Radovan Romih dela od leta 1995 kot direktor krajinsko-urbanističnega biroja Razvojni center Planiranje v Celju, od leta 1999 pa kot odgovorni prostorski načrtovalec in projektant krajinske arhitekture. Kot vodja projekta ali sodelavec deluje pri načrtovanju urbanih in krajinskih območij, na primer pri načrtovanju odprtih in zelenih površin, pri prenovah urbanih središč ter pri oblikovanju parkovnih, obvodnih in športno-rekreativnih površin. Je predsednik komisije za strokovne izpite pri ZAPS za krajinsko arhitekturo, v zadnjem mandatu pa tudi predsednik matične sekcije krajinskih arhitektov (MSKA). Leta 2007 je prejel zlati svinčnik, ki ga podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije za študije, strokovne podlage in raziskave prostorskega načrtovanja za nalogo Strokovne podlage za UN Celje – poselitev, infrastruktura, reurbanizacija. Vse od ustanovitve Društva krajinskih arhitektov Slovenije (DKAS) je aktivni član društva, zaradi bogate in dolge – štiridesetletne – kariere pa je ob 30-letnici društva prejel priznanje za aktivnost v stroki.

Zakaj ste se odločili za študij krajinske arhitekture?

V času, ko sem se odločal za študij, vedenja o tem, kaj krajinska arhitektura je, ni bilo veliko. Za takrat novo študijsko smer sem se odločil bolj po naključju. Zanimal sem se za arhitekturo, scenografijo in likovno umetnost, zelo rad sem tudi risal. Na informativni dan in predstavitev študija sem odšel bolj iz radovednosti. Morda me je že takrat prepričal nastop profesorja Ogrina.

V čem vidite lepoto poklica?

Vsak poklic je lahko lep, odvisno od človekovih nagnjenj. Mene je že od nekdaj zanimalo vse, kar je povezano z vizualnim izražanjem na eni strani, po drugi strani pa tudi tehnika, kako stvari delujejo. Ko oboje združiš z naravo, ki mi je pri srcu sama po sebi, dobiš krajinsko arhitekturo. Všeč mi je umetniška stran poklica.

Katere so manj lepe plati poklica?

Dobro ste postavili vprašanje, manj lepe plati poklica, ne stroke. Kot krajinski arhitekt vidim manj lepe plati poklica pri opravilih, ki si jih primoran početi, pa nimajo veze s stroko, na primer birokratsko delo, obvladovanje množice predpisov z različnih področij. Pod manj lepe plati poklica sodijo tudi primeri pri projektih, ko vidiš in veš, da imaš po strokovni plati prav, pa zaradi različnih razlogov, v glavnem zaradi želje po hitrem zaslužku, kratkoročnih ciljev, osebnih interesov in nerazumevanja, tvoji predlogi in rešitve niso upoštevani. Pred časom smo pri podjetju za občino izdelali krajinski načrt zasaditve, ki so ga odobravali tudi drugi kolegi. V predvolilnem času so želeli pri občini na lokaciji posaditi 100 dreves. Akcijo bi lahko popolnoma združili z načrtom. Na koncu se je odvilo tako, da je občina drevesa sadila brez načrta, po svoje, kar je opazno tudi konkretno v prostoru. Tudi znotraj občine je včasih organizacija slaba. Škoda, rezultat bi lahko bil veliko boljši.

Kaj vam je v vaši bogati karieri predstavljalo največji izziv? 

Vsak projekt je izziv zase. Seveda so večji in obsežnejši projekti sami po sebi večji izziv, že zaradi obsega dela, velikosti ekipe, ki na projektu sodeluje, in usklajevanja. Po drugi strani pa so majhni, »mini« projekti še večji izziv, saj lahko z zelo majhno intervencijo zelo vplivaš na večje spremembe v prostoru. Če bi moral izbirati, bi rekel, da so projekti majhnih posegov v prostor večji izziv. Poseben izziv je tudi časovna dimenzija. Pri prostorskem načrtovanju so posegi v prostor zaradi obsežnosti realizirani šele čez mnogo let, pri krajinskih projektih pa je zaradi dela narave v dobesednem pomenu – zaradi uporabe rastlinskega materiala, ki za rast potrebuje čas – rezultat viden šele čez leta. Izziv je videti v prihodnost.

Za katere (sistemske) izboljšave v krajinski arhitekturi si prizadevate kot predsednik matične sekcije krajinskih arhitektov pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije?

Krajinska arhitektura v Sloveniji je še relativno mlada stroka. Delujemo na področju, ki so ga v preteklosti opravljali drugi poklici, predvsem arhitekti, inženirji različnih profilov, vrtnarji in drugi. Že med študijem krajinske arhitekture nas učijo interdisciplinarnega dela in sodelovanja v projektnih skupinah. Nekateri kolegi arhitekti in inženirji so nas lepo sprejeli v delovne skupine in s pridom izkoriščajo naše znanje in prispevek k prostorskemu načrtovanju ter oblikovanju odprtega prostora. Nekateri drugi kolegi pa žal ne. Menim, da je tako v večini primerov zaradi nepoznavanja, kaj krajinski arhitekti znamo in delamo, malo pa tudi zaradi konkurence in borbe za posel.

V strokovnih krogih je stalno prisotna polemika, kaj kdo dela. Vsem arhitektom in krajinskim arhitektom je jasno, da krajinski arhitekti ne projektiramo hiš, ampak vrtove, prostore okoli stavb, odprti prostor. Številni kolegi menijo, da projektiramo zelenice in sadimo drevesa. Smatrajo, da zna drevo posaditi vsak. Ne zavedajo pa se, da je krajinska ureditev veliko več kot zgolj zelenica ali drevo. Projekt je z načrtom krajinske arhitekture boljši. Odsotnost krajinske ureditve je opazna v prostoru.

Krajinski arhitekti v ZAPS si prizadevamo najprej za enakopraven status krajinskih arhitektov in si želimo, da nas kolegi arhitekti, ki so po zastopanosti bistveno številčnejši, najprej razumejo. Poleg tega si želimo, da nas podprejo v skupnem cilju pri zagotavljanju zakonskih okvirjev tako, da se na planski in projektantski ravni obvezno vključi krajinska arhitektura. Nekateri bodo rekli, da nam gre predvsem za posel. Seveda, saj od tega živimo. Verjamem pa, da bi se 80 krajinskih arhitektov, kolikor jih je članov ZAPS, že nekako tudi drugače znašlo v poslovnem svetu. Gre predvsem za naš odnos do prostora, v katerem živimo.

Kaj pa pri zakonodajalcih in investitorjih? Kakšno je njihovo stališče do krajinske arhitekture?

Tudi pri pripravljavcih zakonov in drugih predpisov le redko naletimo na razumevanje. V duhu poenostavljanja posegov v prostor se pri spreminjanju zakonodaje najprej pohitri načrtovanje odprtega prostora. Tako, da projekti zunanjih ureditev niso zahtevani. Poseganje v prostor brez ustreznih projektov za odprti prostor ima lahko dolgoročne škodljive posledice.

Problem niso zgolj zakoni, temveč tudi ljudje, raven prostorske kulture, naročniki in investitorji, predvsem javni. Moti me, da se denimo pri prenovah v stavbo veliko investira, za zunanji prostor, okolico pa denarja zmanjka. Pogosto razlagam, da se bo pri končnem rezultatu to opazilo in da bodo ljudje stavbo sodili tudi po njeni okolici. Opazi se, če je pred stavbo prostor pomanjkljivo načrtovan.

V Nemčiji je praksa, da se naroči načrt krajinske arhitekture, že dolgo uveljavljena. Govorim iz osebnih izkušenj: pri vseh večjih projektih, zgodovinskih prenovah, stanovanjskih soseskah, pri odprtem javnem prostoru, načrtovanju igrišč se naroča načrte KA, zelo veliko je tudi krajinskih natečajev. Si lahko v prihodnosti obetamo, da bo tudi Slovenija končno stopila v to smer?

Tega si seveda želimo. Na to smo opozarjali tudi v fazi javne obravnave zakonskih predlogov zakona o urejanju prostora (ZUreP-3), gradbenega zakona (GZ-1) in drugih podzakonskih aktov, vendar tu v glavnem naletimo na nerazumevanje. Vsi razumejo, da je treba za stavbo narediti projekt, posaditi kakšno drevo pa zna vsak. To kaže na raven prostorske kulture. Predvsem za javni odprti prostor si zelo prizadevamo, da bi bila izdelava krajinskega načrta obvezna.

Zakaj in kdaj je smiselno naročiti načrt krajinske arhitekture? V čem je dodana vrednost načrta?

Vse naše aktivnosti in tudi neaktivnosti, najsi gre za delo, prostočasne dejavnosti ali počitek, se tako ali drugače odražajo v prostoru. Zato urejanje odprtega prostora zadeva vse in zelo vpliva na naš vsakdan. To se je lepo pokazalo med epidemijo, ko smo bili omejeni na zelo majhen prostor. Po navadi pa se v prostem času ali med počitnicami, dopustom odpravimo nekam, kjer je lepo in se dobro počutimo – kjer je krajina lepa, urejena. Urejeno okolje in krajina sta pomembna za naše dobro počutje, pa tudi za naše dojemanje vsakdana. Zdrav, lepo oblikovan prostor največ pomeni ne zgolj v kraju dopusta, temveč predvsem v domačem okolju, saj tu preživimo največ časa. To je dodana vrednost, ki se dotika vseh nas. Po finančni plati pa menim, da dober projekt vedno pomeni optimalno razmerje med stroški in koristmi.

Kako je odsotnost krajinskega oblikovanja opazna konkretno v prostoru?

Tu moramo ločiti dve stvari. Prvi primer se nanaša na prostor, ki ni bil nikoli načrtovan in namerno oblikovan, razvijal se je stihijsko in brez koncepta. Skozi čas se je ta prostor spontano spreminjal, posamezni deli so se prilagajali trenutnim razmeram. Drug primer so projekti, ki so bili dobro zasnovani, pa zaradi različnih vzrokov niso realizirani ali so realizirani drugače.

Danes je zelo popularno vse, kar nosi pridevnik zeleno. Tako pod tem sloganom nastaja mnogo posegov, intervencij, zasaditev, ki so konceptualno in tudi sicer nepremišljene. Takšni primeri se dogajajo tudi v Celju. Prostorski plan iz 60. let in njegove dopolnitve so vključevale tri t. i. zelene kline, ki so v smeri sever – jug posegali v mesto. So gradniki zelenega sistema in nosilci cele vrste ekoloških, socialnih in estetskih funkcij v mestu. Različni posegi ta prostor počasi, a vztrajno degradirajo kot del zelenega sistema. Tudi ad hoc zasaditve ne izboljšajo stanja. V glavnem se tam pojavijo, ker je prostor, in ne zato, ker bi to nekdo načrtoval.

Kako se je krajinska arhitektura v Sloveniji razvijala v zadnjih 20 letih? Ali imate občutek, da je stroka v tem obdobju vendarle napredovala?

Stroka je v nekaterih pogledih napredovala, v nekaterih pa tudi nazadovala. Najbolj pomembno je, da je stroka prisotna in prepoznavna. Pred leti se je že sam izraz »krajina« v javnosti, v medijih zelo redko pojavljal, danes je običajno, da govorimo o krajini. Načrti krajinske arhitekture so sicer uzakonjeni, čeprav ne vedno kot obveza, ampak kot priporočilo. Pred 20 leti je država ratificirala Evropsko konvencijo o krajini, še vedno pa ni sprejela krajinske politike, ki je instrument za izvajanje konvencije. Krajinska politika predstavlja splošen družbeni dogovor o varstvu, načrtovanju in upravljanju krajin. Letos se poteguje za nagrado Sveta Evrope za krajino. Tudi krajinske zasnove kot orodje pri prostorskem načrtovanju so sicer uzakonjene, niso pa obvezne. ZAPS je pripravila tudi gradivo za standard o podrobnejši vsebini načrtov krajinske arhitekture in navodila za izdelavo risb v načrtih arhitekture.

Načrtovanja in projektiranja krajinskih vsebin se še vedno lotevajo tako arhitekti kot inženirji, kar pogosto vpliva na kvaliteto načrtovanja. Ker je krajinskih arhitektov malo, nas kolegi arhitekti in inženirji preglasijo. Pred časom smo krajinski arhitekti lahko opravljali izpit iz prostorskega načrtovanja, na primer za izdelavo prostorskih aktov, zdaj pa nam najnovejša zakonodaja tega ne omogoča več v tolikšnem obsegu. Za izpit PPN mora kandidat, ki je dokončal študij krajinske arhitekture, po novem opraviti dodatne študijske obveznosti. Uveljavljene so bile t. i. platforme, na podlagi katerih naj bi se priznavale poklicne kvalifikacije. Zakaj mednarodno priznan študij krajinske arhitekture v Sloveniji, ki je proizvedel številne po svetu in v Sloveniji zelo uspešne krajinske arhitekte, kar naenkrat ne izšola več dovolj dobrih kandidatov za izpit PPN?

Kateri so ključni izzivi, ki jih mora krajinska arhitektura naslavljati?

Živimo v času velikih in hitrih sprememb, mnoge so vidne v krajini, v njenih spremembah. Kmetijstvo kot eden največjih porabnikov prostora, pa tudi kot eden od gradnikov njegove identitete, je v transformaciji. Tehnike kmetovanja zahtevajo drugačno krajino, pridelava hrane se seli v zaprte prostore – rastlinjake. Kulturna krajina, ki jo poznamo, se bo spremenila. Tudi v preteklosti se je. Stvari se spreminjajo v energetiki. Sonaravni in samooskrbni energetski koncept pomeni poleg hidroelektrarn gradnjo sončnih in vetrnih elektrarn. Tudi pridobivanje energije iz premoga je preoblikovalo krajino, npr. Zasavje, Velenje in Šaleško dolino, izginjale so cele vasi, nastala pa nova mesta.

Tu so še drugi problemi, povezani s posegi v prostor. V svetovnem merilu se prebivalstvo koncentrira v mestih, v Sloveniji pa imamo drug pojav, razpršeno poselitev. Nekatera mesta se nam praznijo, podeželje pa polni. Vsi vemo, da je to problem, ki za sabo potegne še druge probleme, pa ga ne znamo ali ne želimo rešiti. Seveda to ni samo prostorski, temveč predvsem sociološki problem.

Velik izziv se mi zdi tudi, da razvoj prostora diktira trg. S spremembo političnega sistema v 90. se je spremenil tudi odnos do načrtovanja prostora. Pred tem se je prostor načrtovalo plansko. Pred osamosvojitvijo smo občinam izdelovali petletne planske načrte, ki pa niso pokrivali zgolj prostorskega načrtovanja, temveč tudi sociološki in ekonomski razvoj. Za izdelavo prostorskega načrta je ključno poznavanje obstoječe demografije in ekonomije. Menim, da bi se moral prostor načrtovati v skladu s potrebami in omejitvami, ne pa glede na trg oz. razpoložljive investicije.

Kaj bi svetovali mladim krajinskim arhitektom, ki na to karierno pot šele vstopajo? Pot do strokovnega izpita je dolga.

Ko sem pričel svojo poklicno pot, so mi starejši kolegi, moji mentorji, dejali, da moraš v tem poklicu delati približno osem let, preden lahko delaš samostojno. Danes je ta čas zakonsko določen na dve leti, kar je po mojem mnenju premalo.

Drugo pa je seveda vključevanje na trg dela, kot temu rečemo danes. Najbolje za mlade je, če se lahko vključijo v time večjih podjetij, da ne delujejo sami. Samo v večjih skupinah lahko pridobijo izkušnje. Naše delo je timsko, naj jih ne bo strah vprašati, če morda česa ne vedo. Tudi če zaradi okoliščin delujejo sami kot s. p., jim svetujem, da se o problemih posvetujejo s kolegi. Zato pa imamo DKAS, Društvo krajinskih arhitektov Slovenije, pa tudi ZAPS, ki lahko pomagata. Čim prej naj se včlanijo v društvo. Mlajše generacije krajinskih arhitektov so s strokovnega vidika po mojem mnenju zelo dobre.

Glede projektov svetujem, da se jih lotevajo previdno in z določeno mero zadržanosti. Ko in če dobimo velik in lep projekt, velikokrat v začetnem navalu navdušenja delamo napake. Počasi in premišljeno, torej. Seveda pa to ne pomeni, da se odrečemo drznim rešitvam. Pomemben je tudi dialog. Največkrat ljudje nasprotujejo posegom v prostor zaradi nepoznavanja in »za vsak slučaj«. Pa tudi sicer Slovenci nismo preveč nagnjeni k spremembam, zato je treba ljudem projekt jasno in poljudno razložiti.

Pogovarjala se je: Živa Pečenko

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!