Preden nekaj zapišemo, obstaja neskončno možnosti; ko poskušamo uresničiti eno, zatremo vse ostale. Vsaka nova stavba nepovratno zaznamuje krajino. Atelodemiourgiopapyrophobia (iz grščine: atelo pomeni nepopolno, demiurgia pomeni obrtno znanje, papūros pomeni papir, phobia pa strah) zaznamuje tesnobo pred belim papirjem; zadrego, da ne bi dosegli pričakovanj in bi z nepopolno potezo le pokvarili brezhibno praznino papirja. Svoboda neslutenih možnosti je težka – za ustvarjalno delo potrebujemo oprimke. Arhitekt pri zasnovi projekta najprej preuči robne pogoje; danosti lokacije, orientacijo, osončenost, prostorske akte, programsko nalogo naročnika, finančna sredstva; naravni in grajeni kontekst. Ti narekujejo smer in vsebino načrta. Svoboda arhitekturnega projektiranja temelji na omejitvah.

Pozidali smo že ogromno prostora, v stavbe vgradili veliko energije in mnoge od njih so prazne ali neuporabne. Skladno z večjim zavedanjem odgovornosti do skupnega prostora in planeta je v ospredju sodobne arhitekture namesto novih gradenj zdaj arhitekturna prenova.

Pri prenovi so robni pogoji bolj določeni. Pomenijo odločitve, koliko obstoječe substance ohranjamo in kaj je treba z novim posegom nadomestiti. Kako v prostor ujeti čas prilagoditi sedanjosti, zagotoviti primerno svetlobo, višino, akustiko, klimo, ustrezne pogoje za sodobno rabo. Načrtovanje se odziva na obstoječe stanje, morda razkrito šele ob posegu v konstrukcijo. Svoboda prenove je v spoštovanju obstoječega.

Arhitekturne prenove so skladne z načeli t. i. zelenega prehoda in v tem kontekstu bi zato lahko pričakovali, da bodo sistemsko spodbujene. Toda subvencionirano je predvsem različno zagovorništvo, načelne akcije NVO, ni pa učinka na dejanske konkretne prenove same, pogosto izvedene v zasebni pobudi.

Besedna zveza zeleni prehod postaja vse bolj zamenjava za besedo trajnostno, za katero je trajalo kakšnih pet let, da je izgubila svoj prvotni pomen in postala izgovor za vsakovrstno črpanje javnega denarja.

A problem pri izvedbi prenov je zelo stvaren. Primanjkuje izvajalcev, tudi za najbolj osnovna gradbena dela. Gradbene delavce je zelo težko najti, izbire je malo, nobenega zagotovila ni, da bo delo opravljeno, kot je treba, kaj šele v doglednem času in za razumno ceno. Keramičarje, »knaufarje«, vodovodarje in mizarje se čaka več mesecev (zgornje omejitve ni), noben dogovor ni zanesljiv. Pri prenovah, ki zahtevajo kompleksna znanja, poznavanje tradicije in obrti, unikatne rešitve in znanje za delo z avtohtonimi ali specifičnimi materiali, je izvajalce še posebej težko najti. Dobre prenove in arhitekturna dela nastanejo na podlagi kompleksne vednosti in kopice majhnih izumov. Svoboda je v spoznanju celote, ne le njenih posameznih koščkov.

Ko gre za varovanje okolja, so regulatorni posegi varovanja načeloma smiselni in verjamem, da so osnovani z dobrimi nameni. Problematično je, kadar subvencije ne podpirajo rešitev, ampak ideološko-politične interese; o razpisih pa namesto ljudi z osebno odgovornostjo, ki bi preverjali stvaren učinek, odločajo formularji.

V tem pogledu imam zato zadržke do novega obeta Ministrstva za kulturo, ki je razglasilo razpise v vrednosti 600.000 evrov za zeleni prehod v kulturi. »Ključni poudarek pri projektu, ki se bo izvedel preko javnega razpisa, bo ozaveščanje ter usposabljanje za zmanjšanje ogljičnega odtisa kulturnih ustanov in prireditev. To bo eden prvih javnih razpisov, ki bo v Sloveniji omogočil izvedbo pilotnih projektov za transformacijo delovanja organizacij in dogodkov na področju kulture, s katerimi si bosta oba resorja prizadevala za zeleni prehod na področju kulture,« so zapisali na Ministrstvu za kulturo. Gotovo je namen dober, toda zdi se mi, da problem rešuje na napačnem koncu.

Glavna težava pri izvedbi bolj zelenega, planetu prijaznega okolja namreč niso neozaveščene kulturne ustanove, temveč konkretni problemi drugje: premalo delovne sile v gradnji, izobraževalni sistem, odtujen od dejanskih potreb, nestabilno gospodarsko okolje, previsoke obdavčitve dela in prezahtevna, preobsežna birokracija, ki otežujejo prihod delovne sile iz drugih krajev. Dokler na teh področjih ne dosežemo sprememb, bomo težko posegali v zatečeno stanje, kjer si politiki in povezana velika gradbena podjetja med sabo delijo velike državne posle; vladne subvencije pri NVO kupujejo le politični mir in protislovno zavezništvo.

Ko na ta način financiramo zeleni prehod, stara obrtna znanja še naprej izginjajo, materiali z manj ogljičnega odtisa, kot so kamen, slama, konoplja in les, so premalokrat uporabljeni; v državi s 60 % pogozdenostjo javne stavbe še vedno gradimo prevladujoče z betonom.

No, sedanji duh časa, ki ga živimo, nam v svobodi ustvarjanja omogoča številne oprimke. Je deklarirana svoboda le konformistična krinka za koristi nekaterih na račun drugih? Kdaj ste nazadnje slišali kulturnika, ki bi jasno in glasno kritiziral odločitve mestne oblasti, povezane z gradnjo – npr. kanala CO – in bi se bil zato pripravljen odpovedati subvencijam, mestnim projektom in brezplačnim prostorom v mestu? Imamo le prijateljsko, javno financirano kritiko, ki si jo mesto samo izbere in plačuje. V takšni svobodi se postavljajo čudne samoomejitve. Zdi se, da imamo opraviti s pravim orwellovskim novorekom: »Resnica je natančno obratna od besed, ki se izgovarjajo.«

Nujnost sprememb, za katere odgovornost nosimo mi sami, je motiv, ki presega omejitve v svobodi neskončnih možnosti. Svoboda je v neodvisnosti, da lahko kaj spremenimo.

Piše: Nina Granda
Naslovna fotografija: Gus Wüstemann Arhitekti, Hiša Z22 in skladišče F88, Zurich, 2017. Foto: Bruno Helbling