Letos se bo uradno odprla 170 metrska stolpnica Kula Belgrade, najvišja v Srbiji in okolici. Prepoznavna silhueta Beograda – podoba Kalemegdana in Hrama svetega Save ali drugih sedimentno nastalih zgradb – se je čez noč spremenila. Beograd je v zadnjih letih nakopičil gmote, ki slavijo le prihod kapitala in ničesar drugega. S kakšno lahkoto se mesto definira na novo! Toliko pomenov je v hipu izbrisanih. Spreminja se urbana struktura, na silo se premikajo prometne poti, osrednje osi stoletij, na silo se regulira mestno jedro. Taki megalomanski projekti so od vsega začetka deležni ostrih kritik od meščanov, arhitektov, in tudi ekonomistov, nadzornikov korupcije, ki so izrazili pomisleke glede njegove zasnove, vpliva na mesto in preglednosti posla.
Srbija je leta 2014 v kontroverzni shemi, vredni 3,5 milijarde evrov, ki se financira z denarjem zalivskih Arabcev, razkrila načrte za prenovo beograjske obale. Takrat je šlo za podpisni projekt dva meseca stare koalicijske vlade premierja Aleksandra Vučića (zdaj predsednik Srbije), ki se je zavezala, da bo ustvarila delovna mesta in rast ter spremenila prestolnico v turistično poslovno središče Zahodnega Balkana. Predlagano območje razvoja je med drugim četrt Savamala, ki vsebuje veličastne stoletne zgradbe, med njimi tudi zgradbo Beograjske zadruge iz leta 1905. Stavba velja za eno dragocenejših v mestu.
2007
2021
Projekt Beograd na vodi naj bi sofinanciralo in vodilo gradbeno podjetje Eagle Hills s sedežem v Dubaju. Voditelj podjetja Eagle Hills je emiratski poslovnež Mohamed Alabbar. Gospodarske vezi med Združenimi arabskimi emirati in Srbijo pod vodstvom Vučića, nekdanjega ultranacionalista, so vitalne. Srbija je pri preureditvi Alabbarju dala proste roke. O interesih Mohameda Alabbarja pove veliko to, da je ustanovitelj podjetja Emaar, ki je v Dubaju zgradilo Burj Khalifo, trenutno najvišjo zgradbo na svetu, in The Dubai Mall, drugo največje nakupovalno središče na svetu. Podjetje Eagle Hills ima zdaj v Beogradu svoj sedež v prej omenjeni zgradbi Beograjske zadruge v četrti Savamala. Zgradba je ena izmed pomembnejših del beograjske in srbske arhitekture začetka 20. stoletja ter eden najuspešnejših dosežkov arhitektov Andreja Stevanovića in Nikole Nestorovića. Beograjska zadruga je kulturni spomenik velikega pomena za Republiko Srbijo, a je, odkar je v njej nastanjen Eagle Hills, prenovljena in za javnost zgolj še formalno odprta; ljudje imajo v zgodovinsko, narodno pomembno palačo dostop le čez hodnik v luksuzno restavracijo, narejeno na novo.
Srbski javnosti so podrobnosti lastniških struktur projekta Beograd na vodi skrite; skriti so pogoji, vsiljeni več kot stotim hektarjem javnega prostora v mestu. Kritiki so opozorili na odsotnost javnih razpisov za projekt, dvomijo o gospodarski smotrnosti in izvedljivosti projekta. Absurdi načrtovanja in urejanja prostora so razveljavili urbani red in kulturnozgodovinske dimenzije, odgovorni pa ob vsem tem zagotavljajo, da vse to počnejo v interesu Beograjčanov.
Beograjska zadruga
Silovite spremembe fizionomije urbanega prostora oblasti upravičujejo s potrebnim razvojem mesta. Nujna urbana revitalizacija je njihov argument strokovnosti.
Tako se je soseska Savamala že »oživila« (podobne zgodbe v Ljubljani so nam dobro poznane). Savamala v središču Beograda je bila prejšnje desetletje vsako leto prizorišče raznovrstne kulturne, umetniške, politične in prostorske produkcije; ta se je začela po zaslugi posameznikov. Sloves kreativne četrti se je je prijel, ker so umetniki in umetniški entuziasti naslikali mnogo zidnih poslikav, preuredili so parke in zgradili drsališče. V Savamalo so se preselili sedeži različnih kulturnih organizacij (KC Grad, Urbani inkubator, Mikser House). Organizirali so gostovanja umetnikov, razstave, delavnice, predavanja in koncerte. V letih 2012–2016 se je v Savamalo preselil Mikser Festival (z več deset tisočimi obiskovalci je bil to največji regijski festival ustvarjalnosti), od tedaj so se v četrti odprli nove galerije, restavracije in klubi. Skupno vsem organizatorjem pa je bilo, da so s svojim programom skrbeli za ohranjanje bogate dediščine tega dela mesta.
Del angažirane srbske javnosti je neumorno protestiral, da bi »preprečili eksploatacijo javnega prostora in degradacijo urbane dediščine«, vendar posegov niso ustavili. Z novodobno gentrifikacijo – sterilizacijo javnega prostora, bahavo turistifikacijo – se pomembni deli Beograda sistematično pustošijo. Urbanizem kot znanost in praksa načrtovanja mest je popolnoma odpravljen. Ena od točk, ki so jih urbanisti določili v načrtih, je prepoved stolpnic zaradi panoramskega razgleda na Beograd z reke. Sedanji protagonisti arhitekture in urejanja prostora so politiki in poslovneži. Zaradi političnega projekta Beograd na vodi so izbrisali prepoved grajenja visokih stavb, stolpnica Kula Beograd ima 168 metrov, 40 nadstropij. Odgovorni za politični projekt Beograd na vodi so tudi domnevni iniciatorji zamaskiranih nočnih rušilnih akcij. Štirinajstega maja 2016 so čez noč zrušili številne zgradbe, ki so predstavljale ovire projekta Beograd na vodi. Tako to gre.
Beograjska sociologinja Ksenija Petovar, upokojena profesorica s Fakultete za arhitekturo in geografijo, odgovarja na vprašanje, kakšne bodo posledice spremembe prostorskega načrta Beograda na vodi, ki omogoča gradnjo večnadstropnih objektov do sto metrov visoko: »… Bivanje v visokih stavbah stane veliko. Vprašajte stanovalce vzhodnih in zahodnih vrat Beograda in drugih stolpnic, kako živijo in koliko stane vzdrževanje dvigal, napeljav in druge opreme, da se stanovanja v stavbi ne spremenijo v podstandardna. Bojim se, da bo Beograd na vodi sestavni del urbanega kolapsa, v katerega počasi in neizprosno drsi večji del Beograda, zaradi odpadnih voda, neurejenih, divjih odlagališč, opustošenih lokalnih cest in drugih dejavnikov.« Pravi tudi, da se zelene površine v Beogradu v nasprotju s predpisi zmanjšujejo: zmanjšujejo se zaščitni zeleni pasovi, zavarovana območja zasegajo zaščiteni investitorji, sekajo se drevoredi, gradijo se objekti na zasebnih parcelah, ki segajo do samih robov sosednjih parcel. Vse to je onkraj vsake urbanistične norme.
Mestne fronte, obrnjene proti vodi, so prostori potencialne »transformacije«. Zmožnost javnega prostora zvabiti investitorje in turiste je premo sorazmerna z inertnostjo javnih prostorov. Tovrstna uzurpacija javnega prostora onemogoča raznovrstno, spontano rabo prostora Beograjčanom, ki na prostor ne morejo več vplivati. Vučić obljublja zaposlitev za celotno beograjsko gospodarstvo, a upravljavske pravice ima emiratski strateški partner. Savski amfiteater je strateško pomembna lokacija za razvoj Beograda in dvig kakovosti življenja njegovih prebivalcev, vendar ga je srbska vlada Beograjčanom odvzela in predala obskurnim investitorjem. Srbska vlada ima 32-odstotni, strateški partner iz Združenih arabskih emiratov pa 68-odstotni delež v lasti podjetja Beograd na vodi. Osnovno besedilo pogodbe je bilo objavljeno v srbskem jeziku na 69 straneh, angleška različica pa ima 259 strani s spremnimi prilogami.
Razvoj prestolnice ne pomeni nujno dviga kakovosti življenja njenih prebivalcev.
Napisala: Anja Trobec
