V ta prostor po vseh pravilih moja noga sploh ne bi smela stopiti. Poslovalnica Koža, nad katero se pne dimnik stare ljubljanske elektrarne, je prvenstveno namenjena profesionalcem, ki delajo z usnjem – se pravi, čevljarjem. Toda po sili razmer – in skoraj zagotovo tudi težkim srcem, kot bomo videli pozneje – se je lastnik odločil, da bo trgovino odprl tudi za splošno javnost.
Tako se zdaj lahko vsi tja hodimo opajat v vonju po usnju, dreti, lepilih … in se oskrbujemo z večjimi ali manjšimi kosi zlato pobarvanega svinjskega boksa, zelenega nojevega usnja ali kože modrih lakastih koz. Ponudba zaponk, zakovic, strojev za luknjanje in šivanja usnja so le še dodatna paša za oči. Da imenitne stare turkizne tehtnice Libela, ki ni eksponat, ampak rabi tehtanju in prodaji usnja na kilogram, sploh ne omenjam.
Glavna atrakcija pa je tamkajšnji prodajalec (ali morebiti celo lastnik?). Težko je presoditi, ali sta zlovoljnost in namrščenost, ki si ju nadene, ko te pozdravi, čemeč med stalažami usnja, narejeni ali povsem verodostojni. V vsakem primeru ti postane jasno, da gre zares: zdaj bo treba dokazati, da si vreden njegovih izdelkov! Seveda že na oko oceni, da ne pripadaš čevljarskemu cehu, ženske, ki prihajajo v Kožo brskat za koščki usnja kot kokoši za črvi na dvorišču, niso najbolj zaželene stranke, za sabo pustijo veliko razdejanje in malo zaslužka. In točno to sem prišla v Kožo že v drugo počet jaz, le da sem tokrat s sabo pripeljala še znanko, ki se je nad prodajalno navdušila prav ob mojem pripovedovanju. Nemudoma se je zakopala v košaro z odrezki (20 evrov na kilogram!) in s teatralnimi vzkliki vlekla iz kupa še posebej epohalne kose.
Možak je trpeče zavijal z očmi. Nekoliko ga je potolažil obisk stanovskega kolega, k ga je vtem prineslo mimo in za katerega sem iz drobcev njunega pomenkovanja zaznala, da je ortopedski čevljar, torej izučeni profesionalec. Nekaj minut sta družno objokovala žalostno usodo čevljarske stroke, kar je bilo res slišati tragično. Midve pa sva še kar brskali. Znanka si je naposled izbrala kakšnih pet prekrasnih kosov in potem sva naglas ugotavljali, kaj bi se dalo iz njih sešiti. Ker sta čevljarja že prav sovražno bolščala, sem ji nalašč s karseda nedolžnim glasom predlagala, naj iz enega sešije moške tangice, usnje da je dovolj mehko. Možaka sta obmolknila, midve pa v tem slogu nadaljevali: iz tegale bleščečega usnja bi nastal lep nedrček, tole tu je pravšnje za steznik ipd. Prodajalec, vidno pretresen, je naposled izustil le, ali bi mu lahko te stvaritve prinesli tudi pokazat. Z znanko sva prikimali, češ, seveda, kaj pa je to takega, on pa je debelo pogoltnil slino in z malone tresočim se glasom izstavil računa.
Ker trdno verjamem, da je njegova osornost samo prikupna poza, mu nimam srca iti pokazat, kaj je iz tega nastalo: čisto navadna nahrbtnik in etui za prenosni računalnik. Strah me je, da bi od razočaranja skočil iz Kože …
Piše: Agata Tomažič
Riše: Milanka Fabjančič
- Naročite revijo Outsider in pridobite raznoliko, zanimivo, tehtno in zabavno branje! Vsebine tiskane revije in spletne strani se popolnoma razlikujejo! Z naročilom revije podprete ustvarjanje vseh edicij Outsiderja!
