»Novinarstvo se dogaja na hodnikih.« Ta misel je navdihnila razvpitega arhitekta Rema Koolhaasa, ki je zasnoval novo stavbo založbe Springer v časopisni četrti v središču Berlina, zdaj tik pred odprtjem. Projekt je bil izbran v drugem krogu vabljenega mednarodnega natečaja, svoje predloge oddali najpomembnejši biroji na svetu; med njimi japonski SANAA, kitajski Buro Ole Scheeren in seveda danski BIG.

Novogradnja ene največjih evropskih založniških hiš bo združevala 3500 delovnih mest, TV studio in uredništvo dnevnega časopisa Die Welt. Stavba stoji na cesti Zimerstrasse, ki je nekoč ločevala dva svetova, Vzhodni in Zahodni Berlin. Glavna poteza je razvejana centralna hala, ki naj bi na sodoben način reflektirala klasično uredništvo, odprt tloris, poln cigaretnega dima, kjer so novinarji brez prestanka tipkali, poenoteni v skupnemu cilju: novi številki časopisa do deadlina. Danes strmeč v ekrane vstopajo vsak v svoje individualne svetove, arhitekti pa želijo z razgibano centralno avlo spet vzpostaviti skupnost.

Začetna izjava implicira, da so eden od najstarejših novinarskih virov informacij govorice. Nekoč so se sporočale osebno, danes je dovolj klik na tipkovnici, odmev pa je bistveno glasnejši in daljnosežnejši.

Če arhitektura slovenskih medijev nikakor ni tema – namesto gradenj v središču mest se dogajajo razprodaje in krčenja medijskih kvadratur – pa nam še vedno ostanejo vsaj govorice. Z objavo v občilih govorice postanejo novice; s predpostavko, da so preverjene, podkrepljene z virom, poštene, objektivne in fokusirane. Kakšne novice objavljajo slovenski mediji?

Pred stavbo RTV se odvijajo zborovanja s transparenti, ki proteste proti spremembam medijske zakonodaje enačijo s protesti proti vladi: »Smrt janšizmu, svoboda medijem«. Ti transparenti morda povejo več o ponotranjeni samoumevnosti medijske pristranosti, kot pa o dejanski problematiki novega zakona.

Na vseh kanalih RTV o medijski zakonodaji veliko poročajo. Na MMC, spletnem portalu RTV, so izbrali sogovornike, kritične do predlaganih sprememb. Z zanimanjem sem prisluhnila komentarju dekana Filozofske fakultete, prof. Romana Kuharja. Govorice z objavo v medijih postanejo relevantne novice, še posebej, če so izrečene z ugledne pozicije. Glede na lastne izkušnje iz medijske prakse moram izpostaviti nekaj vidikov, ki se mi pri izjavah prof. Kuharja zdijo zmotni in namesto razkrivanja realnosti le utrjujejo predsodke.

Misel: »Javni mediji zagotavljajo neodvisnost, objektivnost in pluralnost, medtem ko zasebni tega ne zmorejo zaradi podrejenosti finančnim tokovom.« Pluralnost pomeni, da vsebine dosežejo čimbolj številčno in raznoliko občinstvo, ki vsebine spremlja – in zanje plača – po lastni izbiri in volji. Raznoliko občinstvo pa pritegne tudi oglaševalce. Diskreditiranje »komercialnosti«, torej tržne uspešnosti medija, je zavajujoče poenostavljanje. V resnici je ravno obratno. Finančna uspešnost, distancirana od politike, je temelj za neodvisnost medija, omogoča namreč uredniško presojo, prosto pritiskov. Ob transparentnem lastništvu so zasebni mediji v tem pogledu lahko celo v prednosti.

»Če javni rtv servis podvržemo tržnim mehanizmom, izgubimo še zadnji branik demokracije.«, nadaljuje prof. Kuhar. Pomenljivo je, da dosedanje stanje RTV po mnenju dekana torej ni podvrženo tržnim mehanizmom. Res je, da obstajajo države z močno podprtim javnim servisom, kot na primer britanski BBC, ki se financira večinoma iz naročnin (75%), delno z državnim financiranjem in le v majhni meri iz zelo omejenih komercialnih dejavnosti. Vendar imamo pri nas hibridni nemški sistem, ki temelji delno na naročninah in delno na trgu in je torej podvržen tržnim mehanizmom.

Tu se mi zdi nujna kritika predlagane spremembe, ki za RTV predvideva več oglasov. Aktualna vlada je preklicala rezultate razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v l. 2020 (po novem zagotavlja izplačilo le tretjine sredstev). Če hkrati zviša delež oglasov na RTV, s tem zaradi spodbude konkurence dvojno ogroža zasebne medije. Bolj smiselna je morda uvedba minimalnega cenika, ki omeji najnižje cene oglasov RTV. Menim, da lahko različne oblike financiranja živijo v dobrem sožitju; izkoriščanje enega modela za to, da onemogočiš drugega, pa je napačno.

Pomislek imam tudi o izjavi »Mediji morajo biti slaba vest politike.« Slaba vest politike vsebuje avtomatsko negativno vrednotenje, kar lahko povzroči, da medij postane politični instrument nasprotnikov. Javni mediji, ki jih vzdržujemo vsi in so namenjeni vsem, morajo enako tenkočutno osvetljevati in soočati različne poglede, tudi politikov in opcij, ki jih ne marajo.

Je medijsko poročanje javnega servisa res tako svobodno, neodvisno in kakovostno, da ga vsakršne spremembe lahko le omejujejo? Če je kritika usmerjena a priori do vseh predlogov v času te vlade, je priložnost za stvarno debato o nujnih izboljšavah zamujena.

Nova medijska hiša v centru Berlina je v središču organizirana kot velika dnevna soba, ki prodira skozi celotno zgradbo in se zaključi v impozantnem, 45m visokem atriju s pogledom na zraščajoči se nekdanji mestni polovici. Koolhaas, nekdanji novinar, to razlaga kot prostor, ki v sodobni digitalni izolaciji spodbuja stike in izmenjavo stališč. Severna in južna polovica stavbe sta v atriju povezani z mostovi, ki ustvarjajo raznolik prostor srečevanj, prehoden v različnih možnih smereh.

So hodniki RTV dovolj široki, da dopuščajo tudi pogled izven ene ali nasprotne smeri?

Piše: Nina Granda

Foto: OMA

kolumna je bila objavljena junija 2020 v Delu