Fizični prostor osmo/za se nahaja osmem nadstropju poslovne stolpnice, njen referenčni prostor pa se razprostira nad polji umetnosti, znanosti in tehnologije. Pester spekter dejavnosti, ki jih organizirajo in producirajo, se prilagaja naravi konceptov, ki jih raziskujejo. Osmo/za je primer partnerstva treh nevladnih organizacij s področja kulture: Društva Ljudmila, Zavoda Delak in Zavoda Projekt Atol.

Luka Frelih (Društvo Ljudmila), Uroš Veber (Zavod Projekt Atol), Dragan Živadinov (Zavod Delak)

Kako bi delovanje osmo/ze predstavili nekomu, ki se ne srečuje pogosto s sodobno umetnostjo?

Osmo/za je obenem umetniški produkcijski center (kjer torej »nastaja umetnost«), kulturno prizorišče, razvojni laboratorij z dobro opremljeno delavnico in, nenazadnje, rezidenčni prostor za mednarodne umetnike.

Osmo/za je tudi umetniško-skupnostno vozlišče, kjer se prepleta raznolika ustvarjalna ter intelektualna dejavnost posameznikov z različnimi ozadji – umetnikov, raziskovalcev, programerjev, oblikovalcev, tehnologov, producentov (in še bi lahko naštevali), ki prostor in njegovo poslanstvo nenehno potiskajo k robovom.

In še – osmo/za je v lokalnem prostoru edinstven primer komplementarnega partnerstva treh izkušenih, a v mnogih pogledih raznovrstnh kulturnih nevladnih organizacij – Društva Ljudmila, Zavoda Delak in Zavoda Projekt Atol.

Z vsem tem v mislih – večina umetniških ter kulturnih projektov v osmo/zi se tako ali drugače dotika znanosti in tehnologije. Pogosto recimo skozi tematiziranje družbenih vzvodov in vplivov tehnologije, kritično premišljanje novih medijev ali z uporabo naprednih tehnologij. Spet drugič gre postgravitacijsko raziskovanje, za prototipiranje in hekanje, za tehnološko opismenjevanje ali za tehnološko podporo različnim skupnostim ter organizacijam.

Ker so umetniški projekti na preseku znanosti, umetnosti in tehnologije za gledalca npr. bolj tradicionalnih vizualnih umetnin ali gledaliških predstav, pogosto težje razumljivi, izdaten trud posvečamo tudi izobraževalnim in diskurzivnim vsebinam. Redno prirejamo predavanja, okrogle mize, delavnice, odprte laboratorije in podobne dogodke, s katerimi si prizadevamo za vključujočo, kritično in tehnološko pismeno družbo.

Robertina Šebjanič – Neotenous dark dwellers (Lygophilia), razstava (foto Miha Godec, 2018)

 

Zavod Delak – BIOKOZMIZEM::IZREKA, predstava (foto Dunja Zupančič, 2019)

 

Sarah Grant & Danja Vasiliev – LANscapes, performativna predstavitev (foto Katja Goljat, 2019)

Kako dojemate svoj fizični projektni prostor kot platformo za predstavitev sodobne umetnosti? Kako se ta prostor odziva na raznolike forme, ki jih umetnost zavzema?

Prostor je – za slovenski prostor – postavljen nekoliko atipično, saj smo v osmem nadstropju poslovne stolpnice. Ker nimamo izložbenih prostorov in smo za mimoidočega “umaknjeni”, imamo obenem možnost in obvezo, da naše dogodke snujemo in izvajamo v skladu s tem. To se kaže predvsem pri razstavah, ki nemalokrat trajajo zelo kratek čas, so pa vedno pospremljene z intenzivnim obrazstavnim programom. Tako gledalec pri nas le redko “naleti” na nek objekt ali postavitev, ampak k nam pride z namenom, s pričakovanjem izkušnje, srečanja, debate…

Osnovno prizorišče predstavlja glavna dvorana – večnamenski in modularen prostor, ki nenehno lovi tempo z našimi projekti, pa naj gre za razstavne ali performativne predstavitve ali druge javne dogodke. V dvorani se pogosto odvijajo tudi raziskovalni in razvojni procesi, sploh kadar so preveliki za našo elektronsko delavnico, za programersko sobo in druge delovne prostore.

V smislu dialoga posameznega projekta s prostorom pa je zanimivo tudi to, da dvorana nima ene same jasne osi – postavitev vsakega projekta je tako vedno znova produktivna kriza. In prav to daje dvorani neko dodatno dinamiko.

Večnamensko dvorano zaznamuje izgled blackboxa in projektnega prostora, ki zgodovinsko namenoma delujeta v nasprotju z belo galerijsko kocko, odrom, raznimi komercialnimi prizorišči in podobnimi formati. Dvorana osmo/ze torej ni ne gledališki ne glasbeni oder, ni galerija in niti delavnica ali predavalnica, temveč je hkrati vse to. Odvisno seveda od potreb projekta, ki tisti hip zaseda prostor. Ker se ne omejujemo disciplinarno, se v njem odvija res širok spekter formatov, in to je tisto, kar je morda navzven gledano razburljivo, za nas pa povsem samoumevno. Prostori prepletanja in seveda tudi trenj pa so bistveno bolj zanimivi in nujni kot pa mesečni kolobarji monokulturnih ekologij v katere so tipično ujeta kulturna prizorišča..

Tadej Droljc – Žarkolom, raziskave in razvoj v osmo_zi (foto Katja Goljat, 2019)

 

Staš Vrenko – Soda, delavnica v sklopu cikla Prostovezje (foto Katja Goljat, 2018)

 

Jonas Bers – CHA/V, delavnica v sklopu festivala Vector Hack (foto Katja Goljat, 2018)

Kakšna je vloga prostora, namenjenega umetnosti, v sodobnem mestu? Kaj mora, poleg predstavljanja in zastopanja umetnikov in projektov, še početi v svoji urbani okolici?

Za osmo/zo je ključen razvoj. Razvoj projektov, razvoj skupnosti, razvoj tehnologij, razvoj kritičnega mišljenja, razvoj prostora za drugačne poglede. Ne gre torej samo za predstavljanje umetniških del, ampak za sistematično in načrtno ustvarjanje možnosti, da se zgodijo takšni in drugačni (kulturni, umetniški, individualni, kolektivni, etc) preboji, presežki, prelomi.

Treba je reči, da struktura, v katero smo vpeti producenti v Sloveniji, preferira defenzivno oz. varno igro pri razvoju projektov; torej obliko v kateri ni pravega predanega raziskovanja. To seveda pomeni, da tudi ni več resnega tveganja, temveč da umetniške organizacije sili, da izbirajo zanesljive in enostavne prijeme ter preverjene pristope, projekte in posameznike. Mi pa raje iščemo in razvijemo mehanizme kako tej gravitaciji ubežati.

Za nas je tako ključen ekosistemski in dolgoročen pristop, ki ga lahko ilustriramo kot iskanje ravnotežja med spodbujanjem skupnosti, v katerih se najučinkoviteje prenašajo znanje in veščine, in med resnim pritiskom pri produkciji in predstavitvi umetniških projektov.

Kakšni projekti vas zanimajo, kakšni so kriteriji za njihovo izvedbo pri vas?

Kot prizorišče nas najbolj opredeljujejo programi, ki jih pripravlja vsaka organizacija – bodisi sama, bodisi v medsebojnem sodelovanju ali pa v sodelovanju z zunanjimi partnerji. Vsaka od nas treh ima torej svoje umetniško vodstvo, vsi skupaj pa se še najbolj identificiramo s pojmom razvojna umetnost. Žanrsko ali formalno se nihče od nas nikoli ni omejeval, projekte izbiramo glede na njihovo partikularno zgodbo, skupaj skrbimo za nivo kakovosti, vsebinska kompatibilnost pa večinoma pride naravno, saj so vse tri organizacije v različnih oblikah sodelovale že od 90. dalje – zadnjih nekaj let pa se je to zgolj (zelo) intenziviralo.

Kot producenti, konzorcij in prizorišče sodelujoče umetnike in kolektive spodbujamo k izrazni, vsebinski in tehnični dovršenosti. Tako se sodelovanja z avtorji, ki resno delajo, praviloma vlečejo v večletne zgodbe, skozi katere skušamo navigirati skupaj. Obenem smo vsi predani tudi sodelovanju z obetavnimi mlajšimi ustvarjalci in skupinami.

Ko lovimo ravnotežje med zahtevami sistema financiranja, ki ustvarjalce in NVO-je potiska v hiperprodukcijo in dogodkovnost, infrastrukturnim mankom na področju novomedijske umetnosti in željo po poglobljenih umetniško-raziskovalnih razvojnih procesih, se pogosto zavemo, da ne ostaja dovolj prostora za vsebine drugih organizatorjev.

Kar se slednjega tiče – zunanjih projektov bi si iskreno želeli več, a že tako pripravimo skoraj 100 javnih dogodkov na leto. In to vključuje tudi razstave, ki seveda ne dopuščajo enodnevnih pop-up postavitev. Fizično je prostor vseeno omejen, naj smo pri njegovi uporabi še tako iznajdljivi in ekonomični. Že zdaj bi brez težav lahko s kakovostnimi vsebinami napolnili še eno nadstropje.

Kako se financirate?

Huh, financiramo se praktično na vse možne načine in neredko na vse pretege. Vsaka organizacija ima nek svoj miks prihodkov. Osnova so – kot neredko – sredstva MOL in Ministrstva za kulturo. S temi temelji gradimo naprej, predvsem v mednarodnem prostoru, torej s pridobivanjem evropskih sredstev, prizadevanjem za partnerstva s tujimi kolegi in tako naprej. Treba je poudariti, da so evropske podpore – ki so relativno višje od domačih, in pri katerih lahko zaradi predvidljivega ritma tako razpisov kot nakazil smotrneje načrtuješ tako svoje delo kot denarni tok – za sodobno kulturno in umetniško produkcija v Sloveniji izjemnega pomena.

Za dve organizaciji – Projekt Atol in Ljudmilo – je za nekaj prihodnjih let zelo pomembno tudi financiranje vsebin v sklopu konzorcija konS, posredno pa torej Evropskega sklada za regionalni razvoj. V njem skupaj s partnerji iz cele Slovenije izgrajujemo boljše pogoje za razvoj in doseg sodobne raziskovalne umetnosti v Sloveniji, kar je velika in pomembna namera.

Kar se prihodkov tiče, je specifika pri nas vstopnina, saj nam interni manifest skoraj ne dopušča pobirati vstopnino. Se sicer zgodi – pod posebnimi pogoji – je pa tega res malo.

Philip Baljeu – A/V nastop, v sklopu festivala Vector Hack (foto Katja Goljat, 2018)

 

Blaž Pavlica – Rišem s kodo, delavnica v sklopu projekta KONS (foto Matjaž Rušt, 2019)

 

Svetlana Maraš – Muzika na štrom, delavnica v sklopu projekta KONS (foto Katja Goljat, 2019)

Kaj pripravljate v letu 2020? Katere so tiste teme, ki po vašem mnenju zaznamujejo umetnost novega desetletja?

Pravzaprav se naše teme bistveno ne spreminjajo glede na trende. Vse tri organizacije delujemo že res dolgo in tako smo dovolj zreli, da ne razmišljamo o tem, kaj naj bi prineslo novo desetletje, ampak nas zanima razvoj in refleksija na področjih, na katerih delujemo in jih raziskujemo že dlje časa. Ko te vsebinsko opredeljuje nova odprta tehnologija, ali pa vesolje, skozi desetletja hočeš nočeš opažaš to, kako se nekatere teme vedno vračajo, a s spremenjenimi ali novimi poudarki.

Naše stalne teme se načeloma vrtijo okoli znanosti in odprte tehnologije, odprte družbe in izhoda v vesolje, obdelujemo pa jih skozi prizmo sodobne umetnosti. Ker ta hip (intervju nastaja v drugi polovici marca) odpada cel kup pomembnih vsebin, pa lahko ob ponovnem zagonu javnega življenja napovemo še bolj pospešen tempo razstav, predstav, umetniških rezidenc in delavnic za vse generacije … Naj nam sledi, kdor zmore! ;)

Je sodobna umetnost pri nas dovolj teoretsko, kritiško in medijsko podprta?

No, ker se ne spodobi odgovarjati na retorična vprašanja, raje recimo tako: nam je v uteho, da se vse tri organizacije nenehno dokazujemo v mednarodnem prostoru.

Žal pa izginjanje zahtevnejših vsebin na področju umetnosti ni trend le v Sloveniji. V resnici se  tudi na mednarodni ravni z refleksijo ukvarjajo le redki mediji, krepi se pomen festivalskih praks, vse postaja precej površinsko.

Jasno je torej, da bi se morala letargičnost javnih politik do tega vprašanja končati – vzvodi odločevalcev so lahko zelo učinkoviti, če k njim iskreno pristopijo. S tem, ko ni več prostora za resen sestavek o umetniškem delu praktično v nobenem dnevnem časopisu, je praktično izginil nujno potreben javen in vključujoč diskurz o umetnosti in kulturi.

Zavod Delak – SINTAPIENS_IZ Reka,Reka (foto Dunja Zupančič, 2018)

 

Zavod Delak – Projekti vesoljske arhitekture, Slovenska vesoljska akademija KSEVT (foto Dunja Zupančič, 2018)

Pripravila: Ajda Bračič

Naslovna fotografija: prazna dvorana, foto: Kaja Brezočnik, 2020

Podprite nastajanje revije Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja