Sozvočje v arhitekturi je prava tema za pogovor z arhitektoma, ki arhitekturo temeljno zbližujeta z naravo, s čutili, z vsemi razsežnostmi bivanja, s celovitim prostorčasjem, kot pravi Aleksander Ostan. Obiščem ju v ateljeju ob vznožju poti iz mesta na Ljubljanski grad, v obetajočem prostoru nad mestom, ki na vrvež ponuja umirjen pogled z distance … Na vrtu me pričaka Nataša Pavlin, ki ravno zunaj vrtnari: domovanje se iz interierja pretaka v zunanjost.

 Njun pogled na arhitekturno projektiranje je samosvoj in bolj kot sledenju trendom zavezan sledenju avtentičnosti, ki je skladna z izhodišči naravnih danosti, ljudi in časa.

 Aleksander Ostan na mojo iztočnico o sozvočju pripoveduje:
Sozvočje v arhitekturi najprej razumem skozi starogrško besedo harmonija, ki se pojavlja v različnih kontekstih, največkrat v povezavi z glasbo. Nemški klasični misleci – Novalis, Schelling, Goethe … – so glasbo razumeli kot »tekočo arhitekturo«, arhitekturo pa kot »zamrznjeno glasbo«. Harmonija kot skladnost oz. sozvočje v prostoru si prizadeva vse raznolike elemente urbane in arhitekturne kompozicije povezati v ubrano celoto prostorčasja na način, da odzvanjajo in delujejo kot čim bolj povezovalen, blagodejen okvir za bivanje.

Arhitektura je namreč posoda in hkrati medij bivanja, ki ga lahko stimulira, a tudi krni.

 In če na temo sozvočja pogledamo v razmerju do stanja stvari v svetu?
Sodobni človek je v začetku 21. stoletja v večplastni krizi; vanjo smo potopljeni kot globalna civilizacija. Poleg ostalih vidikov jo morda najbolj zaznamuje naše oddaljevanje od narave, od globinskega stika s planetom in z njegovim primarnim naravnim okoljem, s tem pa tudi od samega sebe. Ta proces ločevanja je močno povezan z rapidno, marsikje stihijsko urbanizacijo, ki se je v glavnem začela po travmatični izkušnji druge svetovne vojne, ko so mesta začela ekspanzivno rasti. Bivanje v vse bolj odtujenih urbanih okoljih se je reduciralo na mehansko, ohlajeno relacijo z okoljem, hkrati pa tudi z ožjo in širšo skupnostjo. Hiše in bloki so kot prostostoječe ladje zatavali po prostoru, stolpnice v megalopolisih pa so kot vertikalne slepe ulice še dodatno generirale atomizacijo in osamljenost med ljudmi. Namesto da bi se stavbe in odprti prostori med njimi, ki skupaj oblikujejo bivalne vzorce, povezovali oz. »zveneli skupaj« (konsonanca), so se odvračali drug od drugega oz. »zveneli narazen« (disonanca), kar je povzročilo analogne procese tudi med ljudmi.

Kako povezave med ljudmi, prostorom in časom kot arhitekt razumete vi?
Človek sicer živi tukaj in zdaj, v horizontalnih in linearnih koordinatah prostora in časa, vpet med štiri strani neba in imanentne dimenzije bivanja. A verjamem, da v nas obstaja tudi globoka ontološka potreba po vertikalni, transcendenčni povezanosti s celovitostjo, ki povezuje nebo in zemljo. Včasih so rekli: kakor zgoraj, tako spodaj, kozmologije svojega sveta, tiste, v katere so verjeli, so v starih kulturah želeli preslikati tudi na zemljo. Tako so od prazgodovine do renesanse – kasneje žal vse redkeje – stari mojstri graditelji v svoje kompozicije vključevali tudi zanje pomembne zvezdne konstelacije in tako v arhitekturo vnašali tudi natančne arheoastronomske dimenzije. Stremeli so k temu, da bi bilo med seboj vse povezano, vse v sozvočju.

Pravite, da ima arhitektura terapevtsko vrednost.
Skoraj terapevtsko danes potrebujemo tesen stik tako z zunanjo Naravo, iz katere smo izšli, kot tudi z našo notranjo naravo, ki se povezuje s celoto. Te vezi so pomembne tako za posameznika kot tudi za družbo kot celoto.

Kako kot arhitekt odkrivate plasti prostora?
Kot arhitekti lahko vertikalne dimenzije mesta ali stavbe preberemo tudi skozi različne prostorske plasti, ki so se skozi čas zvrstile na določenem kraju: te sledi nas povezujejo s prejšnjimi civilizacijami, s prvimi naselbinami in z našimi predniki, hkrati pa so lahko zelo natančno napotilo za snovanje naših, sodobnih stvaritev. Vsaka generacija le na novo dorisuje kulturne pridobitve človeških odtisov, nastalih v prostoru. Zato je pomembno, da se zavedamo, da nismo le ujetniki časa med življenjem in smrtjo, temveč smo del širšega časovnega toka, ki se ciklično prenavlja in med seboj povezuje različne generacije. V tem duhu bi morala biti naravnana tako trajnostni razvoj kot tudi trajnostno mesto. Podobno arhitektura, ki takšnemu razmisleku sledi, ne more biti kratkega daha oz. ne sledi le hitro spreminjajočim se trendom, temveč se lahko približa tistemu, kar sta Stele in Plečnik poimenovala večnostna arhitektura, architectura perennis.

Mi torej oblikujemo svoj prostor, nato pa ta prostor oblikuje nas; to je semantična zanka, ki daje našemu poklicu dodatno težo in odgovornost.

Pri tem sta poleg nas arhitektov v sovprežno navezo vključena vsaj še razumevajoč naročnik in kakovosten izvajalec.
(Z vrta se nama pridruži Nataša Pavlin in dopolni mnenje.)
Izhodišče za sozvočje je vedno, kako v zasnovo čim bolj celovito vpeti okolje, izkoristiti čim več od tega, kar prostor ponuja. Ob tem je pomembno, ali naročnik arhitektu zaupa, da bo zanj naredil največ, kar je mogoče. Gre za neke vrste terapijo, in odnos mora biti čim bolj sprejemajoč in prežet z zaupanjem. Vedno, ko smo vzpostavili medsebojno zaupanje, je bil rezultat dobra arhitektura.

Oglejmo si nekaj projektov, kjer se stremljenje k sozvočju še posebej jasno izrisuje.

HIŠA NA VIČU, 2015–2017
Ekipa: Nataša Pavlin, Aleksander Ostan, Andreja Pikelj, Jana Kozamernik, v sodelovanju z Andrejo Peterca Vodopivec

Hišo ste razširili s steklenjakom in leseno teraso ter jo podaljšali v vrt.

Nova kompozicija lesenih oken in vrat omogoča pretočen stik med zunanjostjo in notranjostjo. Z obilo svetlobe ter kombinacijo ometa, lesa, kovine in stekla ste vzpostavili svetle in tople bivalne prostore, ki tvorijo zadržan, a natančen okvir za raznolike umetnine, zbrane na daljnih potovanjih. Kako ste tu iskali sozvočje?

Aleksander: Gre za majhno parcelo, zamejeno z visokim zidom, neposredno ob prometnici. Hiša z začetka devetdesetih, ki smo jo prenovili, je bila funkcionalno slabo rešena in nepovezana z zunanjim prostorom vrta. V razmeroma zahtevnih pogojih smo želeli ustvariti oazo miru, pribežališče pred vsakodnevnim stresom. Da lahko človek, ko pride domov, svojo hišo doživi tudi kot sozvočje radosti, ki pomaga osmišljati njegovo življenje. Hiša diha v odnosu med vrtom in interierjem, med zunaj in znotraj. Če sodoben dom želi celiti, je pomembno, da ima ob sebi tudi urejen zunanji prostor, žlahten vrt. Kontemplativno okolje, iz katerega greš naslednji dan laže in bolj poln na ustvarjalno delo. Celovita arhitektura, ki vključuje tudi natančen izbor materialov, nas povabi tudi k elementarnim premislekom – zakaj smo tu, od kod prihajamo in kam gremo – ter nas odpira v bolj avtentično prebivanje.

Se je življenje naročnikov po spremembi bivalnih pogojev spremenilo?


Nataša: Rekla bi, da je projekt v življenje naročnikov, s katerima smo se zelo dobro ujeli, vnesel mir, red in ravnotežje. Ko sem prvič vstopila v hišo, je bil prostor poln nefunkcionalnih povezav, prehodov in diagonal, zato so bile stvari na videz v precejšnjem neredu, vsega je bilo tudi preveč. Lastnika sta veliko potovala po svetu in domov vedno prinašala predmete, zaznamovane z zgodbami, ter jih spravljala na podstrešje ali v druge shrambe. Že s tem, ko smo pomagali izbrati med skritimi predmeti in jim našli primerna mesta v njunem vsakdanu, je prostor svobodneje zadihal, bivanje v njem pa je postalo bolj sproščeno in radostno. Torej je tudi postavitev oz. oživitev naročnikoma dragih predmetov v prostor vnesla sozvočje.

Aleksander: Poleg natančne umestitve predmetov z njihovimi spomini smo v hišo vnesli strukturni red, temeljito smo odprli zunanjo opno, dodali steklenjak in nadstrešnico, prenovili vrt ter spremenili razmerja v interierju. Stavba zdaj ni več zgolj objekt, ampak je postala dom in zavetišče z duhovno dimenzijo, v katerem človek deluje drugače kot v večini ostalih prostorov mesta. S tem smo vzpostavili prej omenjeno bivalno vertikalo, ki povezuje mikrokozmos posameznika z makrokozmosom širšega sveta. Z lastnikoma hiše smo postali dobri prijatelji in jih redno obiskujemo. Opažamo, da dom človeka osredišči, postal je izhodišče za njihove »rajže« in odkrivanja sveta ter hkrati varen pristan, kamor se radi vračajo.

KOLESARSKA POT BOHINJ

Bohinjska Bistrica, 2011

Za razliko od hiše na Viču pri tem projektu nista imela določene osebe, naročnika, za katerega bi projektirala. Šlo je za nedefiniranega naročnika, ki naj pot uporablja poljubno dolgo. Verjetno sta za stvarno izhodišče vzela okoliško naravo, poti, vedute?

Aleksander: Pri javnih naročilih, kot je bila kolesarska pot, ne poznaš konkretne osebe, ampak ustvarjaš za abstraktno skupnost oz. neznanega naročnika, pri čemer pa je vseeno dobro poznati človekovo psihologijo in njegove temeljne potrebe. Zato mora biti projekt dovolj univerzalen, da se lahko kdorkoli prepozna v njem. V Bohinju smo morali območje najprej temeljito spoznati, tudi njegove skrite plati. Nismo želeli narediti samo konvencionalne, prozaične kolesarske poti ob prometnici. Želeli smo narediti doživljajsko pot, ne pa le najkrajše povezave od točke a do točke b. Odkrivali smo stare poljske in gozdne poti, bogate z naravno in kulturno dediščino, ter jih prenovili v pot, ki kot prostorska hrbtenica strukturira in poudarja različne pojave okoli sebe. Skoraj arhaičnemu prostorčasju smo vdihnili komplementarne elemente sodobnosti. Tudi v tem projektu je bil cilj podpreti sozvočja med človekom in vsemi dimenzijami prostora, v katerega vstopi. To pa pomeni tudi izstop iz avta, prilagoditev ritma kolesarjenju in naravi, ali še bolj elementarno, filozofiji hoje, če se odločiš zanjo. Pot z oblikovanimi počivališči spodbuja tudi k navezavi stikov med popotniki, k druženju v družini, skupini s prijatelji ali na šolskem izletu.

Kaj ni zanimivo, da je v tem primeru arhitekturni objekt zamenjala pot? Pot, ki ima v sebi zajeto tudi dimenzijo časa; pri kateri je pomembno zaporedje prostorskih sekvenc, ki jih spoznavamo. Nekakšna antiteza ujetemu trenutku Tarkovskega oziroma Goethejevi zamrznjeni glasbi, ki ste jo omenili na začetku. Ste torej za izhodišče v tem primeru poleg prostorskih danosti vzeli tudi časovne?

Aleksander: Osredotočili smo se na pot, ki se kot dinamična komponenta spreminja skozi čas. Hkrati pa arhitekture nismo želeli razviti le kot okulocentrično stvaritev, ampak kot večplastni fenomen, ki aktivno stimulira vse človekove čute.

Nataša: Mislim, da je bila ravno zaradi tega pristopa končna realizacija tako dobro sprejeta. Ker združuje prostorske sekvence v naravi s premišljenimi arhitekturnimi intervencijami, nadstrešnicami, klopcami, opazovalnicami. Seveda tudi tokrat ni šlo brez težav, povezane so bile predvsem z lastništvom posameznih delov poti, zato smo marsikje sprejeli tudi kompromisno umestitev namesto »idealne«. Projekt je trajal nekaj let, veliko dialoga je bilo potrebnega z vpletenimi, veliko težav, ki smo jih zdaj že pozabili, smo ob poti razvozlali.

Projekt je bil izveden pred osmimi leti. Kako je pot zaživela med lokalnimi prebivalci?

Aleksander: Pomembno je, da to ni zgolj turistična infrastruktura, ampak pot, ki jo zelo pogosto in zelo radi uporabljajo tudi domačini; do naju so prišli le njihovi pozitivni odzivi. Kot alternativni prometni sistem jih povezuje med vasmi in z njihovimi polji. Pot je odprta tudi za druge uporabnike, ne le za kolesarje: poleti se tam kotalkajo, zbirajo se mamice z vozički, tekači trenirajo, tudi pozimi na njej naletimo na smučarske tekače ali sprehajalce. Kjer gre pot skozi prej rahlo pozabljena naselja, lahko lokalni prebivalci izkoristijo točke tudi za prodajo svojih izdelkov.

Arhitektura sicer ni zgolj podoba, a je bistveno, da kakovostno odpira natančno komponirane poglede na naravne in kulturne vedute, ki se pojavljajo ob njej.

DREVESNA OPAZOVALNICA V CELJU

Celje, 2015

Ekipa: Aleksander Ostan, Nataša Pavlin, Dušan Moll, Saša Malenšek

Pri tem projektu se mi zdita najzanimivejša stališče, da je gozd javni prostor, in uporaba prostora v različnih višinah. Kakšna izjemna priložnost za arhitekturno igranje in eksperimentiranje – da kot javni objekt snuješ hišo na drevesu. Zdi se mi, da se ta igrivost v realiziranem projektu jasno bere.

Aleksander: Projekt sta zagnali občini Celje in Rovinj, ki sta sodelovali v mednarodnem projektu Green 4 Grey. Celjski gozdarji že vrsto let skrbijo za mestni gozd, tudi z vidika gozda kot javnega prostora. Že prej so izvajali gozdna izobraževanja in vodenja po gozdnih poteh. Želeli pa so si prostor, kjer bi se izobraževanje lahko odvijalo še bolj fokusirano in organizirano. Občina je skupaj z gozdarji izvedla vabljeni natečaj, povabila pet birojev in se odločila za nas.

Kot lokacija je bila izbrana jasa ob stičišču poti, na kateri je bilo šest dreves; ta so postala nosilci za konstrukcijo drevesne hiške. Pridobili smo tudi gradbeno dovoljenje, za katero so bile podane različne omejitve: do katere višine lahko gremo, kakšna kvadratura je dopustna, kako ravnati v gozdu itd. V ateljeju pri večini projektov sicer zagovarjamo koncept kritičnega regionalizma, torej branja kulturnega konteksta in njegove interpretacije na sodoben način. Ker pa smo bili sredi gozda navezovanja nanj razbremenjeni, smo se lahko podali na pot bolj svobodne, eksperimentalne arhitekturne misli.

Na mikrolokacijo smo se odzvali s heksagonalno geometrijo, berljivo predvsem v tlorisu. Šest krakov hiše v horizontalnem smislu usmerja poglede na konkretna drevesa, denimo na najstarejšo bukev v gozdu, njeno središče pa je centralni prostor. Ta se po vertikali z zastekljeno odprtino odpre tako navzdol proti »materi zemlji«, ki nas hrani in na katero se hiška naslanja, kot tudi proti nebu oz. »očetu soncu«, ki nas segreva in osvetljuje in h kateremu se hiška odpre skozi osrednji stekleni »okulus« na strehi. Struktura s tem postane tudi prostorsko znamenje ali mandala, nekakšno seme, ki je nosilec širših pomenov. Arhitektura torej ne le kot lupina, kjer si na varnem pred dežjem, soncem, mrazom, pač pa tudi kot prostor ustvarjanja, druženja in učenja, a hkrati tudi instrument uglasitve na različne impulze in sozvočja v našem vesolju …

Nataša: Hiša je bila narejena iz lesa duglazij iz mestnega gozda in z lokalno delovno silo. S kar najmanj odvečnega transporta in materialov, ki ne sodijo v izrazito naravno okolje. Skupaj z gozdarji smo dosledno zagovarjali trajnostni, sonaravni princip gradnje. Les je za arhitekta izjemen material, tako v konstrukcijskem kot tudi v haptičnem smislu: je univerzalen, premore toplino in je hkrati ponor za CO2, s čimer pripomoremo k znižanju stopnje globalnega segrevanja, ki je eden od najresnejših problemov današnjega časa.

Poti, ki so že prej obstajale v gozdu, so po vaši arhitekturni intervenciji še bolj žive.

Tu arhitektura deluje kot katalizator, ki omogoča procese povezovanja in ustvarja sozvočja, ki jih sicer ne bi bilo. V hiški, ki je prerasla svoje osnovno poslanstvo, so zdaj razstave, koncerti, druženja, team buildingi. V tej luči lahko arhitekturo beremo kot spodbudno dejstvo za ljudi, za lokalno skupnost, za državo. Poleg povezovanja z naravo postane arhitektura tudi izjemno pomembna ekonomska kategorija v kontekstu trajnostnega gospodarjenja z naravnimi viri. V Sloveniji smo ogromno prostora izgubili z razpršeno gradnjo, ki zasede zelo veliko prostora ter uničuje berljivost in uravnoteženost naših kulturnih krajin, tako tradicionalnih kot tudi sodobnih.

Aleksander: To so vidiki, ki jih mora arhitekt danes vključevati v svoje delo kot ozaveščen prebivalec našega planeta in hkrati kot aktiven in kritičen predstavnik lokalne skupnosti, pa tudi kot most, ki se trudi v dobrem zbliževati kulturo in naravo.

Nataša: Tako hiška kot tudi kolesarska pot sta lani prejeli evropsko nagrado Carbon Smart Communities za vrhunsko leseno arhitekturo v alpskem prostoru, ki pomaga pri omilitvi vplivov segrevanja. Izračunali so jima tudi zelo nizka ogljična odtisa.

Končajmo z razmislekom, usmerjenim nekoliko širše, v prostorsko politiko. Kakšna je arhitektura v sozvočju na državni ravni?

Aleksander: Vse discipline, ki se dotikajo urejanja prostora, od prostorskega načrtovanja in urbanizma do arhitekture in krajinske arhitekture, bi morale biti s strani političnih odločevalcev na državni in lokalni ravni, od različnih lobijev in inženiringov do investitorskih konzorcijev ter ne nazadnje prebivalcev te dežele, razumljene in kreativno angažirane kot ključni vzvodi za trajnostno in premišljeno ravnanje s prostorom. Gradbeni sektor porabi približno 50 odstotkov svetovne energije in ustvari prav toliko odpadkov, obnovljivih virov pa trenutno porabimo le za vzorec. Kdaj se bodo odločevalci glede tega tudi pri nas končno streznili, je za zdaj bolj retorično vprašanje.

Kakorkoli že, paradigmatski obrat je nujen: že dolgo se ve, da je v mestih nujno treba zgoščevati območja, a na arhitekturno visokokakovosten, trajnosten način, z zdravo gradnjo ter hkratnim varovanjem in urejanjem zelenih prostorov mesta. To pomeni primarno polnjenje in transformacijo notranjih degradiranih potencialov mesta ter prenovo vsega obstoječega stavbnega fonda namesto lezenja navzven v krajino okoliških naselij.

Nataša: V Sloveniji je zelo problematičen tudi odnos do prometa, vsi Slovenci so avtomobilizirani in ne uporabljajo (zelo šibkega) javnega prometa, ki pa je seveda ključen za trajnostno mobilnost. Številnih krajev drugače kot z avtom sploh ni mogoče doseči. Ozaveščeni bi šli raje z vlakom v Maribor ali na Dunaj, če bi le imeli primerljivo možnost za to, kot v tujini. Trenutno stanje ni ne trajnostno, ne naravno, ne v sozvočju s sodobnimi standardi in potrebami ljudi.

V Skandinaviji na primer plačujejo visoke davke, toda javni promet funkcionira odlično. Ljudje vedo, da bodo v starosti lahko šli v dom, če bodo želeli. Študentje dobivajo štipendije in brez težav dobijo najemna stanovanja, mladi imajo možnost za hitro pot do samostojnosti. Tako gospodarno, socialno in vzdržno politiko bi si želeli tudi pri nas, navsezadnje se večkrat sklicujemo na Skandinavce. Ozaveščeni arhitekti se sicer lahko razburjamo in snujemo različne smiselne predloge, vendar mora za to obstajati tudi razumevanje druge strani, ne pa da je naše kreativno delo tako nizko cenjeno in še slabše plačano.

Pa vendar se kljub jasni arhitekturni viziji, ki je bila kot dokument že tudi izdelana in predana odločevalcem, na državni ravni nič kaj ne premakne na bolje. Zakaj je tako? Bi morali arhitekti v politiko?

Arhitekturna politika je bila snovana skupaj z ministrstvom za kulturo in v prejšnji vladi tudi sprejeta. Slovenija je med res zadnjimi državami v Evropi, ki jo je sprejela na državni ravni, in zdaj je seveda predvsem od politike odvisno, ali jo bo znala integrirati v svoje kulturne, finančne in socialne politike.

Kolikor mi je znano, se nekaj v smislu operativnega telesa kljub vsemu premika, a počakajmo, pa bomo videli, kaj se bo zgodilo.

Če smo že bili pri Skandinavcih, Danci udejanjajo svoje arhitekturne politike že na lokalni ravni, in to na v resnici participativen način, saj je prebivalstvo vključeno v postopke snovanja in odločanja! Te kulture je pri nas bistveno premalo, kar je izvorno posledica polpreteklih časov, ko je bila participacija v trdih časih prisotna le pro forma, v resnici pa je ni bilo. Ta pasivna, letargična drža se je prenesla tudi v čase turbotranzicije, ko pa zanimanje za sodelovanje s strani partikularnih interesov, ki vodijo večino naših stihijskih prostorskih politik, v katerih je prostor predvsem »plen«, sploh ni več izraženo.

Arhitekturne politike bi torej nedvomno lahko postale eno od orodij za urejanje nekaterih vprašanj politike prostora, tako na državni kot tudi na lokalni ravni, a za to morajo biti prisotne potrebna zavest, kultura in politična volja. Hkrati pa je to orodje lahko v pomoč tudi pri ozaveščanju ljudi o tem, kje jim arhitekti, urbanisti ali krajinski arhitekti sploh lahko pomagamo, kako je arhitekturna kultura del nacionalne kulture ter zakaj je tako temeljna za naše delovanje in bivanje, ne nazadnje tudi v ekonomskem smislu. A če želimo doseči te spremembe v dolgoročni percepciji ljudi o pomenu kakovostno oblikovanega okolja, moramo izobraževanje o prostorski in arhitekturni kulturi pričeti že bistveno bolj zgodaj; v vrtcih, na osnovnih in na srednjih šolah! Vzgojiti moramo ljudi, ki se bodo zavedali, da je odločanje o prostoru njihova temeljna pravica in tudi dolžnost!

Pogovarjala se je: Nina Granda

Prispevek je bil prvotno objavljen v časopisni izdaji Outsider: Arhitektura v sozvočju, spomladi 2019

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja