Med večletnim procesom raziskovanja, doživljanja, gradnje arhitekture in prebivanja sem razvijal idejo o globljem, senzorialnem doživljanju arhitekturnega prostora. Raziskovanje je vzniknilo iz želje, da svoje racionalno gledišče na arhitekturo poglobim, zato sem vpeljal pristop introspektivnega raziskovanja, ki mi je omogočil spoznavanje arhitekture tudi z drugih, bolj abstraktnih zornih kotov. Kakovost takšne arhitekture ni v celoti dostopna skozi besede ali fotografijo, temveč predvsem s posameznikovo osebno udeležbo v prostoru.

Doživeta arhitektura je vselej tudi odraz človekove notranjosti, njegovega eksistencialnega nazora, njegove narave. Vendar je odnos med človekom in arhitekturo vzajemen in vedno poteka tudi v obratni smeri, zatorej arhitekturna stvarnost tako ali drugače vpliva na človeka in njegovo naravo ter kot utelešena misel nanj prenaša pomene in občutke.

Jasa GozdneHiše

Osrednjo nit mojega dela in razmišljanja pomeni pogled na arhitekturo iz perspektive globljega, senzorialnega doživetja. Takšno doživljanje izvira iz dejstva, da arhitektura sporoča in v nas vzbuja različne zaznave in občutke, ki presegajo zgolj zaznavanje s čutili. Kot pravi filozof Gaston Bachelard, lahko hišo doživljamo na dva načina: v njeni stvarnosti in v njeni virtualnosti, s pomočjo misli in s pomočjo sanj. Fizično stvarnost zaznavamo s čutili, domišljijsko stvarnost pa senzorialno, tj. prek čutil, čustev, misli in nezavednih lastnosti. Dotik in vonj neobdelanega lesa nas denimo povežeta z dogodkom, ki se nam je pripetil v gozdu; temni in senčni prostori lahko vzbujajo spokojnost ali pa strah; zaradi omamnega vonja cvetja podoživimo atmosfero babičinega vrta ali spomine na otroštvo in podobno. Naj poudarim, da je za takšno rahločutno zaznavanje potrebna določena mera notranje radovednosti in pripravljenosti, čuječ pristop do življenja. Človek ima namreč moč, da z zavedajočim se doživljanjem nenehno oblikuje svoj notranji svet. Čuječa arhitektura je tako nenehen, vedno znova potekajoč proces zavedajočega se spoznavanja prostora in človekovega doživljanja v njem.

Svoja zanimanja sem nadgradil s polletno osebno izkušnjo gradnje in prebivanja v samotni odmaknjeni hiši ter svoja introspektivna doživetja predstavil pod projektnim naslovom GozdnaHiša. Življenje v gozdu me je navdihnilo k premišljevanju o temeljnih vprašanjih arhitekture in prebivanja ter k revitalizaciji hiše. V procesu prenove sem zavzemal različne vloge: preizkusil sem se kot zidar, pleskar, mizar, varilec, vrtnar, krojač, kovinostrugar, krovec, inštalater in arhitekt. Med pestrim izkušanjem gradnje sem prišel v intimen stik z ustvarjalnim procesom in uporabljenimi materiali, ki so mi vsak na svoj način izpovedali svojo zgodbo. Osebni odmik in kasnejše teoretične študije so me napeljali k iskanju in analizi arhitekturnih značilnosti, ki v človeku spodbudijo globlje, senzorialno doživljanje. Strnjena spoznanja sem vpeljal v idejno zasnovo odmaknjene hiše v slovenski Istri in jo predstavil pod naslovom KamnitaHiša. V pričujočem prispevku delim le nekaj izbranih osebnih senzorialnih doživetij in značilnosti, ki so natančneje opisani v knjigi Senzorialno doživljanje arhitekture odmika.

GozdnaHiša: stanje podstrešnega prostora pred revitalizacijo

GozdnaHiša: nočna atmosfera prenovljenega podstrešnega prostora

Obnovljena GozdnaHiša v Jutranji rosi

GozdnaHiša: prenovljeni prostor pod napuščem (podstenje)

Odmik in arhitektura

Arhitektura odmika v sinergiji z naravnim okoljem daje prostor čuječemu doživljanju in samorefleksiji. Ob takšni arhitekturi se lahko človek skozi osamitev približa puščavništvu in ponudi prostor notranjim vsebinam, ki vodijo k procesu samoopazovanja in samospoznavanja. Koncept odmika je sicer zelo domač vzhodnjaški kulturi in starodavnim civilizacijam, zahodnemu svetu pa so bolj znani odmiki umetnikov in mislecev, ki so v družbi prispevali pomembne ideje in umetniška dela. Naj na kratko omenim le štiri:

Arhitekt F. L. Wright je v svojih arhitekturnih delih stremel k temu, da bi se ljudje odmaknili od običajnega bivanjskega vzorca, ki se je izoblikoval v modernem svetu 19. in 20. stoletja, ter se skozi t. i. svobodno arhitekturo približali svobodnemu človeku. Nazoren primer utelešenja takšne svobodne arhitekture je hiša na slapu (Fallingwater). Hiša, ki ob rečnem toku raste iz kamnite okolice, človeku omogoča, da se tesneje poveže z okoljem in ob tem spoznava svojo notranjo naravo.

Poet in filozof H. D. Thoreau se je s svojim grajenjem pragmatične hiše v gozdu soočil z bistvenimi vprašanji o človekovem obstoju in njegovem delovanju. Ob dveletnem bivanju v gozdu je nastajal doživljajsko izčrpen dnevniški zapis, ki je kasneje izšel v knjižni obliki (Walden: Življenje v gozdu). Njegovo filozofsko delo je vplivalo na številne mislece, med drugim tudi na F. L. Wrighta.

Psihoanalitik C. G. Jung je širši družbi znan predvsem po razvoju teorije osebnosti, malo manj pa je znan njegov primer arhitekture odmika. Jung je namreč v enem izmed obdobij svojega življenja občutil močno potrebo, da svoje znanstvene misli izrazi tudi v kamnu. Tako je skozi tri desetletja nastajala mentalna, fizična in izkustvena podoba Jungove kamnite hiše ob Züriškem jezeru: Stolp v Bollingenu.

Filozof Martin Heidegger, utemeljitelj sodobne filozofije, je veliko svojega ustvarjalnega časa preživel v odmaknjeni gorski koči v Schwarzwaldu. Heidegger je pod vplivom senzorialnih doživetij v koči razlagal odnos, ki ga vzpostavljata gradnja in prebivanje. Gorska koča kot arhitektura odmika je ponujala prostor, ki je Heideggerja postavljal v center naravnega dogajanja, s pomočjo katerega je udejanjal svoje mišljenje.

Še preden sem se srečal s študijami omenjenih velikih umov, me je notranji vzgib za globlje raziskovanje arhitekture in bivanja gnal k raziskovalnemu odmiku. Ponudil se je prostor zapuščene odmaknjene hiše na hribovitem območju porečja Iške, tri kilometre oddaljen od najbližje vasi. S partnerico sva sprejela odločitev, da se za pol leta odmakneva v hišo in raziskovalno spremeniva način prebivanja. Med polletnim izkustvom odmaknjenega prostora se je v mojih mislih porajalo veliko idej, vprašanj in odgovorov, povezanih z odnosom do arhitekture in prebivanja.

Kje se začne arhitektura?

Med oblikovanjem in opazovanjem sem spoznal, da strokovne delitve (kot so krajinska arhitektura, urbanizem, notranje oblikovanje ipd.) obstajajo zgolj zaradi strokovno-praktične in pojmovne prikladnosti ter da v naravi ni ločenih stvari, zato vsak, še tako majhen delec, ki je v prostoru, slednjega pomembno določa in sooblikuje. Okolico sem tako začel zaznavati kot nedeljivo celoto, zato je pomenljiv element senzorialnega doživljanja hiše postal vsak najmanjši detajl. Denimo, lesen jedilni pribor, ki sem ga ustvaril v sklopu prenove, me je še bolj približal doživljanju integritete hiše in okolja. S svojo materialnostjo in obliko me je lesena žlica nagovorila k čuječi pripravi hrane in k drugačnemu, celo umetniškemu načinu prehranjevanja. Zdi se, da vsak, še tako majhen in na videz nepomemben delček prostora vpliva na naše doživljanje. Če samo pomislimo, kako drugačno bi bilo doživljanje prehranjevanja ob uporabi pribora iz plastike. Majhna sprememba v materialnem svetu lahko ustvari veliko spremembo v našem doživljanju! Podobno senzorialno doživetje mi je ponudil stik s tlemi, ki so bila oblikovana iz masivnega naoljenega smrekovega lesa, pa tudi stik z nezaščiteno kovinsko kljuko, ki skozi čas pod različnimi atmosferskimi vplivi dobiva svojevrsten patinast sloj. Rjavenje kovinske kljuke je skozi različna obdobja zorelo, podobno kot zorijo nekatere bakrene ali bronaste skulpture. Kot da bi v roki držal peščeno uro, ki z vsakim pretočenim peščenim zrncem opominja na večno spreminjanje življenja skozi čas.

GozdnaHiša: taktilno doživetje hiše. Umetnost prebivanja je izkušena takrat, ko stvarem naklonimo celovito pozornost.

GozdnaHiša: nezaščitena kovinska kljuka vhodnih vrat je priča toku sprememb v gozdnem okolju in času ter ponuja posebno taktilno izkušnjo.

GozdnaHiša: poseben odpiralni sistem človeka napeljuje k čuječemu stiku s hišo.

GozdnaHiša: z oljem zaščiten smrekov les ustvarja posebno vonjalno doživetje.

Valujoči prostor

GozdnaHiša je po prenovi ponudila širok spekter svetlobnih nians, ki so v notranjosti ustvarjale pestro doživljanje in občutek globine. V senčnih prostorih upade ostrina (v sodobnem času poudarjenega) vidnega čuta in ustvarijo se pogoji, ki obudijo ostale čute. Spremeni se perspektiva zaznave. Vidni čut in svetloba pogosto odpirata pogled v zunanji svet, senčnost pa preusmerja zaznavanje tudi v notranjost (duševni svet). Kljub možnosti uporabe električne razsvetljave (s solarno celico) sta namembnost hiše in površina naoljenega smrekovega lesa klicali k nežni svetlobi sveče. Ponoči je trikoten podstrešni prostor obdal rumeno oranžen sij ognja. Uvidel sem, da je prostor, osvetljen s svetlobo sveče, prostor v gibanju. Ognjeni plamen se namreč s pomočjo konvekcije giblje kot listje v rahlem vetru in v prostoru deluje kot nežno valovanje – gibanje, ki resnično pomirja človeškega duha. Izkušnja temačnih, senčnih in rahlo osvetljenih prostorov je v meni vzbujala mnoštvo nezavednih spominov in čustev. Zdi se, da se dandanes takšnega bogatega izkustva svetlobnih nians veselita le še bolj senzibilen človek in novorojen otrok.

GozdnaHiša: igra svetlobe in sence

Je eleganca res odraz razkošja?

Eleganco pogosto povezujemo z razkošjem. Pa vendar je ne pogojuje nujno posedovanje razkošnih stvari ali ustvarjanje pogojev, ki so dostopni le z obilo denarja. Eleganca v prvi meri izvira iz védenja in vedênja.

Védenja, da se jo lahko ustvari že s preprostimi stvarmi in da je dostopna vsakomur. Samo poglejmo estetiko tradicionalne Japonske, ki s čajnikom, skodelico in rožo čajni obred ovije v vrhunsko eleganco. Védenje samo pa ne zadostuje. Vključevati mora tudi vedênje. Šele ko se ob védenju tudi elegantno vedêmo, lahko elegantno tudi živimo in ustvarjamo. Takrat prebivanje dvignemo na novo raven. Ko sem živel sredi robustne gozdne pokrajine v preprosti gozdni hiši, sem eleganco tvoril s pragmatičnim premislekom: kako urediti interier, oblikovati kljuke, pripraviti obrok, pospraviti nepotrebne stvari in podobno. Treba je bilo vložiti veliko truda in premisleka, da se pri obnovi prostora ne bi ujel v grajenje, ki izvira iz zastarelega posnemanja. Na kakšen način se stikata omet dimnika in smrekov opaž? Ali z dodatno letvijo zakriti njun stik? Kako tvoriti vogal ometanega dimnika? Ga ojačati s kovino ali dopustiti, da omet ustvari svojo naravno ukrivljenost? Radovednosti ni bilo konca! Proces notranjega iskanja odgovorov se je odrazil v zunanji prostorski preobrazbi in zaživel v preprosti eleganci.

Inštrument, na katerega igra narava

Poletje, ko sem prebival v hiši v gozdu, je bilo po večini deževno. Spominjam se večerov, ko sem legel v posteljo in me je zvok dežja prijetno uspaval. V celotni simfoniji zvokov sem lahko prepoznal posamezne zvoke, ki so jih kaplje vode ustvarjale ob dotiku s hišo. Nežno so trkale po pločevinasti strešni kritini, ustvarile mnoštvo manjših potočkov, katerih žuborenje se je združilo v žlebovno reko, ta pa se je po pločevini v slapu spuščala navzdol do spodnjega kolenskega zaključka. Hiša se je v deževnih dneh oglašala drugače kot običajno – žlebovje je postalo inštrument, na katerega je igrala deževna narava. Uvidel sem, kako lahko slušna izkušnja obogati človekovo življenje. Podobno senzorialno značilnost sem vkomponiral v projekt kamnite hiše. Ustvaril sem kamnit žleb, ki se kot krajec klobuka pne čez rob zidu in v deževnih dneh prek slapu zbira (sploh za istrsko pokrajino) dragoceno vodo.

KamnitaHiša: obstoječa ruševina hiše, ki stoji tik pod vrhom hriba Labor v slovenski Istri

KamnitaHiša: nova integriteta, struktura hiše postane neločljiv del okoliških kamnitih zidov.

KamnitaHiša: vhod na parcelo in odprti prostor zgornje terase na vrhu hriba

KamnitaHiša: pogled z zeliščnega vrta na spodnji terasi, od koder vzgornjik k hiši prinaša vonjave pritalnega rastja. Različne pozicije in velikosti oken nakazujejo pestrost atmosfer notranjih prostorov.

KamnitaHiša: model kamnitega žlebu. Pršec ustvarja slap, prek katerega se v zbiralniku zbira voda.

Prostor kontemplacije

V nadstropju kamnite hiše sem namenil prostor kontemplaciji. Tak prostor povzema bistvo arhitekture odmika, tj. odmik sam. Nizko pritalno okno uporabnika hiše napeljuje k temu, da sede na tla in se ozre v zunanjost. Ob tem se mu ponudi prostran pogled na dolino in bližnjo vasico. To je edino okno v hiši, ki ponuja širok, vseobsegajoč pogled na dolino. Pritalno kvadratno okno ga uokvirja in obogati. Zunanjost tokrat deluje kot slika – ne povsem statična, toda bistveno bolj dražljajsko umirjena, kot kadar naravo opazujemo v zunanjem okolju. Manjši dražljaji so pri osredotočenju uma dobrodošli in jih uporabljajo v različnih meditacijskih tehnikah (npr. zrenje v migetajoči plamen sveče; dih kot dražljaj osredotočanja pozornosti; pri zazenu mojster učence udari s palico po hrbtu ali vrže kamen kot pomagalo pri ohranjanju pozornosti itd.). Ustrezno umeščena in oblikovana arhitektura odmika ponuja tudi prostor tišine oz. praznine. Kot vemo, popolne tišine ni, zato je tišina v tem kontekstu razumljena kot vseprisotni zvok narave, ki ga arhitektura (kot glasbilo) obogati, preusmeri, utiša ali okrepi. Zdi se, da tišina čuječemu človeku ponuja nekakšen »prazen« prostor, ki je lahko torišče globljega senzorialnega doživljanja. F. L. Wright je ravno s tem namenom hišo postavil nad rečni slap in z ves čas prisotnim šumenjem rečnega toka ustvaril povsem specifično bivanjsko izkušnjo. Tudi sam se močno spominjam tišine, ki sem jo doživljal v hiši v gozdu: zunaj se je mračilo, notranji prostor pa je bil prežet z rahlim sijem ognja in prasketanjem polen v peči. Navdal me je občutek zlitosti, sredi gozda se je čas zame povsem ustavil. V sodobnem hitenju in dražljajsko zelo bogatem času se zdi tišina (praznina) bolj kot kadarkoli prej zaželena vrednota – ne le v arhitekturi, temveč tudi v vseh drugih vidikih človekovega bivanja.

KamnitaHiša: tišina notranjega prostora

Predmeti v prostoru

Predmeti, ki jih prinašamo v bivalno okolje, vplivajo na zaznavanje in doživljanje prostora. Včasih se zdi, da prostor brez dodanih stvari ustvarja prijetno atmosfero, ko pa ga obdamo z različnimi predmeti, se vzdušje bistveno spremeni. Prostor postane nasičen, neharmoničen, neurejen. Toda tudi obratno: atmosfero pustega prostora lahko predmeti, ki jih vsebuje, bistveno obogatijo. Vemo, da vsak človek doživlja red na svojstven način. Ob tem se poraja pomislek, od kod posameznik razvija vzorec reda. Morebiti iz izkušenj primarnega, domačega okolja? Osebnostnih lastnosti? … Za prepoznavo odgovora je potrebna velika mera iskrenega notranjega (samo)opazovanja – zunanji prostor pa nam je pri tem lahko v pomoč. Zunanje okolje, ki ga ustvarjamo, je namreč vedno tudi ogledalo naše notranje narave. Sam predmetom v prostoru namenim skrbno premišljeno in pozorno izbiro. Ker se ukvarjam z glasbo, je eden temeljnih predmetov v mojem dnevnem prostoru kitara. Nič manj pomembno ni tudi stojalo, na katerem kitara sedi. Oblikoval in izdelal sem ga tako, da se inštrument v prostoru izrazi kot lebdeča skulptura, stojalo pa v oblikah in materialih posnema obrtniški pristop k izdelovanju kitar. Kitara, stojalo in prostor tako delujejo kot estetsko uglašena celota.

Estetska uglašenost – nagrajeno avtorsko stojalo za kitaro Harmony 

Rokovanje s hišo

V večini primerov je kljuka prvi taktilni element hiše, ki je primarno namenjen aktu rokovanja s hišo, in ne vstopu v prostor. Hiša nam v prispodobi torej »ponuja roko v pozdrav«. S stiskom človeške roke lahko na podlagi topline, intenzivnosti, trajanja in samega načina rokovanja izvemo veliko o človeku, podobno nam tudi kljuka veliko sporoča o hiši (z materialom, obliko, načinom odpiranja …), najsi bo to na zavesten ali nezaveden način. Kljuko v kamniti hiši sem oblikoval iz orehovega lesa. Stik kamna in lesa porodi izkustvo združevanja nasprotij. Les in kamen v sožitju namreč gradita komplementarna pola: občutek topline in hladu, teže in lahkosti, trdnosti in nežnosti, ravne linije proti krivi liniji.

KamnitaHiša: model kljuke vhodnih vrat iz medenine in orehovega lesa

Idealu naproti

Ideja arhitekture odmika in senzorialnega doživljanja je v določenem pogledu idealizirana. Neveden človek se ji zato lahko približa, moder človek pa bo vedel, da je vsakršna končna in idealizirana predstava (samo) idejna usmeritev.

Ob čuječem odnosu do arhitekture lahko uzavestimo, da proces gradnje ni ločen od našega prebivanja. Še zdaleč ne vključuje samo postavljanja zgradb, temveč je najprej način, kako živimo življenje, na kar nas je pomenljivo opomnil že Martin Heidegger. Gradimo namreč vedno in povsod: že s svojo prisotnostjo vzpostavljamo v prostoru vedno drugačne pogoje, ki vplivajo na naše doživljanje in doživljanje drugih.

Tadej Juranovič, mag. inž. arh.