Z zaprtjem Bellevueja, bivše pivovarne na drugi strani industrijskega kanala v Molenbeeku, nas je veliko umetnikov ostalo brez prostorov za delo, in tako sem se prvič seznanil s poslopjem na Rue du Houblon 63 v središču Bruslja, kamor sem se preselil pozimi leta 2012. Tam, kjer je nekoč stala propadla pivovarna, je nemško podjetje Meininger pozneje zgradilo hotel, na naši stani kanala pa je prav tako propadlo delavnico nakita na ‘ulici hmelja’ odkupila skupina mlajših uspešnih Bruseljčanov, ki so nam svojo na novo odkupljeno nepremičnino izdali kot ateljejske prostore.
Kvartir je očitno vstopal v čas gentrifikacije.
Hopstraat kolektiv se je povezal s pomočjo lokalnih umetniških mrež in institucij. Nekateri smo sodelovali s Komplotom, drugi so bili rezidentje na Wielsu in tretji so prišli v Bruselj, ker je v preostalih evropskih prestolnicah zmanjkovalo možnosti izbire za umetnost. Sedem posamičnih in dva kolektivna ateljeja, razstavni prostor Coffre Fort in koncertna dvorana HS63 so tako na tem naslovu delovali približno dve leti. Lastniki so namreč čakali na podporo mesta za začetek obnavljanja in so si, čeprav so bili zaposleni v različnih sektorjih, zaželeli ‘kulturne energije’ v svojem bodočem bivanjskem prostoru.
Proti izteku naših pogodb so nas mladi investitorji povabili k nadaljnjemu ‘postateljejskemu’ sodelovanju. Namreč, poleg preurejanja hiše v lastna stanovanja so se odločili v delu zgradbe ustanoviti ‘contemporary artist interactive bed and breakfast’ oz. sodobni umetniški interaktivni hotel z zajtrkom. Idejo so dobili s pozornim sledenjem razvoju predhodnega umetniškega programa in kulturnemu značaju lastnega bivanjskega prostora se je, iskreno, težko upreti. Poleg hotela so predlagali ohranitev razstavišča Coffre Fort (sef) v kleti, v ogromnem samostoječem sefu, kjer je nekdanja delavnica nakita hranila vrednostni material, ki sem ga ustanovil skupaj z Grégoirejem Mottom in Thibautom Espiaujem, kot koncertno dvorano HS63 Frederica Bernierja, Yanna Leguaya in Jean-Françoisa Blanqueta.
Uporabiti zgodovino objekta prenove je trenutno arhitekturno aktualno, in poleg tega nam je bilo zanimivo preizprašati prostor studia kot material za oblikovanje hotelske sobe. Na razpolago smo dobili šest sob, ki smo jih oblikovali: Cathérine Lommée, Lore Stessel, HS63, Grégoire Motte in Thibaut Espiau, Hidde van Schie ter jaz, Ištvan Išt Huzjan. Za oblikovanje podobe, tehnično podporo internetne strani in fotografiranje smo prav tako uporabili svojo mrežo in povabili k sodelovanju kolege, ki jim neizmerno zaupamo in ki so redno obiskovali program na Hopstraat 63. Orfée Grandhomme in Ismaël Bennani iz Überknackig Bureauja sta poleg grafične podobe poskrbela tudi za ime, in hotel/gostišče DRUUM je bilo rojeno.
DRUUM
Stalna soba/Permanent Room
Pri preizpraševanju formata hotelske sobe sem za izhodišče oblikovanja prostora črpal iz izkušnje z obiski v lastnem ateljeju. Poskusil sem povezati oz. poiskati povezavo med organizacijama prostorov umetniškega ateljeja in hotelske sobe. Klasični muzejski prostor/postavitev, bolj specifično; salonska postavitev devetnajstega stoletja se mi je ponudila kot možen koncept oblikovanja, saj si je v vsaj dveh pogledih podoben z umetniškim ateljejem in hotelsko sobo hkrati. Poenostavljeno gre za enoten prazen prostor, v katerem gibanje in pozornost usmerja ‘nepremičen’ element notranjega oblikovanja. Po navadi je bila, in še vedno je, ta element masivna klop v sredini muzejskega prostora, na kateri si lahko spočijemo in se za dlje časa zatopimo v umetnost na stenah. Če prevedemo ta element v hotelsko sobo, govorimo o postelji, v ateljeju pa določen prostor, kjer se kreacija dogaja; štafelaj pri slikarjih, kubus v sredini sobe pri kiparjih, pisarniška miza pri konceptualnih umetnikih itd. Poleg tega se klasično, najverjetneje ne v vseh primerih, te vrste izkušnja nanaša na predmoderni bourgeois tip organizacije prostora, ker govorimo o centralni postavitvi, tako teže, kot fokusa, ki je v popolnem nasprotju z moderno organizacijo; ta je lahka, osiromašena/poenostavljena, in predvsem teži k uporabnosti ter zatorej vleče v robove in vertikalo prostora. Enako velja za postavitev umetniških del v predmodernih salonih/muzejih, kjer so le-ta sporadično, do zadnjega kotička polnila stene. V ateljeju pripelje do take rešitve zaradi narave raziskovanja, ko se venomer oziraš na pretekla dela in se zatorej z njimi obkrožiš, pa tudi če si tega ne želiš, se zaradi restrikcije količine prostora to po navadi zgodi. V hotelu poleg umetniških del (ki so vedno večja redkost) stene polnijo uporabni elementi; televizija, ogledalo, obešalnik, omare, navodila uporabe sobe, meni … in njihova logika postavitve načeloma ne sledi estetskemu vzoru. V večini primerov gre za kakofonijo elementov, za katere je hotelir prepričan, da dvigajo raven izkušnje v hotelu.
S temi mislimi sem se odločil v sredino sobe postaviti posteljo za štiri osebe (tloris 490 x 220 cm), okoli katere kroži hodnik (širine od 70 do 100 cm). Postelja je visoka le 40 cm, a je grajena iz betona in je tako postala stalni element prostora. Svoja dela sem razstavil po celotni površini vseh sten (razstavljenih je približno 70 del), z izjemo stropa, katerega štukature so me prevzele in sem se ga odločil posvojiti ter mu tako dodati pozornost. Z razsvetljavo sem zaradi posvojitve segel niže, kjer se pet žarnic, naravnost iz stene, horizontalno v liniji ujema s postavitvijo umetnin. V postelji se tako obiskovalec znajde v oblaku umetnosti, katere večina je vzniknila ravno v ateljeju na Rue du Houblon.
Medtem ko vaše sanje ostajajo, je postavitev izmenljiva in jo bom čez čas spremenil ali pa obratno, medtem ko razvijem vaše sanje boste vi zaključili moja dela s spomini na dom in čas od njega, s spomini na naše preteklosti in zmožnosti ter nezmožnosti vpliva na jutri.
Napisal: Ištvan Išt Huzjan
Interier: Ištvan Išt Huzjan, 2015
Fotografija iz ateljeja:
photo by: © Jordi Huisman 2012
Fotografija razstavišča Coffre Fort
photo by: © Artists Club Coffre Fort 2013
Fotografije hotela DRUUM:
photo by: © Antoine Meyer 2015
Besedilo je v bilo objavljeno v drugi številki revije Outsider (poletje 2015).
