložbah. Verjamem namreč, da je izvirnost močnejša od sezonskih fascinacij ter da si z lastno domišljijo lahko vedno tri korake pred modno žrtvijo. Torej prisegam na intuicijo in dejstvo, da se slog sam od sebe razvije le takrat, ko delaš iz sebe. Navdih najdem v doživetjih, močnih čustvenih trenutkih, dobri glasbi, knjigi, hrani in kiču. Rada imam čudne stvari in čudne ljudi. Pa potovanja.
Kaj je največja nagrada? Odziv uporabnika na spletu? Osebna zahvala uporabnika? Je kakšna nagrada ali razstava, ki ti je posebej pri srcu?
Največja nagrada je to, da lahko živiš od dela, ki ti je ljubo. Da ljudje želijo poslušati tvoje zgodbe. Da se vračajo po repete. Največjo zaupnico sem prejela letos s tem, da smo s produkcijsko hišo ZVVIKS prejeli finančno podporo za razvoj mojega avtorskega kratkega risanega filma. Tukaj bom res lahko kristalizirala svoje risarske sanje.
Kaj pa storiš ob dnevih, ko navdiha kar ni in ni? Ko preletavaš splet ob skodelici kave – je kdo, h komur se pogosto vrneš in te vedno znova preseneti?
Vedno se vračam k moji družini in prijateljem. Povsem običajno življenje je čisto pravi rollercoaster. Idej je še preveč. Uresničim vsako peto po vrsti, tisto, ki preživi čakalno vrsto.
Po kakšni skicirki sama posežeš, ko te najde navdih? Si se kdaj zalotila, da je kaj odličnega nastalo ob branju revije ali na kavnem prtičku?
Prvi zaris ideje mora biti hipen in takoj, ko me prešine, saj lahko drugače pozabim. Ni hujšega od zavedanja, da si jo imel, pa je nisi ulovil. Tako, da je prva risba lahko tudi na post-it listku ali pa na zadnji strani položnice. Samo da preživi do “ta prave” skicirke. Ponavadi je to A3 blok.
Je atelje za oblikovalca sploh še nujen? Raje skiciraš in to potem preneseš v računalnik ali obratno?
Vsak delovnik preživim v svojem studiu v centru Ljubljane, ki si ga delim še s šestimi prijatelji, freelancerji; tu sem precej bolj učinkovita kot v domačem kabinetu. Moje delo večinoma izhaja iz analogne risbe, veliko del pa nadgradim z računalnikom. Ta je prav tako nujen pri animiranem filmu. Mi je pa občutek analognega ustvarjanja še vedno najbolj sproščujoč in intimen.
Prisotna si na Facebooku. Kakšno vlogo ima prisotnost oblikovalca na spletu? Je trgovinska prodaja passé ali ji gre bolje kot internetu?
Ne uporabljam Instagrama, ker se še nisem odločila za pametni telefon. Zato uporabljam Facebook kot enostavno glasilo. Trudim si ohraniti neko zdravo mejo med javno podobo in privatnim življenjem. Tako, da ja, splet kot nek poslovni manifest, ki pa je v mojem primeru res zelo osebno obarvan. Spletno prodajo mojih izdelkov prepuščam raje trgovcem, s katerimi sodelujem, sama se rada udeležujem sejmov, tako v Sloveniji kot v tujini, saj uživam v stiku s končno stranko in spoznavanjem cele pahljače naključnih mimoidočih.
Kratko in jedrnato: etika ali estetika?
Patetika.
Če bi lahko v svoj atelje povabila tujega ali slovenskega oblikovalca/ko? Koga bi izbrala? Kaj bi ga vprašala in kakšen izdelek bi si želela oblikovati z njim/njo?
Trenutno bi bila najbolj evforična, če bi spoznala Sylvaina Chometa, francoskega avtorja animiranih filmov. Predvsem bi ga poslušala, pa če bi govoril karkoli. Tudi o kupovanju kruha ali o blatnih škornjih.
Pripravila: Nuša Zupanc
