Pred dvema dnevoma je Pritzkerjeva komisija javnost obvestila, da sta letošnja nagrajenca francoska arhitektura Anne Lacaton in Jean-Philippe Vassal. Ravno ob pravem času, sem pomislil, ko sem zvedel za novico. V Ljubljani, mestu, katerega razvoj spremljam v realnem času, se v teh mesecih zgoščujejo veliki prostorski in politični premiki: gradnje hotelov in stanovanjskih kompleksov, v katerih se kvadratni metri prodajajo po londonskih cenah, oblikovali pa so jih pragmatični arhitekti mrtvega duha. Umika se jim staro, čeprav je častitljivo, zavarovano ali pa vsaj neškodljivo. Ljubljanska težka noga pritiska na plin domnevnega razvoja. Na drugi strani pa sta ravno Lacaton & Vassal tista arhitekta, ki sta moji generaciji večkrat dokazala, da prostorski in družbeni razvoj ni enak spodbujanju nepremičninskih špekulacij, odetih v bolj ali manj bleščeče plašče, arhitektova vloga pa ni obsojena na servilno izpolnjevanje projektnih nalog. Nagrada ravno ob pravem času torej, obenem pa je čas za nagrado in uradno prepoznanje Lacaton & Vassal pravzaprav primeren kadarkoli, ker gre za arhitekta, ki sta bistveno zaznamovala možnost poklicnega delovanja in razmišljanja v času »po koncu zgodovine« od devetdesetih let do danes.
Trg Leona Aucoca, Bordeaux
Poleg tega imam še celo vrsto čisto osebnih razlogov, da me je obvestilo Pritzkerjeve komisije razveselilo. Odkar sem še v študijskih letih v Plečnikovi predavalnici ljubljanske Fakultete za arhitekturo prvič slišal zgodbo o nastanku trga Leona Aucoca in hiše Latapie v Bordeauxu, njunih prvih odmevnejših projektov iz devetdesetih, mi njuna praksa ni dala miru. O njej sem razmišljal, debatiral s kolegi, ob razmišljanju o trgu Leona Aucoca sem pravzaprav začel tudi pisati, dotaknil sem se ga v svoji magistrski nalogi v ruševinah, ob njem začel formirati svoj raziskovalni projekt v okviru platforme Future Architecture, bil pa je tudi neposredni povod za oblikovanje izhodišč mojega doktorskega dela. O majhnem, skoraj neopaznem trgu v delavskem predmestju Bordeauxa, na katerem sta arhitektanaredila eno samo, vendar radikalno in za mnoge svoje kolege nezamisljivo gesto – na njem nista spremenila ničesar – premišljam še danes, in tako, kot se je moja podoba tega epohalnega dela spreminjala skozi vsa ta leta, se spreminja še danes. Lacaton& Vassal zame pomenita dokaz, da lahko sodobna arhitekturna praksa zares ustvarja realnosti, ki postavljajo prava vprašanja in nikoli ne ponudijo končnih odgovorov, ki premikajo definicije poklica in angažmaja, ki ohranjajo misel in delo vedno v pogonu, ne da bi ju bilo mogoče preprosto definirati ali kanonizirati. Verjetno sem delo Lacaton&Vassal tudi jaz srečal ravno v pravem trenutku iskanja in negotovosti, sredi študija, ko se mi je začelo dozdevati, da je arhitektura v naših časih obsojena na bolj ali manj veščo, na bolj ali manj prijazno in privlačno reprodukcijo že znanega.
Seveda tako kot pri vseh velikih figurah tudi pri francoski dvojici obstaja več različnih, paralelnih in včasih celo nasprotujočih si branj, kaj je tisto, kar Lacaton&Vassal dela za prelomna arhitekta. Za nekatere je dovolj že njuna preprosta, skoraj špartanska retorika, in njun socialni angažma: njun biro so v zadnjih letih zaznamovale prenove, pravzaprav revitalizacije in sanacije velikih in v Franciji izrazito zavoženih, degradiranih, segregiranih in brezdušnih sosesk iz sedemdesetih. Vendar pa se njuna arhitektura upira formalizaciji in kodifikaciji, ker ni nikoli vzorec oblike ali tehnologije, ampak v prostor prelita meditacija o družbi, darežljivosti in solidarnosti – ta meditacija pa bo v vsaki novi situaciji, pod vsakim novim podnebjem, v vsakršni družbeni in prostorki situaciji nujno drugačna. Lacaton&Vassal nas bolj kot podobe učita metode, kako lahko danes kljub vsemu še vedno ustvarjamo arhitekturo, ki spreminja svet okrog sebe.
Revitalizacija stanovanjske soseske, Bordeaux
Predvsem pa sta Lacaton&Vassal pokazala, pravzaprav kar na novo izumila oprijemljiv dokaz, da je imel Aristotel prav, ko je zapisal, da arhitekt ni arhitekt samo takrat, ko riše načrte in gradi stavbe, ampak tudi takrat, ko tega ne počne. Danes, v neoliberalni realnosti, ki je zadovoljna z vsem in vsakomer, dokler se nekaj dela (vseeno, kaj, samo da se razlikuje od že obstoječega in zato od daleč spominja na kreativno delo), bi lahko Aristotela prepisali: »arhitekt je arhitekt ne tudi, ampak predvsem takrat, ko ne gradi.« To ne pomeni, da bi moral arhitekt postati pasiven akter ali da bi se moral odpovedati svojemu poklicu. Nasprotno, svoj poklic in svojo inventivnost lahko arhitekt danes brani ravno tako, da ni omejen samo na izbiro novih oblik in tehnologij, kako uresničiti delovno nalogo, ampak, da se zave, da nekaterih stvari ne bi smel nikoli postaviti. Kako v prostoru izjaviti »Ne« tako, da se ne prikloniš zahtevam, ki so krivične, in da se obenem ne odpoveš poklicu (ker bo namesto tebe nalogo voljno prevzel drug kolega), je kvadratura kroga arhitekturnega enaindvajsetega stoletja, je osrednji preizkusni kamen, ali je arhitekturni poklic še vedno relevanten. Na gradbiščih Bavarskega Dvora, na načrtih za uničenje Plečnikovega stadiona, na rastočih gmotah Šumija, tako kot po gradbiščih tisočih svetovnih mest in naselij, odmeva samo voljni in uslužni »Da«. Kot da bi pozabili, da je lahko lokomotiva še tako velika, zmogljiva in hitra, vendar je, če nima zavor, predvsem smrtno nevarna. To je zagata, povezana z neustavljivimi podnebnimi spremembami in z imperativom eksponentne rasti, ki jih poganja: globalna nezmožnost, da bi družbeni in ekonomski sistem iz samouničevalnega spremenili v trajnostnega. Vendar pa je tudi povsem strokovna zagata arhitekture, ki se že desetletja celo hvali in ponaša z odsotnostjo kakršnihkoli zavor. Zato je Lacaton&Vassalovska zavora, njun »Ne«, tako pomemben in optimističen. Takšen »Ne« ni nikoli samo deklerativna umetniška akcija, ampak je vedno realen dvig kakovosti bivanja tisočev posameznikov in najbolj oprijemljiva ter obenem pragmatična antigentrifikacijska arhitektura, kar jih poznam. Lacaton&Vassal sredi ciničnega in okostnelega sveta odpirata realno in oprijemljivo možnost futurizma.
Miloš Kosec
