Arhitekturni biro Elementarna so leta 2017 ustanovili Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher in Matevž Zalar, prej sošolci na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, ki so pri projektih sodelovali že v času študija. S kolektivom smo se pogovarjali o horizontalni organizaciji dela, ki je mlajšim birojem danes vse bliže, poleg tega pa tudi o splošnih in za naš čas še posebej aktualnih temah arhitekture, kot sta tektonika in trajnost.
Člani biroja Elementarna k arhitekturi pristopajo kot pisatelj k besedilu; pravijo, da projektna naloga predstavlja zgolj želeno abecedo, ne pa tudi pravila, kako s to abecedo napisati roman. Če je abeceda pri pisanju mišljena dobesedno – kot nabor črk –, jo moramo v arhitekturi razumeti kot izhodiščne pogoje, ki jim mora arhitektura zadostiti, hkrati pa jih že na samem začetku preizprašati in redefinirati, ali naj iz njih dejansko vznikne primer dobre arhitekture. Eden izmed pomembnih pogojev ustvarjanja arhitekture je trajnost, ki jo avtorji razumejo kot odločilno, če želimo živeti vzdržno prihodnost, po drugi strani pa se s svojim razumevanjem tega pojma oddaljujejo od ustaljenih, nezadostnih definicij, ki trajnost dojemajo popolnoma ločeno od arhitekture.
Kaj pomeni ime Elementarna? Ali se nanaša na arhitekturne elemente ali na elementarno(st) arhitekture?
Ime Elementarna ni bilo nikoli mišljeno kot karikatura našega razumevanja arhitekture. Če bi že morali poiskati povezavo med imenom in procesom snovanja arhitekture, bi bila še najbliže razlaga, da arhitekturo do neke mere razumemo kot nekaj avtobiografskega. Do neke mere je vsak arhitekt »konglomerat« različnih subjektivnih elementov – preteklih izkušenj, spominov in vsega drugega, kar ga je izoblikovalo in kar se kot sediment nalaga v njegovo podzavest. Od tod izvira tudi naša zbirka lastnih fotografij s potovanj – Elementov. Elementi so slikovita ponazoritev naše lastne subjektivne izkušnje arhitekture, ki korenini v abstraktnem svetu doživetih prostorskih odnosov.
Biro je ustanovilo pet enakovrednih partnerjev. Čeprav je takšna oblika arhitekturne prakse danes vse pogostejša, še vedno predstavlja manjšinsko organizacijo birojev; običajno sta partnerja dva, včasih trije ali pa celo en sam. Kako se vodenje in delo v tako organiziranem biroju razlikujeta od drugih omenjenih?
Glavni prednosti takšne horizontalne organizacije sta snovanje arhitekture ob konstruktivnem dialogu, v katerem sodeluje več različnih posameznikov, in vsakokratno skupno prevpraševanje o smiselnosti in pravilnosti sprejetih odločitev. Proces je zaradi tega sicer daljši in tudi napornejši, predstavlja pa tudi neke vrste varovalko, saj nobena odločitev ni že vnaprej kategorično ovržena ali brezpogojno sprejeta. Seveda ima takšen način dela tudi svoje slabosti, ki se kažejo predvsem v manj efektivni organizaciji dela. Ključ do uspešnega funkcioniranja horizontalne organizacije biroja se po našem mnenju skriva v neposredni komunikaciji in pametnem razporejanju dela, pri čemer vsak počne tisto, v čemer je najboljši. Ni pa to odgovor na vse zagate.
Kaj vas je najbolj presenetilo, ko ste začeli lastno prakso in vstopili v realnost prakse arhitekture, na katero te fakulteta ne pripravi?
Tukaj lahko poudarimo spoznanje, da je pot od kakovostno zasnovane arhitekture do kakovostno izvedene arhitekture v resnici veliko daljša, kot bi študent pričakoval. Snovanje arhitekture v resničnem svetu ni odporno proti zunanjim dejavnikom, kot smo bili tega vajeni na fakulteti. Pri vsakem projektu se pojavi ogromno ovir, ki imajo vse po vrsti potencial, da korak za korakom z majhnimi kompromisi preoblikujejo arhitekturo v nekaj, kar nato postane zgolj bleda senca začetne ideje. Da se med procesom in razdelavo projekta začetna ideja ne izgubi, je v resnici treba vložiti ogromno energije.
V besedilu na svoji spletni strani pišete, da je »od prvega vprašanja odvisno, kakšna bo arhitektura, ko bo zgrajena«. To se sliši zelo absolutno. Ali ni arhitektura produkt mnogih, tudi med seboj kontradiktornih vprašanj?
Seveda je končna podoba arhitekture seštevek mnogih odločitev in dejavnikov, pa vendar je tukaj mišljeno tisto temeljno začetno vprašanje, ki je popolnoma abstraktno in govori o konceptu nekega dela. Vzemimo za primer natečajno nalogo, sestavljeno iz zahtev, ki so velikokrat naključne. Odvisne so od denarja, ki je v nekem trenutku na voljo, od premišljenega ali nepremišljenega prostorskega načrta, od naključnih želja naročnika … Te zahteve s pravo naravo problema v resnici nimajo ničesar skupnega. Ko se lotevamo natečaja, se najprej vprašamo, kje se v resnici skriva srž problema, in poskusimo na to primerno odreagirati. Upoštevanje natečajne naloge je samoumevno, to naredijo vsi kakovostno izdelani elaborati, ponavadi pa zmaga tisti, ki si pravilno zastavi prvo, odločilno vprašanje.
Strinjam se, da so prava vprašanja, ki na koncu privedejo do arhitekture, velikokrat tista, ki z natečajno nalogo sploh nimajo neposredne povezave, pač pa jo presegajo in preizprašujejo. V katerih svojih projektih ste si postavili takšna vprašanja in kako je to privedlo do boljše rešitve, kot jo je predvidevala natečajna naloga?
Kot lep primer bi navedli vabljen natečaj za potapljaško-jadralni center v Kočevju. V natečajni nalogi je bila predvidena lokacija centra umeščena na strm breg, približno deset metrov nad gladino jezera. Ker je potapljaško-jadralni center vitalno vezan na jezero, hkrati pa namenjen tudi mlajšim otrokom, se nam je zdelo nesprejemljivo, da zaradi nespametnega prostorskega načrta umestimo center tako, da bo nepraktičen za uporabo. Kljub zavedanju, da smo iz natečaja zaradi tega lahko izločeni, smo kršili predpisano lokacijo in center zasnovali na platoju tik nad gladino jezera. Komisija in naročnik sta prepoznala smiselnost te deviacije in elaboratu kljub vsemu podelila prvo nagrado.
Velikokrat omenjate tektoniko. Kako jo definirate?
Tektonike ne razumemo zgolj kot orodja za oblikovanje kompozicije končne podobe stavbe, temveč predvsem kot vitalni del arhitekture, ki sooblikuje njen ustroj. Končna podoba je tako vedno samo iskrena posledica logičnih odločitev, sprejetih med snovanjem projekta, in ni vedno brezkompromisna posledica tektonske logike. Menimo, da je v kakovostni arhitekturi tudi zavestna odsotnost tektonike odločitev, ki je lahko še kako tektonska.
Ali menite, da je tektonika v 21. stoletju enako aktualna tema arhitekture, kot je bila nekoč, ali pa v ospredje stopajo druge ideje?
O aktualnosti tektonike po našem mnenju niti nima smisla razpravljati. Tektonika namreč ni vprašanje aktualnosti oziroma neaktualnosti, ki lahko v določenem trenutku postane neaktualno. Kakovostna arhitektura se tega vprašanja vedno dotika, tudi kadar se zavestno odloči tektonsko logiko negirati.
Kaj bi navedli kot primer tega?
Kot slikovit primer tega bi lahko omenili projekt arhitekturnega biroja Herzog & de Meuron – CaixaForum v Madridu. Tukaj avtorji čudovito prikažejo, da negiranje tektonske logike ne pomeni nujno ignoriranja tektonske logike. Hiši zavestno vzamejo tisto, kar je najbolj vitalno – njen stik s tlemi. Neskončno težka masa obstoječih objektov s tem breztežnostno zalebdi, ta napaka v tektonski logiki pa ustvari dramatičen javni prostor v obliki pokritega vhodnega trga.
Pogosto omenjate tudi trajnostni aspekt arhitekture; ali je trajnost samo v izbiri trajnostnih materialov in snovanju energetsko učinkovitih stavb ali gre prej za širši odnos? Če vprašam še drugače, ali je stavba lahko trajnostna, če nima nobenega klasičnega elementa trajnosti?
Samo trajnost razumemo kot nekaj, kar se nujno začne na samem začetku snovanja arhitekture – v arhitekturnem konceptu. Močno obsojamo današnje komercialno razumevanje trajnosti, pri katerem se »elementi« trajnosti na hišo prilepijo šele na koncu, kot kakšna nalepka. Včasih je bila zaradi odsotnosti tehnologije in omejenih virov iz lokalnega okolja vsaka arhitektura trajnostna, ker je samo tako lahko optimalno delovala. Na neki način lahko trdimo, da bi moralo biti samoumevno, da je vsaka kakovostna arhitektura tudi trajnostna. Danes tehnologija velikokrat nadomesti pametno zasnovo. Ne glede na to, kako nespametno je hiša zasnovana, je vedno mogoče dodati več izolacije, še eno klimatsko napravo, sončne celice, prezračevalno napravo … Seveda ne želimo zanikati koristi tehnologije, prav tako ne zagovarjamo nekritičnega romantičnega obujanja vernakularne arhitekture, pa vendar menimo, da je pametna zasnova (spoštovanje lokalne klime, topografije terena, specifičnih robnih pogojev) tista, ki že sama po sebi ogromno prispeva k temu, da lahko neko arhitekturno delo razumemo kot trajnostno.
Pogovarjala se je: Eva Gusel
Vizualizacije: Elementarna
