V Ljubljani do 26. novembra poteka Bienale neodvisne ilustracije. Na spletni strani Outsider.si bomo objavljali kratke intervjuje z nekaterimi ustvarjalci in razstavljalci. Prva je Eva Mlinar, s katero se je pogovarjala Aleksandra Metelko.

Eva Mlinar: Vinjete straholjubca, mešana tehnika

Eva, kako so nastala razstavljena dela? Kaj je njihova zgodba in posebnost, cilj?
Na Bienalu neodvisnih se predstavljam z velikim ilustriranim zemljevidom, ki temelji na kratkih duhovitih zgodbah, poimenovanih Vinjete straholjubca (The Bête Noire Vignettes). Vinjete nastajajo pod roko dramaturginje Eve Mahkovic od leta 2011 (do sedaj jih je že skoraj 300) in pripovedujejo o enem samem dogodku ali drobnem doživetju, vsebujejo pa celo vrsto hudomušnih personaliziranih likov (skoraj mrtvi čuk, kužni hermelin, dimenzijska luknja, vsesplošno simpatični kenguru, fevdalna materinska uharica,…). Navdih je groteska, ki skuša biti urejena.
Do sedaj sem ilustrirala samo posamezne vinjete, za Bienale pa sem se odločila ustvariti nekakšen zemljevid, saj se mi zdi, da bi jih na tak način lahko združila in najbolje upodobila groteskno-fantastičen svet o katerem govorijo. Sami teksti omenjajo številne kraje (tako resnične kot izmišljene) in so za zemljevid še posebej dobro izhodišče. Takšen primer deskriptivne geografije se mi zdi pomemben za samo zgodbo, saj so liki vezani na določene kraje, zemljevidi imaginarnih svetov pa za bralca odprejo nove sfere, polne različnih možnosti in nepričakovanih povezav. Zemljevidi so lahko osebna potovanja naše domišljije.
Poleg zemljevida visi tudi ilustrirana knjižica z besedili, tako, da obiskovalci lahko hkrati berejo in prepoznavajo zgodbe na zemljevidu.
Zakaj si za ustvarjanje izbrala prav to tehniko?
Zemljevid je slogovno kombinacija ilustracije in kolaža. Sama tudi drugače največ ustvarjam v tej tehniki, za vinjete pa je še posebej primerna, saj se ilustracije (imenujem jih Groteske) z besedilom ujemajo tako vsebinsko kot slogovno. Kot pri besedilih vinjet, kjer so osebe, dogodki, misli, telesna stanja, predmeti in občutja razgrajeni in ponovno sestavljeni, da pridobijo nove dimenzije, tudi Groteske črpajo iz zakladnice resničnosti ter iz vzetih fragmentov ustvarjajo lasten živahno – fantastičen svet, ki je neke vrste napad na racionalizem sveta in njegovo logiko. Kot sem že omenila, v ilustracije vnašam tudi elemente kolaža, saj je ta močno povezan z definicijo grotesknega – tudi zanj je značilno, da skupaj sestavlja različne elemente ločenih svetov. Ilustracije in teksti tako skupaj tvorijo nedeljivo celoto.

Eva Mlinar: Vinjete straholjubca, mešana tehnika

Kot umetnostna zgodovinarka imaš morda kakšen komentar na stanje sodobne ilustracije?
Na področju ilustracije se pri nas veliko dogaja, saj je ta trenutno precej trendi – vsi si želijo/želimo”umetniškega izražanja”. Ker pa moraš biti v množici ustvarjalcev nekaj posebnega, da te opazijo, se na ta način razvijajo številni novi in inovativni pristopi. Menim pa, da znotraj te bogate produkcije manjka več kvalitetne vsebine in je precej izdelkov, ki jih vidim, precej na prvo žogo. Res je, da umetnosti ni mogoče soditi s kriteriji znanstvene natančnosti, »o okusih pa se ne razpravlja«, ampak osebno pogrešam malo več bolj domišljene osebne ikonografije in konteksta.

Kako lahko sodobno ilustracijo razumemo v sklopu Bienala neodvisnih?
Bienale neodvisnih je zastavljen tako, da presega tradicionalna razumevanja ilustracije (ki je omejena predvsem na knjižno ilustracijo) in ponuja možnost razstavljanja ter promocije tudi njenim drugim, “bolj alternativnim” oblikam – tako slikarstvu, kot stripu, animaciji, oblikovanju, itd. Razstavljavcev ne izbirajo povabljeni kustosi, ampak so selektorji umetniki sami – ti izberejo avtorje naslednjega bienala. Pri Bienalu gre tako za neke vrste ustvarjalno izmenjavo, saj avtorji tudi sami postavijo razstavo – ob tem se bolje spoznajo, navežejo stike, kasneje tudi sodelujejo.

Eva Mlinar: Vinjete straholjubca, mešana tehnika

Kakšen je odziv na tvoje delo, nove tehnike in način izražanja?
Večjega odziva javnosti do sedaj ni bilo, saj ustvarjam predvsem za gledališče in za precej specifično publiko. Mislim, da se ljudem najhitreje približaš z ljubko otroško ilustracijo, moja ilustracija pa je za razliko od tega groteskna, “čudna” in na momente temačna. Res pa je, da sem s sodelovanjem na Bienalu neodvisnih in v okviru tega na festivalu Mesto žensk dobila kar nekaj pozornosti javnosti, odzivi pa so bili zelo spodbudni.
Pripravila: Aleksandra Metelko