Še nikoli od sprejetja terezijanskega osnovnošolskega zakona, Šolske splošne naredbe, ki jo je 6. decembra 1774 potrdila Marija Terezija in je na našem ozemlju uvedla splošno šolsko obveznost za vse otroke od 6. do 12. leta, se ni šolanje tako hitro tako korenito spremenilo, kot se je spomladi leta 2020. Po razglasitvi pandemije smo se starši čez noč prelevili v pedagoge.

Sama sem postala učiteljica za drugi in tretji razred, za povrh pa še vzgojiteljica za triletnika (skupina Metulji). Učiteljice nam pošiljajo vsebino, ki naj bi jo predelali, po mailu ali spletnih povezavah, občasno se oglasijo po video konferencah. Po mesecu dni smo že dobro uigran tim, čeprav je treba kar nekaj potrpljenja in improvizacij. Imeli smo že kulturni, naravoslovni in športni dan! Celo pouk violine in flavte nekako poteka preko videoklicev. A učna snov v nižjih razredih po mojem mnenju sploh ni edini smisel šole. In čeprav se imamo skupaj lepo in je vse skupaj zaenkrat tudi zanimiva izkušnja, otrokom znotraj družinskega mehurčka žal ne morem nuditi izkušenj širše socializacije, naključij v skupini, prilagajanja skupnosti in zavedanja lastne individualnosti …  Mnogi otroci v šoli najdejo zavetje in odmik. Zato srčno upam, da najdemo način, da se šole čim hitreje odprejo – preden izolacija pusti premočan odtis v najmlajših.

In tudi zato, da se lahko starši posvetimo delu, ki nas tudi veseli, in ki je zdaj zaradi višje sile ogroženo z vseh strani.

Najmlajše in srednje generacije smo do babyboomerske generacije solidarne na mnogih področjih. Upam, da v družbi najdemo način, kako bi bili solidarni tudi do trenutno najproduktivnejše generacije, ki zdaj vzgaja otroke in hkrati skrbi za službe, podjetja, in je na trg dela vstopila ravno ob zadnji krizi okrog leta 2008. Generacija brez varnosti lastnih stanovanj, brez rednih zaposlitev, vseskozi zaznamovana z začasnostjo in negotovostjo.

V mesecu izolacije sem še bolj spoznala, kako pomembno delo opravljajo učitelji – in da to delo ni nekaj, kar bi si dolgoročno želela opravljati sama. Učitelji so usposobljeni strokovnjaki, starši lahko pomanjkanje strokovne usposobljenosti le poskusimo nadomestiti s potrpežljivostjo in veseljem, ampak le za kratek čas, verjetno le v nižjih razredih. Zagotovo pa izobraževalni proces v veliki večini primerov ne bo enako poglobljen in sistematičen.

Marija Terezija je imela šestnajst otrok. Ob tem podatku mi je popolnoma jasno, zakaj je izumila javno šolstvo … Slava ji! Že s tremi je izziv, sploh če zraven razmišljaš še o svojem delu. Kaj šele, če ob šestnajstih vodiš monarhijo!

Nina Granda

Marija Terezija (1717 – 1780), kraljica Ogrske, Češke, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Bosne, Romanije, Srbije, Bolgarije, Kumanije in Galicije. Nadvojvodinja Avstrije, vojvodinja Burgundije, Brabanta, Milana, Štajerske, Koroške, Kranjske, Mantove, Firenc, Parme, Limburgije, Luksemburga, Geldrije, Würtenberga, Utrechta in Šlezije…

vir slik: Wikipedia

Omogočite naše delo z nakupom dobrih vsebin!

Outsider #21

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja