Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani je Nika Rupnik študij nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v tem trenutku zaključuje podiplomski študij in išče atelje v Ljubljani. Nika je razstavljala na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah, med drugim: Cityjet (Kiosk Kino Šiška), Brlog (Galerija Simulaker), 9 pod 29 (Kibla).
Nika, lahko na kratko povzameš, kako so nastala razstavljena dela? Kakšna je njihova zgodba in v čem posebnost?
Projekt je nadaljevanje mojega dosedanjega ustvarjanja. Govori o mojem doživljanju urbane pokrajine v kontrastu z intimo in domačnostjo. Hiter tempo življenja, prepoln informacij, raznih zgodb, v katere se vključujemo, nas prisili v površinskost in brezosebnost. S plastenjem risb na razne umetne materiale, kot sta denimo prozorna folija in nasičen print, ustvarjam vtis preobremenjenosti, v kateri hkrati v iščem poetiko.
Kako izbiraš tehnike ustvarjanja?
Tehnike so zelo raznolike, velikokrat uporabim umetne materiale, iz katerih navkljub njihovi surovosti lahko izvabim mehkobo. Z namizno svetilko osvetljena risba na prozorni foliji meče senco na sliko za njo, pri čemer tvori novo, večplastno risbo. Uporabljam tudi grafične tehnike, na primer suho iglo na pleksi steklu – gre za relativno klasično grafično tehniko, a preneseno na sodoben material. Na takšne materiale rišem, dodajam stvari in eksperimentiram. Prednost takšnega načina je, da delo lahko umestim v kateri koli prostor in ga lahko razširim na poljubne dimenzije.
Kako komentiraš stanje sodobne ilustracije v Sloveniji in po svetu?
Če je sodobna ilustracija podobna neodvisni, ki ni odvisna od naročnika, mislim, da je bomo srečevali vedno več. Vedno manj denarja se namreč vlaga v vizualno umetnost in oblikovanje, to pa se zato preusmerja v ti. samooskrbo in samozaložništvo, kar pomeni negotovost. Dobra stran je, da tak status omogoča tudi veliko svobode.
Kako je po tvojem v sklopu bienala redefiniran pojem ilustracije?
Če izraz sodobna ilustracija pomeni bolj tehniciran pristop do ilustracije, opažam, da postaja klasična ilustracija (v smislu tehnike) redkost. Mediji, ki so običajni naročniki, postajajo vse bolj digitalizirani, ilustracija pri tem sodeluje in se tudi v tehnološkem smislu zelo spreminja, nadgrajuje.
Kakšen je odziv na tvoje delo, nove tehnike in način izražanja?
Večina ilustracij, predstavljenih na tem bienalu, je ustvarjenih neodvisno – brez naročil, pričakovane vsebine ali vnaprej izbranega konteksta.
Mislim, da ilustracija tako pridobi na samostojnosti, osebna nota avtorja je močnejša. Zato se bliža umetniškemu delu (prav tako zelo težko definiran pojem), tudi sam bienale počasi izgublja stik s tradicionalnim pojmovanjem pojma ilustracije – dogodek je namreč neuradno poimenovan kar Bienale neodvisnih.
Kolikor sem uspela zaslediti, je javnost naklonjena moji eksperimentalnosti ter igrivi risbi.
Pripravila: Aleksandra Metelko
