Na odmaknjenih domačijah, razpršenih po posoških hribih, je še v drugo polovico dvajsetega stoletja preživela skrivnostna oblika tradicionalnega načina življenja in verovanja, katere čuvarji so se v strahu pred pokristjanjevanjem zavezali molku. Pred skoraj petdesetimi leti se je nekaterim izmed njih razvezal jezik in skrivnosti stare vere so v okrnjeni obliki zaupali Pavlu Medveščku, mladeniču iz Anhovega, ki je takrat po vaseh raziskoval stavbno dediščino. Mladenič je postal mož in po štiridesetih letih strnil svoje raziskovanje v obsežni knjigi Iz nevidne strani neba. Prav njemu se moramo zahvaliti, da je staroverstvo preživelo tudi do danes – pa čeprav le skozi pripovedi, ki so mu jih povedali posoški strici.

S skrivnostmi staroverstva ste bili seznanjeni pred petdesetimi leti. Ste ves ta čas še naprej raziskovali to področje?

Ja, mene je to osebno zanimalo. Nikoli nisem računal, da se bodo izsledki mojega raziskovanja dejansko objavili. Doma sem iz vasi s 33 prebivalci, ki pa ima tudi cerkev, postavljeno na nenavadnem mestu. Zelo težko je moralo biti postaviti cerkev tam: najprej so morali postaviti zid, narediti nasutje, pa še potem je za zvonik zmanjkalo prostora. Postaviti so ga morali na skali pet metrov višje. Mene je vedno zanimalo, zakaj so cerkev postavili ravno tam. Poleg tega mi je bilo zanimivo tudi to, da tam na približno kvadratnem kilometru stoji kar pet cerkva, prebivalcev pa je manj kot za eno samo cerkev. Šele pozneje sem izvedel, da podeželske cerkve običajno stojijo na nekdanjih staroverskih svetiščih. Med pokristjanjevanjem so cerkve na ta mesta postavili zato, da so k bogoslužju privabili tudi pripadnike stare vere. Zato pa imamo toliko cerkva povsod po Sloveniji, na vzpetinah – ker so bila nekdaj tam poganska svetišča.

Vi že vse življenje živite ob Soči, ti kraji so vam dobro poznani in zdaj prek svojega ukvarjanja s staroverci tudi sami igrate pomembno vlogo v zgodovini teh krajev. Brez tega, da so ljudje dolgo živeli na istem mestu, tudi samo staroverstvo ne bi moglo nastati. Kako pomembna je za vas ukoreninjenost človeka v prostor?

Ljudje so bili takrat odvisni od narave. Služb, kot jih poznamo danes, ni bilo, s tem je bilo tudi manj potrebe po premikanju. Kdor je imel zemljo, je preživel, kdor pa ne, je bil revež. Zato so se zemlje oklepali in jo častili, spoštovali naravo in jo jemali kot božanstvo, saj so bili od nje odvisni. Staroverci so imeli svete kamne, sveta drevesa, svete izvire vode … Niso pa imeli antropomorfnega božanstva. Najvišje je bila Nikrmana, vseobsegajoči duh narave, ki je živel na nebu, a ga niso nikoli opredelili po obliki. Pod njo pa so bili duhovi vseh stvari: drevesni duh, vodni duh in podobni. V hiše pa so vgrajevali slepa okna, v katera so postavljali posebne kamne, ki so izstopali zaradi svoje oblike ali barve. Ti so potem predstavljali kamnite hišne duhove. Z drevesi so se veliko pogovarjali, jim

zaupali svoje težave. Redna praksa je bila, da je človek sedel pod staro drevo, tam tudi malo zadremal, in tako črpal močno in bogato energijo drevesa. Dosti pozornosti so posvečali tudi kamnom. Sploh veliko vrednost so imeli tisti iz reke, ki so bili zaobljeni. Takšne je že tisočletja premetavala in brusila voda in jih polnila z mogočno energijo Soče.

Včasih se je v skladu s staroverskim načinom življenja tudi gradilo. Kraje, kjer bo stala domačija, so najprej zaznamovali s kamnitimi trikotniki – tročani. Ali je trikotnik tudi na splošno najpomembnejši lik stare vere?
Tročan je bil res prisoten povsod, pri oblikovanju naselij, domačij, sadovnjakov … bil je najpomembnejši likovni gradnik njihovih zasnov. Ob začetku gradnje hiše so najprej določili tročan. Vedno so iskali kamen pravšnje velikosti, ki je bil že na lokaciji, in je pravzaprav služil kot temelj. Obklesali so ga in iz njega začeli zidati vogal hiše. Ta je bil prvi kamen tročana. Druga točka tročana je bila, odvisno od domačije, v hiši, skednju ali v hlevu. Tretja točka tročana pa je bila vedno nekje blizu domačije, vendar v naravi. Lokacija tretjega kamna je bila skrivnost, za katero je vedel le gospodar. Če bi nekdo našel tretji kamen in ga uničil, so verjeli, da bi s tem porušil ravnotežje v hiši, prebivalci pa bi lahko zaradi tega zboleli ali celo umrli.

Zakaj pa ravno trikotnik?

Ti, ki se dandanes ukvarjajo z bioenergijo in podobnimi zadevami, pravijo, da je v trikotnik vpeta velika moč. Če postaviš tri kamne, je med njimi velika energija. Tročan je bil glavni povsod, kjer sem jaz hodil. Tudi na Cerkljanskem, na Idrijskem, v Baški grapi – povsod je bil trikotnik glavni lik, prapočelo.

Danes se pri gradnji ne zanašamo toliko na intuicijo in podedovane modrosti. Včasih so bile te stvari prej določene. Se vam zdi, da bi se morali ljudje bolj ozirati na starodavno znanje o graditeljstvu? Tu mislim predvsem na to, kam se hiša postavi in kako je usmerjena, v kakšnem odnosu je z drugimi hišami?

Včasih so ljudje nekako iz izkušenj poznali konfiguracijo terena. Nikoli niso hiše postavili na pretirano vetrovno lokacijo. Tudi vas, v kateri sem se rodil, ima en hrib na jugu in drugega na zahodu. Med njima, v tem trikotniku, je zrasla vas na najbolj nerodovitnem delu – seveda so plodno zemljo prihranili za obdelovanje. S primitivnimi orodji so opazovali osončenost lokacije, merili osvetljenost, globino zemlje. Plodne zemlje pa se absolutno niso dotaknili. Ta je bila velika dragocenost. V strmine hribov so celo mukotrpno

vsekovali in dograjevali terase, na katerih so si potem uredili manjše njive. Tudi, ko so morali kdaj pa kdaj izkrčiti kak gozd, so se drevesom najprej zahvalili. Običaj ob takšnem dogodku je bilo kurjenje dednika, nekakšne človeške figure iz palic, ki so jih oblekli v obleko zadnjega umrlega. Ko so ga zažgali, so se s tem zahvalili in opravičili za krčenje gozda.

Izročilo je tudi poskrbelo za to, da stavbe na severu nikoli nimajo nobenih odprtin; da so odprtine majhne, ker zadržujejo toploto, in podobno. To ni bila pogruntavščina zadnje generacije, temveč številnih generacij pred njo. Zdaj pa nam je v dveh generacijah uspelo veliko tega pozabiti, ker se nam še kar zdi, da vse vemo. Hiša, v kateri živim danes, je pozimi hladnejša od tiste, v kateri sem živel kot otrok.
V teh krajih tudi ne poznam vasi, ki bi bila poplavljena. Vode je sicer veliko, je Soča, Idrijca, Bača, vendar nikoli ni poplavljalo niti kleti, ker je bil spomin na to, do kod lahko sežejo stoletne vode, živ veliko dlje. Takrat pa si tudi niso znali drugače pomagati, kot da so se pred poplavami varovali preventivno. Danes se lahko domislimo drugačnih ukrepov.

Svetišč pa staroverci niso gradili? V knjigah sem zasledila izjavo enega od vaših virov, ki je ob tem povedal, da svetišč ni treba graditi, ker ‘bo že za vse poskrbela Nikrmana’.

Ja, res je, to se jim je zdelo nepomembno. Vsa njihova svetišča so pravzaprav naravni kraji, ki jih je ustvarila Nikrmana. Za svoja svetišča pa so izbirali prostore, ki so bili drugačni od drugih. Privlačili so jih prostori zanimivih oblik. Potok Doblarc, na primer, je vrezal v apnenec tridesetmetrski kanjon, ki so si ga izbrali za svet prostor. Lahko so bili to tudi vrhovi hribov, pa naravne votline.

Zakaj pa ljudje sploh izbiramo ‘posebna’ mesta? Zakaj so nam nekateri kraji v prostoru prijetni ali posebni, drugi pa ne?

Ker so drugačni od drugih. Potok je potok, Doblarc pa je bil poseben zaradi tega kanjona, ki je bil hkrati privlačen, skrivnosten in tudi nevaren. Če si mu prišel preblizu, si lahko padel in se ubil. Če pa si se varno spustil do struge, so v njem tolmuni in kotlice, kjer je voda tekla plitvo po površini skal. Tam so se obredno umivali. Vsak je izbral svojo kotlico in se tam umival. V bližini tega potoka je svetišče Padence, in padenški most pelje čez kanjon potoka Doblarca. Na tem mostu je bil primeren prostor za priprošnje ali zahvale vodnemu duhu. Če so duha kaj prosili, so to počeli obrnjeni proti izviru potoka, če pa so se zahvaljevali, so bili obrnjeni v smeri toka. V potok so na primer vrgli lase bolnega človeka, da bi prosili za pomoč pri okrevanju, ali prgišče zemlje, da bi ta dobro obrodila. Ti postopki niso bili predpisani, so pa vsi to počeli nekako podobno. Temu se je reklo lon.

So pa morali ti obredi zaradi ohranjanja skrivnosti ostati neopaženi. Ravno zato je verjetno staroverstvo na Slovenskem preživelo tako dolgo – ker je šlo v Posočju za območje z relativno redko poseljenostjo. Večinoma so po teh hribih samostojne kmetije, kjer prebivalcev pozimi tudi po več mesecev ni nihče zmotil. Tako so lahko družine nemoteno vzgajale svoje otroke po starih običajih.

Generacije in generacije so skrivale svojo vero pred nepovabljenimi ušesi in jo s tem varovale pred propadom. Zakaj ste se sploh odločili za objavo starega načina življenja, čeprav so se ga njegovi pripadniki tako dolgo trudili zavarovati? Zakaj se vam je zdelo pomembno, da to vedo tudi drugi?

Jaz sem stvari zapisal, potem pa jih dolgo nisem razkril. Po oglarski prisegi, ki sem jo s staroverci sklenil leta 1965, sem moral z objavo počakati do leta 2007, ko naj bi bil lunin krajec obrnjen proti zemlji. Mislil sem, da je to izmišljotina. Potem pa je prišlo leto 2007 in zaradi luninega mrka je takrat res prišlo do nenavadnega pojava luninega krajca, ki je bil na videz obrnjen navzdol. Zdelo se mi je neverjetno, da so to predvideli!

Luna je na splošno igrala pomembno vlogo v življenju starovercev, saj niso imeli določenih koledarjev. Ravnali so se le po najosnovnejšem luninem koledarju, ki se začne z mlajem, od katerega se potem šteje štirikrat po sedem dni. Luna je bila celo pomembnejša kot sonce.

Kljub svoji zadržanosti do tujcev in strogi tajnosti pa so imeli zelo sproščen odnos do svoje telesnosti, zdravja, spolnosti – ti niso bili tabu.

Res je, do tega so imeli popolnoma drugačen odnos kot kristjani. Vsi so vedeli, kako pride od krave do telička. Sprejemali so vse, kar je bilo naravno.

Vi ste se več ali manj pogovarjali z moškimi, ki so bili zadnji pripadniki stare vere. Pa so pri prakticiranju vere sodelovale tudi ženske?

Cela družina je bila staroverska. Vendar pa je res, da so se ženske, ki so se po prvi svetovni vojni vrnile v svoje vasi iz begunstva ali ujetništva, odločile, da bodo s tradicijo prekinile. Ko so videle svet zunaj teh vasi, so se odločile svoje otroke vzgajati drugače, kot so to počeli njihovi predniki. Tako so do časa, ko sem se z njimi pogovarjal sam, ostali le še strici: neporočeni starejši moški, ki niso nasledili posestva in so živeli na domačijah svojih starejših bratov. Ti so se ob večerih dobivali in obujali spomine na stare čase, s tem pa vzdrževali še poslednje ostanke staroverstva pri življenju.

Kako veliko območje pa so pravzaprav naseljevali staroverci, s katerimi ste se pogovarjali?

Jaz sem raziskoval kraje v Soški dolini, na Cerkljanskem, Idrijskem, Baško grapo, Čepovan, Banjšice, Trnovo … povsod, kjer hiše niso stale na kupu. V večjih naseljih in mestih po navadi nisem dobil ničesar.

Ti strici, s katerimi sem se pogovarjal, so bili doma vsak na svoji domačiji. Če pa ni bilo moškega potomca, je lahko dedovala ženska, werbca, in tudi če se je pozneje poročila, ni zemlja nikoli prešla v last moža, ki je prišel k hiši.

Ženske pa so tudi prerokovale? Staroverci so imeli torej drugačen odnos do časa, kot ga ima krščanstvo, ali pa kot ga imamo danes?

Ja, to so bile pa drugačne, revne ženske, ki so hodile od hiše do hiše ali pa so prebivale v majhnih kolibah. So pa morale biti precej bistre in odločne. Večinoma so prežale na podatke, ki so jih lahko dobile o okoliških družinah in so jih pozneje lahko uporabile pri ‘prerokovanju’. Ko je k njim prišla stranka, so jo najprej lepo pogostile in vprašale, kako je, da je stranka pravzaprav že sama od sebe povedala, zakaj je prišla. Potem pa so vrgle kamenčke in to razlagale. Vedele so več kot župnik, ki je spovedoval.

Zanimivo je, da so vse oblasti vedno preganjale te ženske. Ne glede na to, kdo je prišel na oblast, so bile te ženske, ki so igrale vlogo nekakšnih spovednic, zdravilk in svetovalk, preganjane. V stari Jugoslaviji so jih prijavili kar sodniku za prekrške in bi morale plačati kazen. Ker pa niso imele denarja, so šle lahko v tudi zapor.

Kakšen pa je bil odnos starovercev do smrti? Če so se skrivali, so torej morali biti pokopani krščansko, kot vsi drugi?

Pri starih pokopih so tradicionalno zažgali truplo. Ko je prišlo krščanstvo, pa so zares bili pokopani krščansko. Vendar pa do mrtvih teles niso imeli posebnega odnosa. Pri človeku je enako kot pri drevesu, so mislili: ko pade, segnije. Ko je telo enkrat zapustil zduhec, ni imelo več pomena za njih. Zduhec pa se je potem naselil v drugem telesu in nadaljeval svoje življenje. Krog se ni nikoli prekinil.

Le včasih, ko je kdo utonil ali pa ga je razneslo z granato, zduhec ni mogel pravočasno zapustiti telesa, in tega je bilo staroverce strah: nasilne smrti. Takrat so potem še leta in leta ponoči v vetru poslušali jokanje in zavijanje tega duha, ki ni mogel naprej v naslednje življenje.

Zdaj mineva deset let, odkar je pretekla vaša slavna oglarska prisega. Ali ste zadovoljni s tem, kako so na Slovenskem sprejeli staroverstvo?

Pravzaprav sem presenečen. Nisem pričakoval takšnega odziva. Tudi, ko so mi telefonirali s SAZU-ja, da bi začeli z delom na knjigi Iz nevidne strani neba, sem bil zelo presenečen. Najprej mi je telefoniral dr. Pleterski, ki sem mu kmalu za tem nesel prvih deset map gradiva. Ko so začeli sestavljati, se je izkazalo, da bo knjiga zelo debela, saj je bilo materiala tako veliko. Zaradi tega je bilo tudi vprašanje, kako velika bo naklada. Najprej je bilo rečeno 500, potem pa so se zedinili za 700 izvodov. Na presenečenje vseh so se ti izvodi takoj prodali, drugi ponatis pa je imel že 1000 izvodov, ki gredo tudi počasi h koncu. Konec oktobra sem na povabilo Fundacije za šamanske študije Evrope, ki ima svoje zastopstvo v Avstriji, imel na Dunaju predavanje o staroverskih svetiščih. Takrat so tudi izrazili željo, da bi njihova centralna ustanova v ZDA knjigo Iz nevidne strani neba prevedla v angleščino, slovensko izročilo pa tako nadaljuje svojo pot v svet.

Pogovarjala se je: Ajda Bračič, decembra 2017
Foto: Tjaša Debeljak

Pavel Medvešček se je poslovil 22. oktobra 2020, so sporočili iz Društva starovercev. Ljudski pregovor pravi »slava prednikov je svetloba potomcem« in kar se tega tiče, je Pavel bil pomemben nosilec luči naših dedkov in babic. Ne glede na to, ali je njegov zduhec prešel v novo človeško telo, ptico ali rožo, naj ga spremlja ta luč na poti naprej. Hvala mu iz srca.

Intervju je bil objavljen v 12. številki Outsiderja.

Podprite naše delo z naročilom!