Stanovanj primanjkuje. Svet se segreva. Epidemija je načela socialne vezi. Korupcija. Promet v mestnem središču neprestano narašča. Apokaliptična sporočila, ki ustvarjajo beli šum medijskega prostora, bi lahko smiselno umestili v urbana okolja po vseh koncih globalno povezanega sveta. Na svoj ekstremni način govorijo o kompleksnem, protislovnem življenju sodobnega mesta. Ta kompleksnost se periodično znova in znova razkriva v konfliktih, tistih majhnih (toda nič manj tragičnih) iz črne kronike ter tistih večjih, ki jim za dan ali teden uspe priboriti si naslovne strani in udarne špice dnevnih poročil, preden jih izpodrinejo aktualnejše novice.

Eden takih je v ospredje medijskih žarometov stopil v zadnjih tednih, ko so dnevni časopisi in osrednje oddaje poročali o boju za zelenice v soseski ŠS6 v ljubljanski Šiški. Za kakšen konflikt gre v tem primeru? Glavni udeleženci so trije: prebivalci modernistične soseske (oziroma njihovi predstavniki), podjetje Video Art (oziroma njegov lastnik Bojan Gjura), ki ima v lasti zelene površine soseske, in mestna oblast. Lastnik zelenih površin hoče spremembo namembnosti, ki bi mu omogočala gradnjo (izbrana tipologija: vila blok). Mestna občina si želi kompromisa, s katerim bi zaključila dolgoletni sodni spor z Gjuro glede lastništva površin – ta bi ji prepustil večino (šlo naj bi za 99 %) zemljišč v zameno za spremembo namembnosti, ki bi mu omogočila gradnjo štirih vila blokov na zemljiščih v skupni površini 1035 m². Prebivalci soseske poravnavi in morebitni gradnji nasprotujejo. Na tej ravni zgodba sproža veliko podvprašanj in omogoča različne interpretacije o »dobrih« in »hudobnih«.

Zgostitev pozidave znotraj mesta?

Ali gre za potencialno spodbuden primer pragmatičnega sodobnega urbanizma, ki teži k racionalnemu zgoščevanju poselitve, ki usklajuje zasebne in javne pobude v prid reševanja stanovanjskega problema, se pa ob tem spoprijema z reakcijo prebivalcev, zazrto v preteklost, in sindromom NIMBY (»na mojem dvorišču pa že ne«)? Ali pa je, nasprotno, na delu sprega med zasebnim kapitalom in politiko, ki zgolj s ciljem profita tepta pravice občanov, degradira bivalno okolje in ogroža vrhunsko urbanistično-arhitekturno dediščino?

Kot poudarja Luka Počivalšek, eden najaktivnejših predstavnikov prebivalcev Šišenske soseske 6, ki je v tem okolju odraščal in tu še vedno stanuje, soseska brez dvoma predstavlja eno najkakovostnejših stanovanjskih gradenj v Ljubljani in Sloveniji. Pri tem stališču še zdaleč ni osamljen, poleg arhitektov, ki prebivajo v soseski in so se pridružili iniciativi za ohranitev zelenic, stališče podpira tudi širši strokovni konsenz. Urbanista Janez Vovk in Aleš Šarec ter avtorja arhitekturne zasnove Ilija Arnautović in Aleksander Peršin so za svoje delo že leta 1968 prejeli nagrado Prešernovega sklada, danes pa se o prednostih premišljene zasnove lahko prepriča sleherni obiskovalec, na katerega vtis naredijo dinamične zasnove stavbnih mas, t. i. Arnautovićeve trdnjave, ki se od stolpnic ob Celovški cesti na severu proti zelenicam in Vodnikovi cesti s pozidavo enodružinskih hiš postopoma nižajo, tako da omogočajo dobro osončenje kar največ stanovanjem, obenem pa se med posameznimi sklopi oblikujejo prave majhne pokrajine gričev in gozdičkov, ki sploh v notranjosti že skoraj popolnoma udušijo hrup mesta. V osrčje soseske so snovalci umestili tudi novi del OŠ Valentina Vodnika in tri vrtce, zato danes, ko so prvotni prebivalci že upokojenci, ta združitev urbane in podeželske džungle utripa v pristnem medgeneracijskem prepletu. Navezanost prebivalcev na zelene površine tako ne preseneča. O tem na prav poseben način govori petdesetletni Klemen – tako poimenovan beli gaber, zasajen ob zaključku gradnje soseske na začetku sedemdesetih, ki so ga predvsem najmlajši vzeli za svojega in mu z neumornim obešanjem po njegovih vejah izklesali močno postavo, ki izstopa med vrstniki v okolici. Ne gre pa samo za romantičnoidilične podobe: tudi v tej soseski sta v času najostrejših protikoronskih ukrepov neposredna bližina in obilje odprtih zelenih površin imela izreden pomen za blaženje socialnih stisk, ki so jih v tovrstnih socialno mešanih okoljih občutili še posebej izrazito.

Po drugi strani ni treba posebej izpostavljati permanentne stanovanjske krize, ki se stalno zaostruje, medtem ko se že razne kleti in malo večje sobe »all-in-one« prodajajo po cenah, nedosegljivih večini, sploh mladim in ranljivim skupinam. Obenem je današnji konsenz stroke ob spopadanju z okoljskimi posledicami razpršene gradnje naklonjen zgoščevanju mest ob hkratni skrbi za učinkovit, dostopen javni promet in zadostne zelene površine. Ob pogledu na predvidene novogradnje v ŠS6 s ptičje perspektive si tako lahko marsikdo tudi dobronamerno zastavi vprašanje, ali ne gre zgolj za majhne posege, potrebne za razvoj mesta in nova stanovanja. Toda za odgovor na tako vprašanje ne zadostuje zgolj pogled od zgoraj, za gradnjo mesta je prej ali slej treba zakopati lopato, pri tem pa lahko poleg trdnih tal za temelje naletimo tako na kakšne kosti kot na gnoj (pa ne zaradi bližine še zadnjih trdoživih šišenskih kmetij) – predvsem pa se spoprimemo z vsemi perečimi temami sodobnega mesta, poudarjenimi v uvodu.

Boj za zelenice

Primarno vprašanje v primeru ŠS6 je lastništvo zelenih funkcionalnih površin soseske. Če se dejstvo, da so te v zasebni lasti, zdi nenavadno, kaj poreči na primere (tako v tej soseski kot drugje v Ljubljani), ko naj bi se brez vednosti etažnih lastnikov prodale celo stavbne parcele pod že zgrajenimi bloki? Ta in podobne situacije so plod tranzicijskih devetdesetih in nepregledne situacije ob sprejemu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini leta 1997. Ena teh zgodb z istimi akterji (Giposs in Video Art) se je pred leti v bežigrajski BS3 po pritožbi na ustavno sodišče odvila v prid stanovalcem (vir), a v primeru ŠS6 se je občina odločila, da dolgotrajno pravdanje zaključi s sodno poravnavo. Prebivalci so na drugi strani prepričani, da bi bilo treba sodni postopek nadaljevati, saj naj bi bila prvotna transakcija nična. Podrobnejša pravna analiza primera presega okvire tega prispevka, a dogajanje zgovorno priča o kompleksnih pogojih urbanističnega načrtovanja v posttranzicijskem mestu. Kot v vseh družbah tudi tu na bolj in manj transparentne, legitimne in legalne načine delujejo raznovrstni interesi, naloga mestne oblasti pa bi bila, da brani javni interes ne glede na vsakokratno izmuzljivost tega pojma.

Zgoščevanje in participacija

Ali lahko rečemo, da se z gradnjo predvidenih 36 stanovanj bistveno prispeva k reševanju stanovanjskega problema? Ali da se, po drugi strani, z gradnjo izboljšuje bivalno okolje stanovalcev soseske? Za usklajevanje teh, pogosto nasprotujočih si vidikov javnega interesa bi morala biti v igri ob »zgoščevanju« še ena magična beseda sodobnega urbanističnega besedišča – participacija. Ne glede na to, kako si še en izmuzljiv pojem interpretiramo, ga v tej zgodbi le težko najdemo. To je ob dogajanju v oddaji Studio City (povezava) poudarila tudi krajinska in urbanistična načrtovalka Maja Simoneti: »Ko zgoščujemo mesto, ko ga spreminjamo, se moramo pravzaprav s prebivalci pogovarjati, v kaj ga hočemo spremeniti. In so pripravljeni marsikaj razumeti, ampak se je treba pogovarjati z njimi. Dialoga je pri nas gotovo premalo.« Ta odsotnost vključevanja prebivalcev v vizije razvoja (če lahko o njih govorimo v tako stihijskem pojavu, kot je pričujoči) pa kaže na šibko urbanistično politiko aktualne oblasti. Ta se tu ne nazadnje kaže v sklicevanju na skico (arhitekturne, ne urbanistične zasnove) avtorja Arnautovića na nekem sestanku na začetku tisočletja.

Pustimo ob strani odsotnost »dokaznega gradiva«, saj javnosti omenjena »skica« niti ni bila predstavljena, in demanti Janeza Vovka, avtorja urbanistične zasnove, ki je v javnem pismu podpore nasprotnikom pozidave opozoril, da je bil na sestanku ob predložitvi skice prisoten, in so takrat tovrstne zazidave enoglasno zavrnili. Ne glede na to bi moralo biti jasno, da dober urbanizem ne more slepo slediti avtorskim zasnovam, nastalim v specifičnem kontekstu, ampak izhaja iz strokovnih analiz aktualnih potreb, potencialov, groženj, slabosti itd.

Tako ne more biti zadosti, da mestni arhitekt Janez Koželj zatrjuje, da »občina pogojuje to gradnjo, s katero se je strinjal tudi arhitekt soseske Ilija Arnautović, s soglasjem stanovalcev«. Od občine, ki se proaktivno, transparentno, demokratično in vključujoče loteva reševanja kompleksnih izzivov urbanega sobivanja in razvoja, bi pričakovali več. 

Več so tako pokazali prebivalci v Odboru za ohranitev zelenic, ki so poleg preseganja političnih delitev (v nasprotovanju so se, oportuno ali ne, civilnim aktivistom pridružili četrtni svetniki SDS, levice in celo vladajoče Jankovićeve liste, kar kaže na močno četrtno zavest v Šiški) presegli tudi običajno pasivno zavračanje statusa quo. Poleg organizacije družabnih prireditev za vse generacije v soseski so se tako povezali s stroko in s Fakulteto za arhitekturo in Biotehniško fakulteto v prihodnjem letu načrtujejo več delavnic participativnega razvoja in ohranjanja prednosti skupnostnih površin. Poleg tega so iz predstavnikov različnih strok (arhitekturna, pravna), stanujočih v soseski, oblikovali tri odbore za nagovarjanje izzivov sobivanja. Čeprav sicer lahko z razvojnega vidika pod vprašaj postavimo večkrat obravnavano trditev, da soseska ŠS6 (ali katerikoli drug del mesta) lahko kdaj predstavlja za vselej zaključeno celoto, s svojim delovanjem stanovalci sami kažejo odprtost za razvoj, ki vključuje njihove potrebe in nagovarja tudi njihove strahove. 

Problematika visokih gradenj

Ob tem uspešno odpirajo tudi širše problematike mesta, kot je trenutna pospešena gradnja visokih stanovanjskih gradenj v bližini (Kvartet in Spektra na drugi strani Celovške ceste): v urbanistično-arhitekturno zasnovo niso bila vključena socialna stanovanja, zelenih površin pa že zdaj pri obstoječih Celovških dvorih močno primanjkuje. Prebivalci zato uporabljajo velikodušno zasnovo »socialistične« soseske na drugi strani mestne vpadnice. Obstoječa in nova stanovanja se tako tudi tržijo s sklicevanjem na bližino zelenih površin in javne infrastrukture šole, vrtca in knjižnice, ki so v celoti prisotni v ŠS6.

Tudi zato je ob kakovostni modernistični dediščini v podobnih primerih pogosto prisotna skušnjava nostalgije, ki ne pripomore k iskanju aktualnih načinov reševanja socialnih, okoljskih in prostorskih izzivov. V interesu tiste večine, ki jo imenujemo »javnost«, bi moralo biti iskanje modelov načrtovanja in odločanja, kjer zasebna investicija in javno dobro ne bosta razumljena kot že vnaprej izključujoča. Ne glede na to, kako naivno in utopično to zveni danes.

Piše: Luka Jerman