Babičin stari, več mesečnih plač vreden razkošen krznen plašč slej ko prej pride iz mode; ker se nam ga zdi škoda zabrisati v smeti (kot potuho so nam na voljo različni argumenti: »Koliko lisic je moralo dati svoje življenje zanj …«, »Enkrat bo spet v modi …«, »Saj ne, da bi mi bili krzneni plašči všeč, ampak babici je bil pa tako ljub …«), ga skupaj z nekaj sivke spravimo v škatlo na podstrešje in pozabimo nanj. Ob naslednji inventuri družinske krame čez kakšno desetletje odpremo pozabljeno škatlo in , glej zlomka, babičino odevalo so molji že dodobra načeli. Ker ne verjamemo, da bodo luknjičasti in oguljeni plašči sploh kdaj nazaj v modi, ga toliko lažjega srca vržemo stran. Saj bi ga obdržali ali pa vsaj prodali, če bi bil še dober, tako pa …
Nekaj podobnega se je zgodilo fasadnemu plašču belgijskega secesijskega ekscentrika Victorja Horte; dvorec Aubecq, ki ga je priljubljeni arhitekt bruseljskega meščanstva na prelomu stoletja odel v novo secesijsko fasado, so v petdesetih letih dvajsetega stoletja novi lastniki želeli podreti. Hortovo fasado, ki je bila takrat sicer že davno »iz mode«, vendar pa je že bila priznana za pomembno arhitektrovo delo, so pod pritiskom stroke in javnosti sneli, razstavili in shranili v zabojih v skladišču. Na mestu nekdanjega dvorca je zato lahko zrasla nova dvanajstnadstropna zgradba, razstavljena fasada pa je ohranjala vsaj upanje, da jo bo nekoč v prihodnosti mogoče rekonstruirati in tako ohraniti vsaj del izvorne arhitekturne zasnove. Desetletja so minila, preden je 150-letnica Hortovega rojstva ponudila priložnost, da se ostanke fasade restavrira in pripravi za rekonstrukcijo. Leta 2011 so ohranjene kose v bruseljskem skladišču tako zložili skupaj, ugotovili, da niso povsem popolni (kot da bi jih načeli »arhitekturni molji«), in na tleh razstavljeno fasado obnovili.
Postopek pa je še enkrat obstal. V preteklih tednih so belgijske, pa tudi mednarodne medije obšle nedavne fotografije fasade, ki na tleh nevzdrževanega skladišča že spet propada. Zanimivo reinkarnacijo življenja kamnite fasade v tipičnem bujnem bruseljskem Art nouveau stilu je povzročilo dejstvo, da so skladišče (in skupaj z njim »horizontalno« fasado) zasedli skvoterji. Okna in vrata so tako postala povsem novi prostori, kjer skvoterji spijo, jedo in delajo. Fasada, ki navadno predstavlja izrazito vertikalen arhitekturni element, je s svojo zvrnitvijo v horizontalo odprla prej nezamisljive možnosti uporabe, obenem pa ohranila tudi žalostno usodo propadajoče arhitekturne dediščine, ki je skladiščenje v velikih industrijskih dvoranah ni rešilo pred propadom, kot lahko sliko ali kip reši deponiranje v strokovno nadzorovani depo. Arhitektura je pač neizbežno povezana z življenjem, ki se v njej odvija. Ni nujno, da je to življenje enako tistemu, ki ga je predvidel že arhitekt: na nek nenavaden način je skvotanje horizontalne fasade arhitekturni dediščini podelilo večjo vrednost, kot pa, da bi še naprej propadala stran od oči javnosti. Celostni vtis pa je še vedno podoben staremu in dragocenemu, vendar od moljev pregrizenemu in oguljenemu babičinemu krznenemu plašču. Skladiščenje ga ni rešilo, obratno: na žalost nam je olajšalo odločitev, da ga vržemo stran. Obenem pa nas je navidezno odvezalo odgovornosti za propad, vsaj, če se prepričamo, da smo imeli s shranjevanjem kar najboljše namene in nismo krivi, da je družinska dragocenost kljub temu propadla …
Pri nas pa smo dolžni, da se ob zgodbi s Hortovo fasado spomnimo na neko drugo fasado, ki smo jo s skladiščenjem prav tako uspešno uničili; na žalost takrat ni bilo nikakršnih skvoterjev, ki bi s svojo zasedbo arhitekturne dragocenosti hote ali nehote opozorili na novo življenje med fragmenti dediščine. Koslerjeva palača, ki je stala na mestu ploščadi pred današnjim Konzorcijem, je bila po razgretih debatah med stroko, oblastjo in širšo javnostjo zaradi širitve takratne Titove ceste porušena na začetku šestdesetih. Kot delno odkupnino za rušitev (danes bi morda rekli: izravnalni ukrep) je bilo sklenjeno, da se bodo elementi dragocene poznobaročne arhitekture sneli ter prenesli v arboretum Volčji Potok. Tam naj bi ljubljansko palačo rekonstruirali s pomočjo avtentičnih klesanih delov na mestu med vojno požganega dvorca Volčji Potok in tako razkošnemu parku spet vrnili arhitekturno sidrišče. Deloma zaradi nepravilnega skladiščenja, deloma pa zaradi upada entuziazma po rekonstrukciji palače takoj, ko je rušitev izginila s časopisnih naslovnic, je večina kamnoseških kosov v Volčjem Potoku sčasoma propadla. Danes na nekdanje dobre namene po ohranitvi dediščine z razstavljanjem in skladiščenjem spominjajo le še posamezni kosi, raztreseni po parku … Zastavljajo nam vprašanje: ali stavbo lahko rešimo z razstavljanjem in skladiščenjem? Ali sploh lahko obstaja nekaj takšnega kot depo za arhitekturo? Ali pa gre le za drugačno uničevanje dediščine z dobrimi nameni?
Miloš Kosec
