Dr. Damjan Prelovšek je posvetil svoje življenje raziskovanju Plečnika in njegovih del. Je vnuk inž. Matka Prelovška, direktorja gradbenega urada mesta Ljubljana v času, ko je Plečnik gradil svojo Ljubljano. Med drugim je prezidal in opremil tudi vilo na Poljanah, kjer Damjan Prelovšek živi. Poleg raziskovalnega dela, številnih člankov, publikacij in monografij je sistematično zbiral in gradil obsežen arhiv načrtov, pisem, posnetkov in drugih dokumentov, ki odpirajo vrata v razumevanje Plečnikovega dela, osebnosti in odnosov, v katere je bil vpet. Ko ga obiščem v znameniti vili na Poljanah, mi najprej razkaže imeniten interier, ki je ohranjen v vseh podrobnostih. Vsak predmet ima zgodbo, vsak detajl govori o svojem kreatorju. Vilo so obiskali že mnogi gostje. Za arhitekte je morda najbolj zveneče ime Frank O. Gehry. Ob mizi in na stolih, ki jih je oblikoval Plečnik, začneva pogovor. O njem, o velikem arhitektu in brezčasnem humanistu Jožetu Plečniku.

Leto pred Plečnikovo smrtjo ste ga kot 10-letni otrok srečali. Kakšne spomine imate na to?
Po smrti svojega starega očeta (Matko Prelovšek) sem šel z babico na obisk k Plečniku. Ko sem mu pokazal svojo skicirko, je predme postavil Savinškov model konja iz mavca za brionski paviljon in mi dal debel črn svinčnik na mine. Medtem ko sem risal, se je pogovarjal z mojo babico. Njegovih besed se ne spominjam več.

Kakšen vtis je pustil na vas? Vas je zaznamoval?
V naši družini je bil Plečnik oseba, ki je bila vedno spoštovana. Velik problem je bil, ko je Plečnik umrl. Naša stroka je bila orientirana popolnoma drugam, k modernizmu, Le Corbusieru, Aaltu itd. O Plečniku nihče ni hotel pisati ali govoriti. Profesor Šumi mi je še leta po tem govoril, da je bil Plečnik pač zazrt v preteklost, da to ni velika umetnost in bo kmalu izginila in utonila v pozabo.
Zame je bila to velika diskrepanca, ker sem živel v njegovem ambientu in si nisem upal reči, ali je lep, primeren, moderen ali ne. Šele ko je prišel Boris Podrecca in mi rekel, priti moraš na Dunaj, če želiš razumeti Plečnika, sem počasi, skozi Wagnerja, Hofmanna, Loosa, Olbricha, začenjal razumeti pomen Plečnika. Mislim, da pri nas ljudje dunajske secesije ne razumejo. Pogosto ponavljajo splošne pojme o secesiji ali fin-de-sièclu, specifike Dunaja pa ne razumejo.
Boris Podrecca je bil prvi, ki je utemeljil Plečnikovo arhitekturo na Semperjevi teoriji. Sam sem imel Semperjeve knjige dolgo na mizi. Zdele so se mi zelo dolgočasne in jih nikoli nisem mogel prebrati do konca. Potem pa sem nekoč ugriznil v to in ugotovil, da je v njih popolnoma konsistentna filozofija. Pri nas njegovo teorijo redkokdo pozna v izvirniku. V angleščino so prevedeni samo izvlečki. Semperjevo misel tako dobite le posredno in v fragmentih.

Kaj je poleg Semperjeve teorije bistveno za razumevanje Plečnika?
Za razumevanje Plečnika je treba poznati nekaj naključij. Prvo je, da je Plečnik najprej želel postati slikar. Učil se je pri Ferdu Veselu. Ta mu ni hotel vrniti neke slike, ki jo je prinesel od doma. Plečniku se je to zamerilo. Drugo naključje je, da bi morda vse življenje ostal tovarniški delavec, če ne bi prišel njegov brat na Dunaj študirat medicine. To ga je spodbudilo, da je tudi sam želel postati akademik. Tretje naključje je, da ga je na šoli pri Avstrijskem muzeju za obrt in industrijo profesor Hermann Herdtle zavrnil. To je bilo z današnjega vidika spet zelo pozitivno, saj ni postal oblikovalec ali dekorater, ampak arhitekt. Wagner ga je kot odličnega risarja z obema rokama sprejel v svoj seminar.
Plečnik se je vse življenje ukvarjal z wagnerjevskimi problemi in jih je reševal na svoj način. Pri drugih arhitektih gre ta razvoj premočrtno. Če pogledate, kako linearno je potekal razvoj pri Le Corbusieru, se pri Plečniku vrti v krogu. Vedno se vrača in poskuša na drug način, z drugimi sredstvi reševati iste probleme.
In to je tisto, kar je pravzaprav bistveno pri Plečniku in zaradi česar je danes tako pomemben. Ne zato, ker je ustvaril nekakšno slovensko arhitekturo, ampak zato, ker je obudil temeljne arhitekturne teme, ki so s funkcionalizmom prišle v pozabo. Plečnik jih je predstavil na nov način, in to je tisto genialno pri njem, zaradi česar ga danes mnogi ponovno študirajo. Gre za temeljno slovnico arhitekture.

Boris Podrecca je ponovno vzbudil zanimanje za Plečnika z odmevno razstavo v Centru Pompidou leta 1986.
Tako je. Skupaj s Françoisom Burkhardtom, ki je bil takrat v Centru Pompidou direktor oddelka za oblikovanje. Podreccov delež je bil odločilen, ker je dobro poznal Plečnikov opus in ga je znal umestiti v širši kontekst.

Nekoč mi je opisal anekdoto o tem, kako je prišel v Ljubljano, da bi spoznal Plečnikova dela, in je šel do Edvarda Ravnikarja. Ta ga je napotil k vam. Na poti skozi center Ljubljane je s Tromostovja videl veslača v kanuju in si rekel, glej ga, norca, sredi Ljubljanice. Izkazalo se je, da ste bili to vi. Kmalu zatem sta se prvič srečala. Kakšen je vaš spomin na to prvo srečanje?
Natanko tako je bilo. Bil je presenečen, da veslam po Ljubljanici. Potem sva se spoprijateljila in postala dolgoletna prijatelja. Mnogi v Ljubljani so se kasneje odvrnili od njega in mu postali nevoščljivi. Tudi Ravnikar, ki je bil v začetku Borisu zelo naklonjen, se je potem zaradi neke napačne informacije odvrnil od njega. Rekel je, Podrecca se vedno podreka.
To se mi zdi žalostno. Če bi držali skupaj, bi več dosegli. To se kaže tudi letos, ko imamo Plečnikovo leto, in namesto da bi pokazali, kaj znamo, dela vsak po svoje. Sramotno je, da so v Plečnikovem letu neustrezno prenovili korito Gradaščice in tlak pri stolnici.
Tudi pri prenovi Plečnikove hiše je marsikaj narobe. Tja sem hodil štirideset let, hišo dobro poznam, pa me nihče ni nič vprašal. Veliko stvari manjka, ker so pri sorodstvu. Tudi prenova fasade ni ustrezna. Po prenovi voda zaliva klet. Manjka na primer alpinum, kjer je Plečnik z veliko ljubeznijo gojil rastline.

Zakaj vas javne institucije kot velikega poznavalca Plečnika ne povabijo zraven?
Najbrž zaradi konkurence. Ne želijo nekoga, ki bi preveč vedel. Redkokdo, ki preučuje Plečnika, zna češko in zato se redkokdo ukvarja z arhivskim gradivom v Pragi. Skupaj s češkimi kolegi sem izdal pisma duhovniku Alexandru Titlu, ki pojasnjujejo nastanek Plečnikove praške cerkve. Zdaj pripravljamo za tisk Plečnikovo korespondenco z Ottom Rothmayerjem. Je zelo pomembna, ker iz nje izveste veliko o Plečnikovih nazorih, pogledih na arhitekturo in sploh vse, kar je zanimivega. Če tega ne poznate, lahko fantazirate in pišete tako kot Noah Charney, ki potegne določene sklepe kar iz zraka in nato z njimi polemizira.
Pred časom smo naredili knjigo o Zacherlovi hiši. Družina Zacherl je pripravila razstavo, ki jo je avstrijsko zunanje ministrstvo pošiljalo naokoli. Naše veleposlaništvo v Madridu se je prijavilo. Dogovorjeno je bilo, da svoj del prispevajo Čehi, svojega pa tudi mi. Tako so se obrnili name. S hčerko (Evo Prelovšek) sva to pripravljala in se s tem dolgo ukvarjala. Nato pa sva štirinajst dni pred odprtjem izvedela, da to dela že nekdo drug. Brez opravičila so vzeli moje fotografije, Hrausky je napisal tekst in to je šlo potem v Madrid.

O Plečniku je bilo že zelo veliko napisanega. Je neizmeren vir, ki še danes odpira nove diskurze. Kaj bi lahko še dodali?
Veste, kakšne knjige vse izhajajo? Hrausky, ki je moj prijatelj, je izdal knjigo o simbolih v Plečnikovi arhitekturi. V njej ni praktično nobenega simbola. Na koncu vas trešči po glavi poglavje z vprašanjem, ali je bil Plečnik prostozidar ali ne. Vsak, ki ima malo pameti, ve, da je bilo prostozidarstvo največji Plečnikov sovražnik. O tem se lahko na več mestih prepričate tudi v njegovi korespondenci z bratom Andrejem. Ortodoksno katolištvo s prostozidarji ni imelo zveze.
Potem so dali Američanu Noahu Charneyju napisati knjigo o Plečniku v slovenščini in angleščini. Knjiga je polna napak. V njej so stvari, ki so izmišljene in brez kakršnih koli dokazov. Avtor, ki ne zna ne slovensko, ne nemško, ne češko, težko napiše o Plečniku kaj novega.
Sam sem leta 1979 napisal knjigo o Plečniku na Dunaju. Vse, kar sem mogel o Plečniku dognati, je tam notri. Če koga to zanima, jo lahko bere. Ampak ta knjiga ni nikoli izšla v slovenščini. V začetku devetdesetih sem napisal tudi monografijo, ki je izšla pri uglednih avstrijskih, ameriških, čeških in italijanskih založbah.
Zdaj se dogovarjam z ZRC SAZU, da bi natisnili to besedilo, ki sem ga dopolnil, popravil in ažuriral, potem bo to moj prispevek k slovenski literaturi o Plečniku. Zelo pomembno je, da besedilo opremim tudi s kakovostnimi fotografijami. S tem želim pokazati na to, kar se mi zdi pomembno. Lahko bi za to nalogo najel fotografa, ga plačal, ampak rezultat ne bi bil ustrezen. Zato sem si priskrbel vso profesionalno tehniko in sam posnel objekte. Takšne naloge ni mogoče opraviti čez noč, temveč je treba vse objekte spremljati skozi leta in čakati na primerno svetlobo, na to, da pred njimi ni avtov, smetnjakov in druge šare. Marsičesa danes tudi že ni več ali pa je tako spremenjeno, da ni primerno za objavo. Za fotografiranje interierjev na praškem gradu potrebujete posebno dovoljenje itd.

Znano je, da je vaš fotografski arhiv o Plečniku zelo obsežen.
Tako je. Sam imam daleč največ fotografij Plečnikovih del in tudi največji arhiv. To, česar muzej za arhitekturo ni nikoli zbiral sistematično, sem jaz poskušal. Zato imam več materiala, kot ga ima muzej.
V arhitekturnem muzeju sem preslikal celoten Plečnikov arhiv. Pravice za te posnetke, ki jih je okoli 6000 in s katerimi je bilo kar veliko dela, sem s pogodbo prenesel na Plečnikovo hišo in Mestni muzej Ljubljana. Zraven sem poslal 215 svojih posnetkov, ki sem jih na prošnjo kustosinje namenil samo za razstavo v obnovljeni Plečnikovi hiši. Teh posnetkov niso nikoli plačali in jih sedaj v nasprotju z dogovorom uporabljajo vsevprek. Tako to ne gre. Saj bi jim te stvari celo podaril, ampak ne na način, da mi fotografije preprosto zaplenijo in pravijo, da naj bi tudi sam svojih fotografij ne smel več uporabljati.

Vsakih pet let je Plečnikovo leto. Je to dovolj za skrb za njegovo dediščino?
Ob 140-letnici njegovega rojstva so v Pragi vložili milijone, da so prenovili vse grajske vrtove. S čim smo pri nas obeležili obletnico? Izumili smo Plečnikov čaj. To je bilo vse.
Na Češkem namenijo za obnovo spomenikov skoraj 70 % proračuna ministrstva za kulturo, pri nas namenijo le 0,65 %, poleg tega, da so spomeniki obdavčeni. Jaz plačujem davek za hišo, v kateri živim – ki je spomenik državnega pomena.
Pa poglejmo primer stadiona. Pečečnik me kazensko preganja in še civilno toži za 10.500 €, ker sem nekje napisal, da uničuje stadion. Spomeniško varstvo ni želelo pristopiti k temu, da bi se stadion ohranil. Nasprotno, izdali so soglasje, ki omogoča njegovo uničenje. Na nikogar se ne moreš obrniti. Slovenski ICOMOS, denimo, je dejansko le potovalno-kongresna organizacija, ki rešuje spomeniške probleme po vsem svetu, domači pa je ne zanimajo.

Zakaj je prenova stadiona obtičala? Ali ni to velika škoda?
Na natečaju, ki ga je dovolilo spomeniško varstvo, je zmagal neki nemški biro. Predvideli so stadion za 30.000 oseb. V tem času so bile zgrajene Stožice in takega stadiona nihče več zares ne potrebuje. V vlogi za gradbeno dovoljenje so trije stanovanjski stolpiči na vrtovih Fondovih blokov in za to gre. To je edini interes investitorja. Plečnikovo delo je samo kolateralna škoda.

Kakšna bi bila za vas optimalna rešitev?
Stadion bi lahko rabil za rekreacijo Ljubljančanov, za šolska tekmovanja itd., in nikakršne potrebe ni po njegovem uničenju. Namen investitorja ni ohranjanje kulturnega spomenika. Ljudem obljublja nekaj velikega, kot je bilo to z operno dvorano v primeru Kolizeja, potem pa gradi nekaj čisto drugega.

Bili ste direktor direktorata za kulturno dediščino. Ni bilo mogoče s tega položaja izboljšati stvari?
Na tem položaju niste samostojni. Jaz sem bil tretji v hierarhiji. V tem času je bil sprejet zakon o spomeniškem varstvu, ki je katastrofalen. Izpeljala ga je državna sekretarka. Z njim lahko podrete, kar želite. Po 31. členu lahko porušite na primer stolnico. Najprej dokažete, da ni bila zgrajena po predpisih 21. stoletja, potem najamete in plačate strokovnjaka, ki pove, v kako zelo slabem stanju je objekt, nato ga morate dati v prodajo, lahko za pet minut ali za en dan, to ni nikjer določeno. Obstaja še nadomestni ukrep, ki spominja na zgodbo Martina Krpana, ki je cesarici posekal lipo, ki bi jo bilo mogoče spet na novo posaditi. Ko ste to opravili, lahko podrete, kar želite. Pri nas se to rešuje tako, da se objekt pusti propadati, potem se najame brezdomce, da ga malo podkurijo, kot se je zgodilo pri ljubljanski klavnici, hotelu Bellevue in Rakuševem mlinu. Kazensko ne morete prijeti nikogar, in potem je stvar rešena ter se črta s seznama kulturnih spomenikov.
Zato pravim, da je naše spomeniško varstvo pogrebni zavod za kulturne spomenike. Tam je veliko ljudi, ki nikoli niso študirali arhitekture ali umetnostne zgodovine, ampak so antropologi, etnologi in drugo. Ker vsak zidar ve več o gradnji kot oni, morajo potem modrovati. Njihove smernice so tako pogosto popolnoma nerealne.

Na Dunaju spomeniške prenove pogosto izvedejo s sodobnim kontrapunktom. Historičnemu dodajo kontrast. Zakaj ne bi mogli tako delati tudi pri nas?
Tam je zadaj izobražena javnost. Pri nas pa je javnost neizobražena oziroma je je veliko premalo. Denimo: v naši hiši, ki jo je prenovil in opremil Plečnik, so že nekajkrat snemali različne filme. In vedno so bili v hiši negativci. Nihče si namreč ne more predstavljati, da bi v lepem in urejenem stanovanju lahko živel tudi nekdo normalen. Tako se tudi patrimonij – dediščina obravnava kot delo naših izkoriščevalcev, ki so mučili tlačane. Danes se zgražamo, ker ISIS uničuje spomenike, ampak pri nas smo to intenzivno počeli med vojno in po njej, sedaj pa jih pustimo propadati in ne skrbimo zanje.

Že nekaj časa poteka proces vpisa Plečnikovih del na Unescov seznam. Kako se je ta začel in kakšna je vaša vloga pri njem?
Pred desetimi leti se je Milena Kozumpliková, tedanja županja tretjega praškega okrožja, v katerem stoji Plečnikova cerkev, obrnila na slovensko ministrstvo za kulturo za pomoč pri skupni nominaciji. Ker je šlo za cerkev, je pri nas nastal hud ideološki odpor, saj Plečnik vendar ni bil samo sakralni arhitekt. Ker se zadeva na naši strani ni premaknila, je v Ljubljano prišel celo namestnik češkega ministra za kulturo Jaromír Talíř in odšel z vsemi obljubami, premaknilo pa se spet ni nič. Čehi so obupali in iniciativo prepustili nam. Prišlo je do nekega delno čudnega nabora objektov, ker so jih izbirali ljudje brez potrebnega znanja. Glede komisije so se z ministrstva najprej obrnili name. Predlagal sem Aleša Vodopivca in Andreja Hrauskega, mene pa so izpustili, tako da sem lahko pomagal le češki strani. Konec leta 2014 je prišlo do skupnega sestanka v Ljubljani, na katerem je bil sprejet ustrezen naslov: Nadčasovna humanistična arhitektura Jožeta Plečnika. Hkrati je bilo določeno, da se maja prihodnjega leta srečamo v Pragi in uskladimo dokumentacijo, ki bi jo nato septembra skupaj poslali v Pariz. Ta datum bi bil ugoden, ker bi Plečnikovo delo na Unescu obravnavali skupaj z Le Corbusierovim in bi imeli več možnosti za pozitivno rešitev. Ker ministrstvo nikomur ni podaljšalo pogodbe, je delo z dokumentacijo zastalo. V Prago ni bilo nikogar in tudi opravičil se ni nihče. Čehi so spraševali, ali smo sploh zainteresirani za vpis Plečnikovih del na seznam svetovne kulturne dediščine. Vse bi ostalo pri tem, če v začetku letošnjega leta premier Cerar ne bi obiskal Prage, kjer je bilo to glavna točka bilateralnega sodelovanja na področju kulture. Po njegovi vrnitvi se je zadeva spet začela nekoliko premikati. Medtem pa so se na Unescu spremenili pogoji. Ne vpisujejo se več posamezna dela, kot je bilo to v primeru Le Corbusiera ali Wrighta, ampak prostorske konceptualne rešitve. Tako smo zamudili ugoden čas in se bo treba nominacije lotiti spet na novo. V komisijo so bili imenovani spet novi ljudje, ki se doslej s Plečnikom niso ukvarjali, in zato je vse bolj podobno bojkotu kot resnim pripravam na nominacijo, ki se odmika v nedogled. Sedanja ekipa ni v stanju do jeseni izdelati poskusnega dosjeja, kar bi nam zagotovilo učinkovito prijavo. Ne vem, ali je to načrtno, ali nekdo ne želi, da bi bil Plečnik na Unescovem seznamu. Ne vem, kakšna politika je zadaj.

Kako to, da sta politika in kultura tako prežeti?
Slovenija je posebna dežela, kjer je vse prežeto s politiko. S Plečnikom se ukvarjajo ljudje po službeni dolžnosti, in ne po strokovnih kompetencah. Jaz sem se s Plečnikom ukvarjal več kot petdeset let. V praškem arhivu sem preživel več kot pol leta. To nikogar ne zanima. Če nisi politično zlizan z oblastjo, nimaš nobenih možnosti. Strokovnost pri nas ni prioriteta.

Pogovarjal se je: Matevž Granda