sentimentálnost -i ž

pretirano čustveno doživljanje; kazanje, izražanje takega doživljanja

Sinonimi: pog. pocukranost, ekspr. posladkanost, ekspr. sladkobnost, ekspr. solzavost.

Sprehajalcem po ljubljanskem Šišenskem hribu je dobro znana opečna prikazen, ki jo zagledaš, ko se odločaš, ali se boš iz gozdnatih pobočij spustil proti Mostecu, ali pa zagrizeš navkreber v smeri proti Rožniku in Cankarjevemu vrhu. Sredi majhne jase stoji stolp z zidovi, ki imajo na sebi nekaj preproste discipline, izmenjujoče se v opečnato-betonskem ritmu. Stolp ima zanimivo, čeprav kratko in verjetno večini mimoidočih neznano zgodovino. Nekdanja smučarska skakalnica Stanka Bloudka, ki so jo že davno tega nadomestile skakalnice v Mostecu, je opuščena že več kot pol stoletja. Leseno odskočišče je že davno izginilo, tako da na celoto, ki je svoje čase v Šiško privabila celo do 20.000 gledalcev mednarodnih tekmovanj v smučarskih skokih, spominja samo še torzo zasnove.

Stolp naj bi še marca porušili. Iz članka, ki pojasnjuje odločitve pristojnih za rušenje, je razvidno, da rušitev ne bo izvedena brez premisleka. Občinske službe so zaradi statične ogroženosti objekta preverile smiselnost ohranitve in utrditve stolpa, ki bi bila predraga, ZVKDS je potrdil, da stolp nima kulturnozgodovinske vrednosti, poleg tega naj bi občasno po stolpu plezali otroci, kar bi lahko imelo katastrofalne posledice. Očitno nelagodnost nad rušenjem tega objekta, ki je po vseh uradnih kriterijih torej brez kakršnekoli vrednosti in je celo nevaren, pa je bilo vseeno treba nekako definirati, izreči in s tem debato zaključiti. Andrej Verlič iz Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je tako povedal, da ima stolp »predvsem sentimentalno vrednost.« Z besedo sentimentalnost imam težavo. Ne le, da se mi zdi, da se v rušenju objekta, ki že davno nima kakršnekoli uporabne vrednosti, bolj kot rešitev varnostnega vprašanja  kaže težnja po čiščenju in sanitizaciji vsega, kar ni neposredno uporabno. Tako kot katerakoli ruševina, kjer vedno obstaja vsaj minimalna možnost, da nam na glavo pade kakšen kamen, je tudi stolp zanimiva, pomensko polna in intrigantna stavba ravno zato, ker je ne moremo neposredno uporabljati. Pri starejših Ljubljančanih sproži spomine na entuziastične začetke smučarskega skakanja v Ljubljani, vendar pa tudi pri mimoidočih, ki nimajo pojma o njegovi zgodovini, sproži raznolike vtise ter celo fascinacije. Predvsem pa kaže, da tudi Šišenski hrib ni samo delo narave, ampak tudi že minulih človeških aktivnosti. Objekt nam pomaga razumeti, da stojimo sredi umetno-naravnega dialoga, ki je rezultat številnih zgodovinskih in naravnih usedlin. Sentimentalnost s svojim pretiranim čustvovanjem označuje kvečjemu nezmožnost racionalnega premisleka in čustvovanja prave mere, to pa se mi zdi kvečjemu nasprotno zgodovinskemu občutku, ki ga v obiskovalcu zbuja vitka opečnata vertikala sredi drevesnih krošenj.

Vsi, ki poznamo stolp od blizu, vemo, da bi lahko že zelo preprost ukrep preprečil plezanje po ploščadih v notranjosti stolpa, od koder so že zdavnaj izginile izvorne (verjetno lesene) povezovalne stopnice. V notranjosti vodi en sam vhod, tako da bi zazidanje odprtine oziroma umestitev zaklenjenih vrat takoj preprečil dostop v notranjost (stene razen zračnikov nimajo drugih odprtin vse do vrhnje ploščadi). To, skupaj z morebitno utrditvijo strehe, bi bil daleč najcenejši ukrep, stolp pa bi za naključnega mimoidočega postal morebitna grožnja (tako kot vsaka druga ruševina) samo še ob kakšnem močnejšem potresu, ko pa bi imeli v Ljubljani precej drugih resnejših problemov.

V občutljivih okoljih, kot je javni prostor in tudi mestni park, je po mojem treba biti zelo previden tako pri rušenju obstoječega kot pri postavljanju novega. Predvsem pa je treba pred sprejetjem kakršnekoli odločitve povprašati javnost. Službe se znotraj ozkih definicij svojih delovnih nalog najpogosteje odzivajo ustrezno, kot kaže tudi odločitev, da v primerjavi z nekaterimi drugimi slovenskimi občinami na mestu starega stolpa ne bodo zgradili kakšnega novega razglednega čudesa. Vendar pa se tako kot že tolikokrat v Ljubljani tudi tu za problem ne izkazuje sentimentalnost, ampak nerazumevanje dejstva, da je javni prostor stvar vseh meščank in meščanov. Večji posegi vanj pa niso stvar samo odločitev strokovnih služb, ampak predvsem javnosti. Zrelo mesto bolj kot obvestila o sprejetih (in skorajda že izvršenih) sklepih zaznamujejo javne debate, še preden se sklepi sploh sprejmejo. Nič čudnega ni, da v odsotnosti takega načina komuniciranja in konsenzualnega sprejemanja odločitev živimo v mestu, kjer bo civilnih iniciativ kmalu več kot razvojnih projektov. Povsem nepotreben padec šišenskega stolpa pa bo ostal žalosten spomenik nerazumevanja bistvene razlike med sentimentalnostjo in spominom, med diktatom in dialogom.

Miloš Kosec

Pripis 25. 3. 2021

V ponedeljek, 22. 3., naj bi se začela rušitvena dela na Šišenskem hribu. Ne pet minut, ampak minuto pred dvanajsto, je bilo rušenje stolpa le preklicano. Občina se je odločila, da bo kljub vsemu naročila preveritev, kako stolp ohraniti. Majhen, ampak pomemben premik pri vrednotenju in ohranjanju pestrih plasti mestne preteklosti v javnem prostoru.