Baja Bash, plovba ob zahodni obali Kalifornijskega polotoka, 5. – 17. marec 2020

Ničesar še ne vemo o koncu sveta, pa o starem in o novem svetu, ko naša 13-metrska enojamborna jadrnica Mi Casa, v četrtek, 5. marca, v ribiško-turističnem naselju Punta de Mita na krov dvigne sidro. Ob 15:45 ladijski kljun usmerimo proti južnemu rtu Kalifornijskega polotoka, od katerega nas loči 300 morskih milj plovbe čez odprto morje. Poslovimo se od zaliva Bahía de Banderas, ob obalah katerega smo vsi trije člani posadke preživeli zimo, in široko razpremo jadra zadnjim sunkom močnih popoldanskih vetrov.

»Baja Bash« je ime dobil po obeh mehiških zveznih državah, ki ležita na Kalifornijskem polotoku: Baja California in Baja California Sur. Nižja in Južna nižja Kalifornija. Polotok je po vzhodnem robu gorat, kanjonski in polpuščavski, po zahodni strani pa tečejo hribi in vzpetine, občasno lagunske nižine, večinoma pa klifi, ki v morje padajo s pustinjskih planot. Nad Nizko Kalifornijo leži nekdanja Višja Kalifornija (Alta California), nekoč mehiško ozemlje, danes razdeljeno med ameriške zvezne države Kalifornija, Arizona, Nova Mehika, Nevada, Utah in Kolorado, vse do Wyominga. Američani so vzeli Kalifornijo tam, kjer pokrajina ozeleni in oživi. Obe nižji Kaliforniji sta morda mehiški ostali prav zato, ker sta negostoljubni pustinji, zdelani od skrajnih in raznolikih vremenskih pojavov, ki čez polotok prihajajo s štirih strani: Pacifika na zahodu, ameriških polpuščav na severu, zalivskega in presenečenj polnega Kortezovega morja na vzhodu in toplih vetrov s subtropskega mehiškega juga.

Etimologija besede »bash« v Baja Bash je bolj preprosta: plovba ob polotoku v smeri severazahoda je podobna nekontroliranemu izbruhu besa. Ki ga ni in ni konec. Veter piha natanko iz smeri plovbe, preizkušnjo pa dodatno otežuje pomanjkljiva infrastruktura: z izjemo nekaj zavetrnih rtov in ribiških vasic skoraj popolna odsotnost zavetja in primernih sidrišč. Vrsta pasti: podvodni skalni grebeni, osameli otoki in nepričakovane plitvine. Dostop do goriva, trgovine in zdravstvene pomoči je hipotetično mogoč le na eni točki potovanja, v zalivu Tartugas približno na polovici poti. Plovba okoli polotoka Horn in Baja Bash se pogosto znajdeta v istem stavku, ko spomine delijo izkušeni mornarji.

Po dveh dneh plovbe priplujemo v Cabo San Lucas, ribiško vas, ki so jo ameriški in kanadski zimski turisti ob pomoči dostopnega letalskega prometa v nekaj desetletjih spremenili v obmorsko zabavišče. Narava počne, kar najbolje zna: s hribov dostavlja temo, človeštvo pa ji vrača s prižiganjem tisočerih luči in zvoki teras, ki jih nazaj v elemente popa in sentiša razstavljamo na palubi, medtem ko večerjamo sushi zvitke mlade modroplavute tune, ki smo jo na ladjo povlekli zgodaj zjutraj. Po tekili ali dveh se odkotalimo v podpalubje, kjer po petnajstih minutah filma zaspimo. Ladijsko življenje, ki je usklajeno z menjavanjem dneva in noči ter vključuje neprestano lovljenje ravnotežja, zahteva veliko več počitka, kot ga potrebujemo na kopnem.

Med zajtrkom si ogledujemo vremensko napoved in sklenemo, da v Cabu prevedrimo nekaj dni in počakamo, da se odpre vremensko okno. Močan veter, ki včasih preseže hitrost 30 vozljev, se nabira okoli južnega rta polotoka in se komaj nekoliko umiri naslednjih 100 morskih milj. Kapitan, ki tokrat svojo jadrnico v San Diego iz subtropske Mehike dostavlja osmič, se je na poti okoli rta že večkrat obrnil in vrnil nazaj na sidro. Pred leti je na izboljšanje prognoze čakal dva tedna. In medtem odlično spoznal Cabo, v katerega se zapeljemo z gumijastim čolnom. S Kiro prečkava nekaj vzpetin, ki turistično mesto-vas ločijo od odprtega Tihega oceana, ki se na polotok s svojo surovo silo pripenja z zahoda. Subtropske pacifiške vode tu srečajo pravi, mrzli Severni Pacifik, z rta se primešajo toplejši tokovi, ki pridejo z juga in iz Kalifornijskega zaliva, ki mu Severnoameričani dosledno pravijo Kortezovo morje. »Skrajni rob kontinenta,« komentira Kira, medtem ko gledava valove, ki se na obalo zrušijo kot zid in med katerimi sva se nameravali ohladit. V najina nabiralnika istočasno pritrklja kapitanovo sporočilo: »Naš odhod sem premaknil na polnoč nocoj. Če vaju zanima potapljanje okoli skalnega slavoloka, vprašajta pri lokalcih, imajo tudi ladje s steklenim dnom. Močno priporočam. Se vidimo pri Gussu ob 7. uri.«

Malce pred polnočjo se odlepimo od obale, na kateri se počasi manjšajo luči. Kapitan se glasno opogumlja s Stone Temple Pilots, članici posadke nemočno zaupava njegovim navigacijskim izkušnjam in glasbenemu okusu. Plovila, ki merijo devet metrov in več, so plavajoč napredek: televizor z Netflixom, avdio sistem, mikrovalovka, toaster, mešalniki, seveda štedilnik in pečica. Ob vsakem ležišču je šopek električnih vtičnic, kjer se polnijo telefoni, kamere, tablične naprave. Na ladjah z majhnimi otroci morda dodaten, igričarski ekran s konzolo. Skoraj vsa sodobna plovila so opremljena z napravo za čiščenje morske vode oziroma »izdelavo« pitne vode. Medtem ko na kopnem še vedno zaupamo fosilom, so ljudje, ki so si na plovilih različnih tipov ustvarili domove, že davno prebežali v svet mini sončnih elektrarn, ki jih ponavadi namestijo nad cockpitom in s katerimi poleg amperov naravi izpulijo še nekaj dodatne sence.

Rt, skrajni konec kontinenta, nam prizanese. Ob tretji uri zjutraj preklopimo na avtopilot, dva člana posadke spita v podpalubju, tretji je na straži, kjer se pretvarja, da ne drema. Zbudimo se v brezvetrje, ki ga potrjuje stekleno ravna površina. Morska gladina ves dan odseva jadrnico z vsemi podrobnostmi, našimi obrazi, z odseva zadka neprestano odčitavamo: Mi Casa, Mi Casa, Mi Casa … Pred sončnim zahodom skozi daljnogled opazim birdle (bird+turtle), ptico, ki sredi prostrane steklovine počiva na želvjem oklepu. Simbioza. Medtem, ko z jadrnico ostro zavijamo proti prizoru, se zapeljemo čez ribiški laks, ki se z umetno vabo vred ovije okoli propelerja. Potapljaške storitve v vodi, ki ji termometer poklanja 18 stopinj, opravi kapitan.

Zgodaj zjutraj se pripeljemo v zavetje zaliva Santa Maria. V lagunsko temni vodi spustimo sidro. Prav nad našim jamborom se okoli sonca obeša velik mavričast obstret. Na radiu Van Morrison pripoveduje o tem, kako so zapluli v mistično. Na obali nekaj ribičev poskuša z živimi vabami, ribiške pange se vozijo iz in v bližnjo vas Puerto San Carlos. Leo ob obali poišče valove za surfat, Kira v črnikavi porcelan zareže s SUP-om, jaz se v podpalubju, ki ga končno ne premetavajo valovi, zakopljem v pisanje. Dva ribiča se zapeljeta ob bok ladje in s prstom pokažeta na sveže ulovljene jastoge – večerjo.

Lovimo satelitski signal in poslušamo šov Howarda Sterna, ki ga zabava virus. »Zakaj gremo tja, kjer je virus, od tam, kjer ni virusa?« vpraša Kira. »Kako resno pa je sploh lahko, dokler se Howard Stern bajno zabava?« si odgovori sama. V bližini rta Abreojos umetna vaba prepriča lepo rumenoplavuto tuno, ki se na krovu še zadnjič divje spopade za življenje in čez cockpit kot škropilnica vrže celotno zalogo krvi, po kateri se prestopamo bosih nog. Preden se utegnemo očistiti in preobleči, se sivina, v katero smo pluli brez najmanjše skrbi, sprevrže v divji veter in nedolgo zatem v dež in končno nevihto. Kapitan odvrže sveža oblačila, reševalni jopič pripne na varnostni mehanizem, po vseh štirih pridrsa do jamborja in razpusti jadro, ki ga je zjutraj zmanjšal in pripravil na varno plovbo v zmernem vetru. Zadnja stvar, ki jo opazim globoko med spenjenimi valovi, medtem ko se umikam v podpalubje, je – kit. »Kaj pa ta dela tukaj?« se mučim s humorjem in slabostjo. »Po moje si misli isto,« mislim, da slišim reči Kiro. Na vrhuncu besnenja v podpalubju čutiva, da jadrnica začne zavijati. Možno je dvoje: morda smo izgubili kapitana in je nadzor prevzelo vreme, morda pa smo obnili in bežimo pred nevihto. Slednje. Naval kortizola takoj zamenja izravnalna doza serotonina. Veter sedaj dobivamo s hrbta, a nevihta, ki kakšno uro počasi izgublja na jakosti, se premika proti jugu, tako kot mi. Ko se kapitan naveliča plovbe v napačni smeri, nas ponovno obrne, ves dan plujemo skozi dež in še naprej veter. Baja bash. Divja kombinacija stresnih in protistresnih hormonov vodi v polspanec, iz katerega me zbudi debela dežna kaplja, ki se razbije sredi čela. Ladijska okna več ne tesnijo dobro. Izkušeni morjarji vedo bolje: ladijska okna nikoli ne tesnijo dobro. »Veter ima sedaj le 14 vozljev in valovi so visoki le še meter in pol. Mislim, da je pravi čas, da čez kuhinjski pult razstavimo nože in pogledamo, kaj se skriva v tuni,« se v podpalubje prismeje kapitan.

S sončnim vzhodom zapustimo zaliv Tartugas, kjer smo na sidru ubiti zaspali, in zaplujemo v veliko dvojno mavrico. Z leve strani se pred nami odpreta otoka Natividad in večji Cedros, kjer v istoimenskem mestu skozi daljnogled opazujemo tovorne in vojaške ladje. V mestu je nekoč obratoval velik rudnik soli. Otoki ob Kalifornijskem polotoku so pogosto bolj živahni in poseljeni kot celinska obala, saj se naselja z naravnim ščitom hriba, ki kraljuje na sredi otoka, zavarujejo pred severozahodnim vetrom, ki se začne akumulirati nad Aljasko. Plujemo tri morske milje zahodno od skrite podvodne pasti: skoraj tri milje širokega skalnega grebena Sacramento, ki leži pet morskih milj od kopnega in je leta 1872 v leseno kašo zmlel potniško parno ladjo, po kateri je dobil ime. Skriva se tik pod morsko gladino, valovi nad njim so vidni le občasno, ob zelo nizki plimi. Priljubljena potapljaška točka. Legenda pravi, da se po brodolomu tam še vedno skrivajo tone zlata in draguljev. Vsake toliko pogledam GPS, ali smo tam, kjer naj bi bili. Kapitan nekje na ladji skriva lepo zalogo starih navigacijskih pripomočkov: sekstant, tiskane navigacijske zemljevide. Zvezdna navigacija. Le 50 nazaj je bila pravilna uporaba instrumentov in dobro poznavanje astronomije zadeva življenja in smrti.

70 milj pred Ensenado začnemo s kopnega loviti občasen, vedno bolj stabilen signal, ameriška meja ni več daleč. Poslušamo novice. V Tijuani začenja zmanjkovati WC papirja. ZDA, prva država med prvimi državami, so spet zamočile. Kriv je predsednik, to sezono še prav posebej klovnovski. Zapirale naj bi se restavracije in nenujne trgovine, celo univerze. Vsi trije člani posadke smo namenjeni v ZDA, novice nas budijo iz sna. V zalivu San Quintin med sončnim zahodom še zadnjič spustimo sidro. Iz zaliva je lep pogled na peterico manjših vulkanskih vrhov, ki se nizajo proti severu. V nizki plimi in močnem priobalnem toku se vso noč gugamo sem in tja, mučimo se s spancem, kapitam ob treh zjutraj dvigne sidro in prižge motor. Pred nami je zadnja etapa poti.

Na naši desni se dvigajo nizki, razplasteni klifi. Z mislimi smo že nekaj časa na cilju. Ko spet ujamemo signal, izvemo, da so ZDA zaprle mednarodne meje. Za kako dolgo? Nekaj dni, teden, morda dva?

Zgodaj naslednje jutro se izkrcamo v Ensenadi, še vedno 60 morskih milj od San Diega, ki je bil še nekaj dni nazaj naša končna postaja. Kapitan se založi s hrano za mesec dni. Za vsak slučaj, če bi moral ostati v karanteni. Izplul bo na odprto morje, če bo treba. Kira naslednje jutro sede na prvi avtobus za Tijuano in mejo prečka peš. Do domačega San Francisca potuje še danes, družbeno distanciranje jo je prestreglo med kratkim postankom pri družini v San Diegu. Sama dve noči preživim v hostlu, ki se med mojim bivanjem tam zapre – pomanjkanje turistov in popotnikov. Še pred mojim prihodom jih je nekaj panično prebežalo v svoje države. Naslednje jutro sedem na avtobus za La Paz. Novim dogodivščinam naproti, ali kako že pravijo.

Mojca Pišek

Omogočite nastajanje vsebin Outsider z naročilom revije. 

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja