Alenka Puhar je v svoji bogati publicistični karieri v naš javni prostor doprinesla na več področjih. Soodgovorna je za nekaj najboljših knjig, ki jih lahko beremo v slovenščini. Že v mladosti je prevedla Orwellov roman »1984«, po seminarjih psihozgodovine, ki se jih je udeleževala v New Yorku, je v delu Prvotno besedilo življenja(1982) popisala zgodovino otroštva, zbirala podatke o tihotapstvu in prikritih akcijah v medijih in jih objavila v delu Peticije, pisma in tihotapski časi (1985), uredila in opremila je izjemno knjigo Skriti spomin Angele Vode (2004) – če naštejemo le nekatere naslove. Zaradi načelnosti in resnicoljubnosti, ter prizadevanja za pluralnost in demokratizacijo družbe, si je nakopala veliko hvale in privržencev, pa tudi mnoge goreče kritike. Njeni članki zaradi uvida v nereflektirane samoumevnosti našega družbenega prostora že od prvih objav zbujajo veliko pozornosti.

*

S publicistiko ste se začeli ukvarjati zelo zgodaj. Ko ste imeli 21 let, ste prevajali kultni Orwellov roman 1984. Kako to, da ste se lotili tega prevoda?

Zasluge, da je prevod izšel, gredo Miri Mihelič, ki je bila urednica zanimive zbirke žepnih knjig Zenit, v katero se ji je posrečilo zriniti nekaj nekonvencionalnih knjig. Preboj, da je knjigo umestila v zbirko, gre njej. Jaz pa sem bila vestna prevajalka, ki sem se lotila dela z veliko pridnosti in s pomočjo slovarjev.

Takrat je knjiga veljala za mejno besedilo, povsem drugače kot danes, ko Orwella pogosto citirajo na vseh družbenih koncih …

Ja, v socializmu je bila knjiga bolj ali manj prepovedana, ali vsaj nedovoljena. Name je nedvomno naredila močan vtis. Ko mi je Mira Mihelič knjigo ponudila v branje in presojo, če bi se lotila prevoda iz angleščine, sem brala z navdušenjem. Zaznamovala me je za vse življenje.

Vas je Mira Mihelič uvedla tudi v časopisno pisanje?

Mira je bila poročena z mojim očetom in je bila tako rekoč moja mačeha. Težko bi sicer rekla, da je njen pisateljski opus bistveno vplival na formiranje mojega okusa, prej nasprotno, mene so tedaj zanimali bolj moderni teksti. A druženje z njo, pogovori in tudi vrsta knjig, ki mi jih je priporočala, so imeli name velik vpliv. In Mira je pripomogla tudi k mojim začetkom v časopisih. Imela je znanca, ki je bil urednik Tovariša, bral je moj prevod in so me povabili k sodelovanju, najprej honorarno, po enem letu, ko sem se izkazala, pa sem tam dobila zaposlitev.

Kakšen je bil odziv v javnosti na Orwellovo knjigo in vaš prevod?

Nikakršen. Kar je pomenljivo, saj so bila to razmeroma liberalna leta. Konec šestdesetih velja za čas odjuge, otoplitve. Na knjigo ni bilo nobenega revolta, nobenih kritik in nobenih neprijetnih posledic. Res pa je tudi, da ni bilo nobenega pozitivnega odmeva.

Nobene recenzije?

Izšel je samo en članek, v študentski Tribuni. Sicer pa nikjer drugje nič … Prvih 20 let po izidu prevoda me o Orwellu nihče ni nič spraševal. Tudi Mladinska knjiga se s tem ni bahala, razen potem kasneje, jubilejnega leta 1984. No, ta knjižna zbirka je bila kmalu ukinjena, torej je zelo verjetno, da se je nekje v globinah kaj dogajalo.

Bi lahko rekli, da je vaše zgodnje srečanje z Orwellom zaznamovalo vaše časopisno udejstvovanje?

Mislim, da bi lahko tako rekli, in že od vsega začetka sem vsaj poskušala. Nisem bistveno spremenila svojih prepričanj. Že od prevoda Orwella naprej jih tudi lažje artikuliram. Vem, kaj je diktatura in proti kakšni demokraciji bi želela pluti.

Trudili ste se torej, da bi povedali več in nepričakovano. To je bilo včasih, danes pa je povsem drugače?

Takole bom osvetlila. Pred desetimi leti je Delo praznovalo 50-letnico. Novinarka Sonja Merlak Zdovc je predlagala, da bi ob jubileju zbrali nekaj najboljših Delovih avtorjev, njihovih besedil in jih izdali v knjigi Pričevalci Delovega časa. V knjigi je 11 gospodov in poleg njih še ena gospa. To sem jaz. Ampak ko greste skozi knjigo, lahko opazite nenavadno potezo –  izmed vseh besedil jih kar deset govori o tujih krajih, daljnih deželah, in samo dve zgodbi sta iz domačih krajev. Ena je znamenita reportaža Željka Kozinca iz leta 1970, ki govori o revščini na Kozjanskem. Drug tekst je moj portret Leona Štuklja. Kaj lahko sklepamo iz tega? Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da o naši družbi ni nič vredno zapisa. Resno? Kaj tak izbor pove o naših krajih in o takratnem vzdušju? Novinarski teksti v socializmu so bili polni neprijetnega frazerstva, klišejev, puhlic. Šele ko se je novinar znašel v tujini, je bil lahko sproščen, bolj poglobljen. Joco Žnidaršič je denimo objavil fotografije s študentskih protestov v Parizu leta 1968. Ampak, saj nekaj protestov je bilo tudi pri nas, a očitno niso bili dovolj slikoviti. V knjigi vidite tudi mojo fotografijo, za pisalno mizo na Delu. Zadaj sem si obesila izrezek naslova iz revije Start: »Nisu sve kur*e iste!«. (smeh) S tem napisom sem se legitimirala. Zdelo se mi je, da odlično izraža moj odnos do sveta, v katerem moram živet. Toliko o novinarstvu nekoč.

Kaj pa danes?

Danes so novinarji v težjem in lažjem položaju hkrati. Ker lahko izgubijo službo, rednih služb v novinarstvu pa je malo. Imajo pa veliko lažje izhodišče v smislu, da lahko objavljajo v množici blogov, alternativnih časopisov, družbenih omrežij, veliko je radijskih in televizijskih postaj, tam lahko pišejo, snemajo, debatirajo, se skregajo itd. V tem pogledu je svoboda veliko večja.

Res pa je, da na družbenih omrežjih lahko objavlja prav vsak, in da tam ni nujno velike vrednosti ali pa jo je treba šele z občutkom najti.

Neverjetno, kaj vse ljudje pišejo na družbenih omrežjih. Jaz se tega ne udeležujem, jaz sem tehnično še v prejšnjem stoletju. Ko sem začela pisati, torej ko sem prevajala Orwella, sem se morala naučiti tipkati na pisalni stroj in misliti hkrati. Nekateri starejši novinarji sploh niso znali pisati direktno na stroj. Narekovali so tajnicam. 

Danes tehnika v medijski komunikaciji omogoča vse. 

In danes je ogromno ljudi, ki se čutijo poklicane, da komentirajo raznovrstno dogajanje, čeprav za svoje komentarje nimajo nobene podlage, razen narcistične motnje in srčnih bolečin … Včasih so ljudje robantili za šankom, danes pa lahko svoja stališča oznanjajo celemu svetu. Med temi je veliko upokojencev, ki imajo več časa in komentirajo in pokarajo vsakega, ki ima mnenje malo drugače od njihovega prepričanja.

Kakšne so vaše osebne izkušnje z novinarsko svobodo in cenzuro? 

O, bogate! Ko sem opisala kolumne za Delo, so na skoraj vse moje kolumne prihajali ugovori in pridno so jih vse objavljali. Ko pa sem enemu od njih poskusila malo bolj drzno povedati, kar mu gre, so objavo zavrnili. Tako da se ve, kje je meja … Seveda se to dogaja tudi drugim, celo akademikom! Zavrnili so pismo Kajetana Gantarja. Zakaj? Ker je povedal, da ga petkovi kolesarski protestniki spominjajo na otroška leta in mlade nemškutarje, ki so se na kolesih podili po Celju. Hkrati pa objavljajo ducate pisem, ki se obregajo ob isti fenomen, a drugače izpeljejo poanto, fašistične poteze prepoznavajo na drugi politični strani. To se sme in je očitno prav dobrodošlo. 

Zanimiva bi bila knjiga zavrnjenih pisem bralcev.

Res je. Avgusta sem v Slovenskem času (ki je mesečna priloga Družine) namignila, da gojim misel o nekakšni antologiji. Za povod mi je bila prav zavrnitev pisma dr. Kajetana Gantarja o nemškutarskih fantih in težnji po nadvladi ulice. Povprašala sem profesorja in zvedela za nekaj zanimivih izkušenj…   

Pisali ste na tak način, da ste bili deležni posebej pozornega nadzora s strani takratne oblasti. Kaj je to pomenilo za vas?

Manj zaradi pisanja, bolj zaradi dejanj – poskusov organizirati proteste, združenja, kljubovanja… Več let so prisluškovali mojim telefonskim pogovorom, službenim in domačim. Pregledovali so mi pošto. In k meni pošiljali provokatorje in ovaduhe. V drugi polovici osemdesetih let sem to vedela, ali vsaj slutila, ampak sem reagirala z naštudirano nesramnostjo: Naj kar prisluškujejo, vse sem pripravljena tudi objaviti, sem razglašala. Vse podpišem! A zadeve so seveda bolj resne … Veste, to ni lep občutek. Da imajo določeni ljudje o tebi podatke, informacije, s katerimi te lahko kadarkoli oblatijo in osmešijo. Ker vsako življenje ima kaj takšnega, če se tako obrne. 

S svobodo in cenzuro ste se tudi sicer ukvarjali kot publicistka. Uredili in opremili ste knjigo Skriti spomin Angele Vode. Menim, da je knjiga vsaj tako dobra kot Orwellov roman, za nas pa ima še toliko večji spoznavni učinek. Knjigi se celo dotikata podobnih tem. Kako ste našli Angeline zapise?

Za njo dolgo nisem vedela. Zato, ker je bila »neoseba«. Razosebljena. A bila je izjemna ženska. Začelo se je tako, da sem bila na obisku pri Miheličevih in Mirina prijateljica, ga. Milena Kos, je prišla na obisk s cekarjem knjig, ki jih je Angela prodajala, postale so ji odveč in rabila je denar. Milena je opisala to osebo in njeno usodo. Takrat sem raziskovala zgodovino otroštva in mislila sem, da poznam vse, ki so o vzgoji kdaj kaj pisali. Ampak ne. Začela sem brskati po starih časopisih in naletela na proces, ki je poleti 1947 polnil strani. To je bil montiran politični Nagodetov proces, na katerem je bila obsojena na 20 let zapora s prisilnim delom. Skupaj z ducatom intelektualcev, ki so bili med vojno simpatizerji partizanskega gibanja, so pa zagovarjali načela pluralizma in demokracije. Bili so torej proti revoluciji. Proces je partija izvedla pod izmišljenimi obtožbami vohunstva, kot opomin potencialnim političnim nasprotnikom. Takrat sem si rekla, da moram raziskati zgodbo te gospe. A to se je zgodilo šele kasneje. Njen nečak, ki je živel v Ameriki, ker je pobegnil, Janez – kasneje John Spindler, je navezal prijateljske stike z mano. Sprva ni povedal, kaj ima in kaj hoče. Šele po njegovi smrti je njegova vdova Audrey Spindler prinesla v Slovenijo škatlo, polno različnih papirjev, in rekla: »Tole je John Spindler namenil vam.«

Kaj je bilo v škatli?

Tam so bila pisma, tipkopisi člankov, pa tudi daljši zapis, ki sem ga po par prvih straneh odložila, misleč, da sem to že brala. To je tisto, kar je izšlo v Angelinih zbranih delih. Potem sem vseeno brala dalje in opazila, da so samo prve strani enake. V nadaljevanju pa nekaj povsem drugega!

Kaj drugega?

Osuplo sem ugotovila, da so to spomini ženske, ki so jo preganjali, obsodili in je opisala življenje v zaporih. To je bilo nekaj popolnoma novega, svežega in povsem unikatnega. Do takrat ni bilo nobene literature o socialistični represiji proti ženskam. Nobene. Objavljeni so bili Zupan, Hofman, pa Torkar, Rožanc, tudi Kovačič, sami moški, in pisali so o procesih, ki so bili že relativno znani. To pa je bila pionirska, izjemno dragocena osebna pripoved. Odločila sem se, da bom temu posvetila kos življenja. Trajalo je 4 leta, da je knjiga izšla, pri Novi reviji, potem je bila še 2x ponatisnjena.

Zakaj je trajalo toliko časa?

Angelin tekst je bil sam po sebi že popolnoma dober. Ampak hotela sem vse preveriti in predvsem, da vsako ime drži in dobi svojo težo. In ta teža je stvaren podatek. Tega sem se naučila v novinarstvu. In to je, mimogrede, moj glavni očitek današnjemu novinarstvu: da se ne zavedajo pomena faktov. Če je na primer Angela omenjala Anko, ki je prišla na obisk, sem hotela zvedeti, katera Anka, kdo je, kaj je počela. In to brskanje po zgodovini je, še posebej, če iščeš podatke za ženske, težko in komplicirano. Ženske praviloma niso omenjene v leksikonih. Ni jih v strokovnih knjigah. Zapisano je, recimo: gospod Tainta z ženo. Žena pa nima ne imena ne priimka, kaj šele letnice rojstva. In jaz sem imela samo »podatek«, da je bila rojena na začetku stoletja in da je bila zaprta, da je torej z dna. Zato je trajalo nekaj časa. Sem pa ves čas odkrivala izjemnost Angele Vode. Po izidu njene knjige Skriti spomin je imela izjemen odziv tudi med bralci. Čudno pa je, da je še danes redkokje referenca. No, hvala vam, da ste se spomnili nanjo!

Za socializem v Sloveniji velja, da je bil, v primerjavi z Zahodom, pravičnejši do žensk. Da so imele ženske pri nas več pravic in bile v družbi enakopravne. To v celoti drži?

V nekaterih pogledih ta trditev drži. V zadnjem obdobju socializma, ko so imele ženske pri nas 11 mesečno porodniško in nekaj pravic, ki jih v kapitalizmu ponekod še vedno nimajo. 

Dejstvo pa je, da je bilo prvih dvajset let po vojni za ženske katastrofalnih. Kar četrtina med političnimi zaporniki je bila žensk, v zaporih ali pa v delovnih taboriščih, na katera niso bile niti obsojene. Večina deliktov je bila izmišljenih oziroma definiranih kot mnenje komunistične partije kot odpor proti njim. Največkrat so bili očitki iz trte zviti. Šlo je za osebe, kritične do razmer v družbi. Ki so govorile, da se ljudem slabo godi, da ne morejo živet, da bežijo. Stvari, ki so bile samo v najbolj paranoični interpretaciji lahko kaznive, so zadoščale za zapor. Zelo veliko primerov je bilo spolnega izsiljevanja. Mladi, gajstni mulci, ki so bili v Udbi ali Ozni, ali so tam koga poznali, so prijavili žensko, ki jih je zavrnila, zapustila, se jim posmehovala. Tega je bilo zelo veliko, je pa neraziskano. Povojna represija je bila pošastna. Zgodovina ni preprosta in enoznačna. Definitivno pa preživeti politični sistemi 20. stoletja niso vzor, kamor bi si želeli obračati in vračati. In tistim, ki trdijo, da je bil socializem do žensk boljši kot kapitalizem, bi pač rekla, da pozabljajo na pomen osebne svobode.

Kako komentirate stališče medijev do poročanja o aktualnih protestih? 

No, več kot očitno je, da so tako imenovani dominantni mediji veliki simpatizerji protestov. Njihovo poročanje je pogosto hujskaško. Nadaljujejo politiko, ki so jo vodili že med »vstajami« pred par leti, proti istim in podobnim politikom. Na to so celo zelo ponosni, veliko zadovoljstva črpajo iz prepričanja, da so »na pravi strani zgodovine« – tako zlahka in brez tveganja. Žal ne spregledajo svoje pristranskosti. Nekako bi še razumela proteste, ki bi jih v času epidemije ne smelo biti, če bi bili vzročno vezani samo na ukrepe, ki so bili sprejeti proti širjenju okužb. Ampak na dan vlečejo, kot razlog protestiranja, vse mogoče. Zadeve, ki nimajo nobene aktualnosti in drugič, jih ne moremo reševati na ulici. Vzemimo korekcijo kazenskega zakonika v zvezi s posilstvi in definicijo posilstva … In zanimivo je, kako mediji tu netijo sovraštvo, ne da bi se tega sami zavedali oziroma se delajo, da so proti.

Bi lahko mediji kaj naredili, da bi malce umirili napeto, polarizirano družbeno ozračje, morda poskusili zbliževati poglede?

Moj prvi predlog bi bil, da nehajo kar počez in tako zlahka uporabljati izraze, kot so fašist, nacist … Če se novinar s kom ne strinja, to še ne legitimira takšnih oznak. To pove predvsem veliko o teh, ki takšne izraze uporabljajo in njihovem zelo slabem poznavanju zgodovine. In da bi se vzdržali vulgarnosti, če kaj dajo nase. Saj je prav preprosto. Dober novinar potrebuje le oči, ki vidijo za spoznanje več, pa dobro pismenost.

Nina Granda, julij 2020, Ljubljana

*Daljši zapis je objavljen v knjigi Med vrsticami, Ljubljana, 2020