Garažna hiša TGH-48 na Ambroževem trgu na Poljanah v Ljubljani je bila protagonist tretjega večera Trafike ob sončnem zahodu v letu 2022 v petek, 13. 5. – tokrat zaradi nevihtnega neba ne na ulici ob Plečnikovi trafiki, ampak streljaj naprej po Vegovi ulici, v Hiši arhitekture ZAPS. O usodi te ikonične stavbe Savina Severja iz leta 1969 in modernistične arhitekturne dediščine nasploh so se pogovarjali arhitektka Maruša Zorec, njen stanovski kolega in mestni urbanist Janez Koželj ter konservatorka Tatjana Adamič, dialog pa je moderiral Matevž Granda.

V pogovoru so se najprej dotaknili stanja stavbe danes in ugotovili, da je v nasprotju s splošnim prepričanjem v še prav dobri kondiciji in še vedno služi v prvi vrsti svojemu primarnemu namenu, kar po besedah Tatjane Adamič potrjuje tako upravnik stavbe kot sprehod po rampi in pogled v garažne prostore.

Prvi konsenz je vodil tudi k naslednji skupni, mogoče nekoliko presenetljivi ugotovitvi, da pravzaprav stavba za preživetje niti ne potrebuje pretirano inovativnih razmislekov o spremembi namenske rabe, s katerimi so se v preteklosti že ukvarjali študenti v Ljubljani in celo v Gradcu. Maruša Zorec je tako poudarila, da so bistvene prvine Severjeve arhitekture preproste in jih je kot take smiselno ohranjati, kar pa je težko ali celo nemogoče doseči s spremembo namembnosti, ki zahteva pridobitev gradbenega dovoljenja. Dolgoletno delo s študenti in osebni premislek o vseh predlaganih možnostih (hostel, Hiša eksperimentov …) sta jo nazadnje pripeljala do sklepa, da garaža najbolje služi kot – garaža.

Kot so se strinjali tako gostje kot glasovi iz nabito polne dvorane, to pravzaprav niso le pobožne želje, ampak povsem realne ocene prihodnjega razvoja avtomobilistike, ki bo z menjavo pogonskih goriv za elektriko prinesel tudi manjša vozila. To bi nenazadnje lahko bil tudi marketinški prijem prenove stavbe, za katero bo potrebno ustvarjanje soglasja med lastniki, kot je izpostavil Janez Koželj; garaža prihodnosti za »smart avtomobilizem« bi lahko predstavljala novo življenjsko epizodo stavbe.

Ob izmenjavi pogledov na Severjev malodane futuristični objekt iz 60. let se je razmišljanje sogovornikov razširilo tudi širše na druge objekte, ki se, kljub razlikam v funkcionalnosti, soočajo z nekaterimi podobnimi problemi. V ospredju je tako vprašanje energetske prenove, ki z dodajanjem izolativnih ovojev vodi v izgubo ključnih kvalitet gradnje iz tega obdobja, zaznamovane z ekspresivno, »iskreno« konstrukcijo. Janez Koželj je spregovoril o dodatni problematiki nizke kakovosti izvedbe zahtevnih konstrukcijskih detajlev, Maruša Zorec pa je pohvalila sodelovanje s konservatorko Tatjano Adamič in pomen tako osebnega angažmaja posameznikov kot ozaveščanja skupnosti uporabnikov, da se prepreči iznakaženje ali popolna izguba dragocene dediščine povojnega obdobja. To razmišljanje je Koželj povzel z mislijo, da je v družbi velika potreba po arhitektu-aktivistu, ki se zaveda svoje družbene odgovornosti, opozarja na probleme in razvija nove, inovativne pristope.

Čeprav je odprto ostalo vprašanje usode modernističnih del, kot so Bončeva trgovska hiša v Šiški, druga Severjeva dela (kar jih je še ostalo) in velik del povojne stanovanjske arhitekture, pa je v ozračju klepeta ob pijači po zaključenem uradnem delu pogovora ostal optimizem zaključka: Severjeva garažna silosa na Poljanah ne potrebujeta nobenega radikalnega posega, le skrbno vzdrževanje (… in povratek manjših avtomobilov).

Pripravil: L. J.
Foto: Jana Jocif