Človek ne sme biti Fachidiot

Najprej je prišla izreč dobrodošlico srna. Kukala je iz grmovja v kotanji pred hišo v Črnučah, in to prav zvedavo. »Srno sva srečala tamle zunaj,« potem med pogovorom, še vedno rahlo zaprepadena zaradi nenavadnega dogodka, omenim gostitelju, arhitektu Janezu Lajovicu. »Ja, seveda, verjamem, da sta jo,« odgovori povsem nepretreseno. »Aja, a jo poznate?« ne odneham s trapastimi vprašanji. Sogovornik nato spet zelo neprizadeto odvrne, da »mu sicer nikoli ni pokazala osebne izkaznice«, ampak nekaj mi pravi, da jo je že dolgo tega uvrstil v rubriko »Interesantni ljudje«, ki jo vodi v svojem iphonu. Poleg rubrike »Posojene knjige«. Razumljivo, kajti domača knjižnica šteje več kot 6000 primerkov vseh velikosti in debelin, z različnih področij in v vsaj petih različnih jezikih. Težko, malone neverjetno je zaznati, če se kakšna izposojena knjiga ne bi več vrnila na svoje mesto …

Mogoče v zgornjih vrsticah manjka podatek, ob katerem bo napisano dobilo novo razsežnost: gospod, ki v njih nastopa, ima 87 let. In mogoče sem s tem prestopila mejo pokroviteljstva, ki ga je pri pisanju še dovoljeno izraziti. Naj v opravičilo in v izogib kakršnimkoli nesporazumom takoj navedem, da je vsakršna sled pokroviteljstva, kakršno nas včasih obide, ko vidimo pripadnika nekoliko starejše generacije, ki se trudi sporazumeti z novo tehnologijo, izhlapela že kmalu zatem, ko sem prestopila prag atrijske hiše. Zamenjala sta jo pristno občudovanje in predvsem spoštovanje. Ne le, da Janez Lajovic izkorišča vse prednosti, ki jih ponujajo sodobne tehnologije in tako neprenehoma širi in nadgrajuje svoje znanje. Še bolj pomembna je osnova, klasična izobrazba, ki je kot nekakšna obsežna, trdna betonska plošča, s katere vse izhaja.

Branje krepi duha

Janez Lajovic je diplomiral pri prof. Edvardu Ravnikarju in je sodobnik velikih imen slovenskega modernizma, kot so Stanko Kristl, llija Arnautović, Savin Sever, Milan Mihelič. Svojevrstna tragika in lepa metafora za slovenske tranzicijske zablode je v tem, da so eno njegovih najbolj znanih stvaritev, hotel Prisank v Kranjski gori z značilno razgibano streho, za katerega je dobil Prešernovo nagrado, leta 2003 porušili. Ker je tedanja direktorica kranjskogorskih hotelov v lasti novogoriškega podjetja HIT, Marjana Novak, pač presodila, da bi z odstranitvijo Prisanka, ki bi si po vseh pravilih zaslužil spomeniško zaščito, in z gradnjo novega na njegovem mestu, pridobila več gostov, kot če bi ga obnovila …

Tudi pri njegovem drugem hotelu v alpskem okolju, hotelu Kanin v Bovcu, je le za las manjkalo, da ni šel po poti Prisanka. Tudi ta se je znašel v rokah istega HIT-a, a ga je ta sreči prodal, novi lastniki pa so se še pravočasno lotili prenove. Lajovic o vsem tem govori brez trohice grenkobe, le opozori, da je bilo vse to že marsikje zapisano. V različnih intervjujih, v spletu in v tiskanih medijih, je brati vse od njegovih začetkov na urbanističnih nalogah v t. i. črnih revirjih Trbovelj, Zagorja in Hrastnika, do tega, kako je ustanovil svoj lastni, četudi obvezno podružbljen biro – v zgodnjih šestdesetih letih velika redkost –  ki si je sčasoma pridobil načrtovanje tudi večjih poslovnih, šolskih, raziskovalnih in industrijskih objektov. Njegov biro obstaja in deluje še danes, sedanje naloge so pretežno osredotočene na pasivno gradnjo. V enem takšnih pogovorov ga je izpraševalka kar neposredno pobarala, čemu se ima po njegovem zahvaliti za zavidljivo čilost in popolno gibkost uma. Branju, je rekel Janez Lajovic.

Kraljestvo knjig

V atrijski hiši, obdani z zelenjem, so knjige na številnih policah. Vendar nikakor ne bi mogli reči, da so se razlezle in razrasle kot kakšen japonski dresnik; natanko tam so, kjer sta jim arhitekta odmerila mesto. Tudi gostiteljeva žena, Majda Dobravec Lajovic, je namreč arhitektka, ki pa se je še kot študentka usmerila tudi k grafičnemu oblikovanju, kjer je v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja v takratni Jugoslaviji skupaj s kolegi orala ledino. Eden njenih plakatov je celo na ogled v stalni zbirki newyorškega MOMA. Toda če ne bi šla študirat arhitekture, bi gotovo pristala na slavistiki ali primerjalni književnosti, pove mož. »Njenih je vsaj 40 odstotkov ali pa kar polovica knjig tule,« reče in pokaže proti lesenemu regalu na hodniku, ki vodi v delovni kabinet. S še več knjigami, časopisi in prenosnikom na mizi.

V novo domovanje sta se zakonca Lajovic vselila na silvestrovo leta 1969. Celoten sklop šestih hiš na obronkih črnuškega gozda je seveda projektiral Janez Lajovic, njuno bivališče se od ostalih petih loči po tem, da so bili v naknadno dograjenem strmem ostrešju prostori sprva namenjeni otrokom, danes pa tu kraljujejo knjige. Na prostorno podstrešje se povzpnemo po čudovitih stopnicah, gostitelj okretno kot v uvodu omenjena srna.

»Ničesar ne vržemo stran«

Knjige tu čepijo v nizkih lesenih regalih. Ogledujem si raznolike naslove, od literarne teorije do turističnih vodnikov po vseh celinah. Eden, recimo, govori o aboridžinski umetnosti. »Ja, tudi v Avstraliji imamo sorodnike, povsod smo raztreseni,« reče Lajovic. Potem zapazim razpoznavno hrbtišče zadnje izdaje Slovenskega pravopisa, s tal pa poberem mehko vezane poezije Simona Gregorčiča, ki so izšle v začetku prejšnjega stoletja pri Mohorjevi družbi.

Eklektičnost izbora me resno navduši, z očmi neustavljivo drsim po hrbtih knjig in naglas berem naslove, ne da bi se trudila skrivati občudovanje. »No, saj ne bom rekel, da vse te knjige ves čas jemljemo v roke in beremo,« pripomni gostitelj, ki ves ta čas potrpežljivo stoji poleg in čaka, da se bova s fotografom naveličala brskanja in se spet spustila v pritličje, kjer je prijetnih 25 stopinj, medtem ko se prostor pod streho kuha pri kakšnih tridesetih ali še kakšni stopinji več. »Ampak lahko pa rečem, da sem jih večino kdaj bral,« pravi. »Saj veste, kako je bilo z Umbertom Ecom, v svoji knjižnici je imel desetine tisočev knjig, ni jih mogel vseh prebrati,« še doda. In čaka. Jaz pa še kar stojim in se čudim. Med tiskanimi publikacijami so tudi katalogi razstav, zemljevidi. »Ničesar ne vržemo stran, saj to je tisto, kar nas nese,« pripomni Lajovic. »Ne spomnim se, da bi kaj zavrgel, no mogoče štiri nemške knjige, tiskane v gotici, ki jo sicer berem brez težav.«

Šele ko začutim kapljice znoja na hrbtu, se s težkim srcem odtrgam od regalov. »No, saj ne gre, da bi bil človek Fachidiot,« gostitelj nazadnje komentira moje navdušenje nad raznolikostjo in raznorodnostjo publikacij.

Piketty na bralniku in v knjigi

Zdaj se raje držimo pritličja, pomaknemo se v delovni kabinet. Tudi tu se, tako kot na podstrešju, mešajo knjige z različnih področij. Večinoma so urejene po sklopih; par polic je, denimo, rezerviranih za dela o ekonomiji, za katero je gostitelja navdušil že njegov oče, ekonomist, in tudi marsikatero njegovo, celo stoletje staro izdajo najdemo med njimi. Ne manjka tudi t. i. antiglobalističnih mislecev, kot sta Naomi Klein (This Changes Everything: Capitalism vs. the Climate) ali Jeremy Rifkin (Konec dela: Zaton svetovne delavske sile in nastop posttržne dobe). Ne da se spregledati zajetnega Pikettyjevega Kapitala, ki pa ga je Lajovic od A do Ž pravzaprav prebral v francoščini, razloži in pokaže strani z rumeno podčrtanimi odlomki na elektronskem bralniku. Knjigo sem kupil samo zaradi grafov, ki jih raje gledam na papirju, zamahne z roko. Bralnik se mu zdi imeniten prav za knjižne špehe, poleg tega pa mu omogoča branje tudi pozno v noč, ko žena poleg njega že zaspi, pojasni.

Nenehno spoznavanje narave in družbe

Na regalih na hodniku prevladuje leposlovje. Prepoznati je hrbte knjižnih zbirk, kot so Kondor, Sto romanov, Delovi vrhunci stoletja, na eni od polic čepijo francoski klasiki v izvirniku. »Ogromno knjig imamo v slovenščini, v izvirniku, vrsto njih pa še v originalnem jeziku na bralniku!« pripomni gostitelj. To pove brez trohice hvalisavosti ali obžalovanja, knjige pač so. Tako kot tiste v velikanskem vojaškem kovčku, s katerim je odšel na služenje vojaškega roka v Karlovac in nato po prekomandi v Pančevo, tam pa so ga zaradi drobnega disciplinskega prestopka za nekaj dni obsodili na hausarest. Kaj lepšega, naposled je prebral vso vsebino kovčka, kamor si je tisti čas, že diplomirani inženir arhitekture, natrpal cel kup tudi strokovnih knjig. Pozneje jih pokaže, saj točno ve, kje so: The Culture of Cities Lewisa Mumforda, Mechanization Takes Command Siegfrieda Giediona in Space, Time and Architecture istega avtorja. Knjige so in bodo. Vedno nove: »Nekoč sem se s Slovenskega knjižnega sejma vrnil z 12 kilogrami knjig! In to čeprav mi je žena strogo prepovedala kupiti eno samo!« se smeje se spominja. Pripomnim, da to ni nič nenavadnega, da so se ljudje v zadnjem času že novembra navadili kupovati darila za božič, pa me prekine: »Ne, to niso bila darila, to je bilo kar za naju!«

Janez Lajovic je tisti pravi arhitekt – ne bomo dodali »stare šole«, ker starost tu ne igra nobene vloge -, ki nikoli ne neha spoznavati družbe in narave in vsega, kar ga obdaja. Na kratko, življenja. In ker se to najlaže počne z branjem, je nekako jasno, da je hiša na obronkih črnuškega gozda polna knjig.

Napisala: Agata Tomažič
Fotografije: Jošt Franko

Domače knjižnice popisujemo v sodelovanju z Ljubljano, Unescovim mestom literature.