Pokrovi jaškov so del ulične opreme mest. Pokrivajo dostopne točke do podzemnih napeljav, ki prebivalcem omogočajo udobno mestno življenje; vodovod in kanalizacija, elektrika in javna razsvetljava, telefon, plin … V tej utilitarni vlogi so enaki po vsem svetu, njihova oblika je zelo prepoznavna, a vseeno jih na sprehodu po ulicah velikokrat prezremo. So tam, imajo svojo funkcijo in so nekako samoumevni. Pa vendar obstaja skupina ljudi, ki v pokrovih jaškov najde poseben čar. S pogledom, usmerjenim v tla, odkrivajo in fotografirajo te litoželezne izdelke za svoje zbirke. Njihov hobi je drainspotting (poimenovan po analogiji z nemara bolj znanim trainspottingom), v dobesednem prevodu “opazovanje rešetk na kanalih”, poleg teh pa seveda vključuje tudi vse druge pokrove jaškov. V čem je njihova privlačnost, ugotavljam v nadaljevanju.

Urbana oprema ali ulično pohištvo je, poleg same arhitekture, bistvena sestavina mest. Tvorijo jo klopi, prometni znaki, kioski, tudi zelenje, pa tlakovci in pokrovi; skratka vsi elementi, ki urejajo naše bivanje v mestu, v javnem prostoru (zraven sodijo še spomeniki in kulturna dediščina). Matevž Juvančič in Špela Verovšek v eseju Spatial character conveyed through street furniture (Prostorski značaj skozi urbano opremo) razmišljata, kdaj vsakdanje ulično pohištvo preseže svojo generičnost in postane nosilec prostorskega značaja ter identitete, po kateri je mesto širše razpoznavno. Od številnih primerov bo za ponazoritev dovolj že eden: oprema pariških kavarn je več kot le set stolov in miz; njena tipična podoba nam vzbudi predstavo o pariškem uličnem življenju z bohemskim pridihom. (1)

Kaj to pomeni za bolj prezrto ulično pohištvo, kot so pokrovi jaškov? So tudi ti lahko nosilci identitete mesta? Na Japonskem po mojem mnenju da. Remo Camerota v knjigi Drainspotting, v kateri je zbral izjemno raznolike motive pokrovov iz japonskih mest, razloži, da je tamkajšnja arhitektura ustvarjena s pozornostjo na estetiko in naravo. Stavbe sledijo linijam pokrajine, kar je izraz ideje šizen. In po njej se ravna tudi okraševanje pokrovov, na katerih so upodobljeni elementi kulturne dediščine, cvetane in živane, lokalnih prireditev … Zametki te ulične umetnosti so nastali ob vpeljavi modernega kanalizacijskega sistema v manjša japonska mesta – prebivalci so bili sprva zadržani, omehčala pa jih je ravno možnost poslikave pokrovov. (2)

In pri nas? Japonski pokrovi jaškov so svoje mesto dobili tudi na razstavi Pozor, jašek! Samuraji na vsakem koraku, ki jo je kot vitrino meseca v Narodnem muzeju Slovenije pripravila Daša Pavlovič 2017. leta. Ob japonskih pokrovih, na katerih so velikokrat upodobljeni samuraji, je predstavila primer z Bleda. Na kanalizacijskih pokrovih v okolici cerkve sv. Martina je upodobljen pav. To je avtorica prepoznala kot odličen primer povezovanja kulturne dediščine s turizmom in urbano opremo kraja. Gre namreč za podobo fibule v obliki pava iz 5./6. stoletja, ki so jo odkrili v grobišču Bled – Pristava, hrani pa jo NMS. (3)

Personalizirane pokrove jaškov ima še nekaj drugih slovenskih mest; kolikor mi je znano, najdemo pokrove z mestnim grbom vsaj v Mariboru, Ivančni Gorici in Ljubljani.

Slika 1

Takšne posebnosti v uličnem pohištvu so zagotovo dobrodošle in dragocene. Dodala pa bi, da lahko drainspotterji lepoto odkrivajo tudi v bolj serijskih izdelkih. Naj predstavim samo nekaj primerov. Med lepšimi je mogočen lik livarskega delavca na pokrovih Livarja iz Ivančne Gorice. Robustna podoba vključuje ravno dovolj detajlov, da ujame naše oko.

Slika 2

Ali pa bolj minimalistične oblike; Montini ima pokrove z domiselno podobo »stopal« nekih drugih mestnih prebivalcev in s krogci, ki oblikujejo sfero z rahlo hipnotičnim učinkom.

Slika 3

Slika 4

Krasni so pokrovi MCP SPA s štirikotniki nepravilnih oblik, ki tvorijo nekakšen mozaik.

Slika 5

Predvsem v starih mestnih jedrih najdemo pokrove, ki se ujemajo s tlakovanjem (sliki 6 in 7), in betonske rešetke (slika 8).

Slika 6

Slika 7

Slika 8

Sem in tja v naših mestih še uzremo pokrove tovarn, ki so obratovale pred stoletjem; takšen primer je rešetka Zvonarne in livarne družbe z o. z., Št. Vid nad Ljubljano, ki sem jo našla v Kranju.

Slika 9

Ne le v prostorski razsežnosti, pokrove lahko opazujemo tudi v časovni dimenziji – če se denimo podamo po sledeh zgodovine komunalne infrastrukture v Ljubljani, ki sega v antični čas. Rimljani so bili mojstri urbanističnega načrtovanja in tudi v Emoni so poskrbeli za vodovod in učinkovito kanalizacijo. Kot razloži Andrej Gaspari, so pri tem izkoristili moč gravitacije in kloake (glavne odtočne kanale) speljali pod cestami v smeri proti Ljubljanici. V kloake so se stekale padavinska voda, odplake in presežna voda iz vodovoda in vodnjakov. Na več mestih so imele kloake kamnite plošče z odprtino in čepom v sredini. Skozi odprtino so vanje tekle padavinske vode, premični kamniti pokrovi pa so bili namenjeni nadzoru in čiščenju kloak. (4) Še danes lahko na Aškerčevi cesti vidimo kloako s pokrovom.

Slika 10

Dolga stoletja je nato trajalo, da je Ljubljana ponovno dobila ustrezen sistem vodovoda in kanalizacije. Gojko Zupan je v pregledu zgodovinskih mejnikov uličnega pohištva izpostavil delovanje županov Grassellija in Hribarja, ki sta proti koncu 19. stoletja spodbudila ureditev komunalne zgradbe Ljubljane – vodovoda in kanalizacije ter plina in elektrike; za razvoj infrastrukture je bilo pomembno zlasti popotresno obdobje. (5)

Iz tega časa se je ohranila še ena anekdota, zanimiva za drainspotterje. Leta 1904 sta skozi naše kraje potovala James Joyce in žena Nora. Na poti z vlakom v Trst sta se nehote ustavila v Ljubljani, zmotno misleč, da je to njun končni cilj. Tako sta bila primorana noč preždeti v Ljubljani. Dogodek je ovekovečilo več umetnikov. Jakov Brdar je leta 2003 na ljubljanski železniški postaji postavil bronast spomenik; rešetko, na katero so se ujeli odvrženi kostanji (naslovna slika). Leta 1994 pa je izšla knjiga Noč v Ljubljani (6), zbirka kratkih zgodb, ki jih je v spomin na Jamesov in Norin obisk prispevalo več slovenskih pisateljev in pisateljic. Omembo maronov bralec in bralka najdeta denimo v pripovedi Lidije Bučar.

Koliko podobnih, a nikoli povedanih zgodb še skrivajo pokrovi jaškov? Glagol spregledati ima po SSKJ dva nasprotujoča si pomena. Spregledati kot prezreti in spregledati kot videti. Morda lahko ravno s pojavom drainspottinga malce premešamo besede iz naslova in rečemo: Mestno pritličje na spregled.

Slika 11: Cevi napeljav so večinoma speljane pod cestami. Redko pa jih opazimo tudi na zelenih površinah mesta, tedaj so videti kot litoželezni otočki sredi travnika.

Slika 12: Napeljave so skrite pod zemljo, izjemoma si jih lahko ogledamo; pogled pod most.

Slika 13: Protizdrsna površina pokrova in osnovne informacije, ki jih ponavadi vsebuje: namen, izdelovalec in tehnični standard.

Slika 14: Kanalizacijski pokrov.

Besedilo in fotografije: Irena Gajić

Literatura

1 Matevž Juvančič, Špela Verovšek, Spatial character conveyed through street furniture, v: Annales. Series historia et sociologia 28 (3) (Koper, 2018).
2 Remo Camerota, Drainspotting (New York, 2010), str. 7.
3 Daša Pavlovič, POZOR! Samuraji na vsakem koraku, v: Arheo 34 (Ljubljana, 2017), str. 128–129.
4 Andrej Gaspari, Voda v rimski Emoni: razvoj vodooskrbe in komunalne infrastrukture v rimskih mestih: primer kolonije Julije Emone (Ljubljana, 2016), str. 144 in 162.
5 Gojko Zupan, Ulično pohištvo: Urban furniture: mesto Ljubljana 1800-2000 (Ljubljana, 2000), str. 29.
6 Matevž Kos in Tomo Virk, ur., Noč v Ljubljani (Ljubljana, 1994).