Advertisement
IMG_2501
Ajda Milne: Adijo monarhiji, slava Evroviziji

V teh dneh so oči sveta uprte v Veliko Britanijo. Za vikend smo iz Westminstrske opatije spremljali posnetke kronanja novega kralja, medtem ko se v Liverpoolu ta teden odvija Evrovizija. Dogodka imata veliko skupnega – recimo bizarne obleke, bleščice, krone, perje in klobuke, pa tudi dramatičnost, ceremonialnost, kič, političnost in kontroverznost.

Tako glamur britanske kraljeve družine kot blišč Evrovizije sem od nekdaj oboževala. Eden izmed mojih najljubših otroških spominov je tisti, ko sem enkrat cel vikend preživela na tleh dnevne sobe, med poustvarjanjem družinskega drevesa, ki sem ga našla v debeli bukvi s kraljevsko modrimi platnicami iz naše domače knjižnice: Britanska kraljeva družina Kitti Kelley. Z interneta sem natisnila barvne fotografije glavnih predstavnikov monarhije, pazljivo izrezljala njihove glave in jih prilepila na prav tako skrbno izrezana telesa junakov iz svojih najljubših risank. Nastalo je veliko družinsko drevo s kraljico Elizabeto kot Mini miško, princem Filipom kot Miki miško, Charlesom kot Shrekom, Camillo kot Fiono in Diano kot Pepelko – seveda z velikim napisom R. I. P. Nostalgična postanem tudi ob spominih na evrovizijske večere, ki so bili poleg novega leta in božiča edini dnevi v letu, ko sem lahko kot otrok ostala pokonci veliko dlje kot po navadi. Še zdaj me spremlja travmatičen spomin, kako sem enkrat preveč jezikala in mi starša za kazen nista dovolila gledati enega izmed polfinalnih večerov. To je bila najstrožja, najbolj kruta kazen, ki bi si jo v tistem obdobju lahko zamislila. Ko sta me poslala v posteljo, sem v obupu poiskala rešitev: pod kovtrom sem na skrivaj vklopila mp3 z radijskim signalom in tako dolgo menjala postaje, dokler nisem našla evrovizijskega prenosa po Valu 202. 

S selitvijo na Škotsko je moja fascinacija z obojim dobila novo perspektivo. Antimonarhistični in socialistični Škoti so konkretno ohladili mojo slepo zatrapanost v kraljevo družino. Ko sva z S.-om par tednov pred Charlesovim kronanjem obiskala sorodnike v Glasgowu, naju je med družinsko večerjo povsem pričakovano doletela razgreta debata o stroških, povezanih z organizacijo Charlesovega ustoličenja. S.-ov oče, iz delavske družine glasgowških ladjedelcev, se je razburjal nad novico, da bo dogodek v ‘skromnem’ formatu, ki pritiče trenutni krizi, britanske davkoplačevalce vseeno stal okoli 100 milijonov funtov, medtem ko po državi strmo rastejo vsi kazalniki brezdomstva, brezposelnosti in revščine. Isti dan se je S.-ova prijateljica, ki dela v glasgowški osnovni šoli, zgražala nad odločitvijo ravnateljice, da bodo del šolskih sredstev namenili nakupu spominskih knjig in cekinov s Charlesovim obrazom za vse učence, čeprav k pouku prihaja vse več otrok, ki s seboj ne prinašajo kosila. Kronanje sva zato iz Amsterdama spremljala le toliko časa, da sem jaz lahko pokomentirala izgled raznoraznih članov kraljeve družine, medtem ko je S. zavijal z očmi in komentiral, da ga veseli, da ne živi več v državi s takšnimi maškarami.

Če je moja očaranost s kraljevo družino v zadnjih letih popustila, sem s selitvijo iz Slovenije Evrovizijo začela spremljati še bolj intenzivno kot kadarkoli prej. V obdobju privajanja na novo, tuje okolje je tradicionalno gledanje polfinalnih in finalnih večerov nudilo svojevrstno domačnost. Glas Andreja Hoferja so zamenjali sarkastični komentarji legendarnega Grahama Nortona, ostali pa so vsi evrovizijski klišeji, ob katerih se kot gledalka istočasno zgražam in v vsem skupaj tudi neizmerno uživam: absurdni kostumi, tragikomične power balade, umetni dež in veter, pomanjkljivo oblečene predstavnice balkanskih držav, dimne naprave in ognjemeti, pomežiki v kamero, pretirano animirani saksofonisti, narodne noše in občinstvo z obrazi, poslikanimi z državnimi zastavami. Potem so tukaj še mučne tišine, ko cel svet čaka na predstavnike držav, da bodo naznanili, komu podeljujejo točke, pa je prenos nerodno zamaknjen, in pa seveda politična izmenjava dvanajstih točk med državami, kot sta Grčija in Ciper.

Nikoli nisem zavzeto spremljala nogometa, košarke, skokov ali kakršnihkoli drugih športov, pa vendar si predstavljam, da je moja strast do Evrovizije primerljiva tisti, ki jo športni navijači doživljajo ob gledanju svetovnih prvenstev in olimpijskih iger. Ta teden zato nestrpno odštevam ure do evrovizijskih večerov in se sprašujem, ali je v gospodovem letu 2023 fascinantna podoba finskega predstavnika s fluorescentno zelenimi balončkastimi rokavi resnično kaj bolj groteskna kot podoba kralja v težkem hermelinovem krznu, zlatem plašču in z vsemi regalijami. Sodeč po posnetkih aretacij protestnikov iz Londona se vsekakor zdi, da te dni Evrovizija Britance združuje uspešneje kot novi kralj, katerega izgled je v soboto sumljivo spominjal na Napoleona z Ingresovega portreta iz začetka 19. stoletja. Če ne drugega, je Karlovo ustoličenje za vikend spremljalo slabih 20 milijonov gledalcev, medtem ko Evrovizijo vsako leto gleda več kot 180 milijonov ljudi. Adijo monarhiji, slava Evroviziji!

Piše: Ajda Milne

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.