Kamion 1
Marija Jakopin: Gozd je kmetova banka

Tokratno pisanje namenjam iskanju odgovora: kako donosen je gozd? 

Prejšnji teden sem bila namreč v Mariboru, kjer smo skupaj s komisijo Evropske unije za gozdarstvo pretresali nastajajoče smernice za bolj sonaravno gospodarjenje z gozdovi. Če želimo gozdovom pomagati na trnovi poti, ki jih čaka zaradi vse večjih posledic podnebnih sprememb, moramo spremeniti v Evropi prevladujoči način gospodarjenja z gozdovi, ki je plantažni ali golosečni. Evropsko unijo lahko pohvalimo, da misli tudi na to in se podaja v neenostaven dialog s članicami, ki se jim zdi (žal upravičeno) sonaravno gospodarjenje z gozdom neprimerno manj donosno. Prav zato je komisija za kraj konference izbrala Slovenijo, ki ima z zakonodajo zapovedano sonaravno gospodarjenje z gozdovi že od leta 1947. S svojim zgledom naj bi vplivali na plantažiste in jih navdušili za sonaravno gospodarjenje z gozdovi. Dokazovanje, da Slovenci zaslužimo z gozdom enako kot tisti, ki imajo »gozdne njive«, je nesmiselno, saj je sonaravna smer dolgoročno edina prava smer, vseeno pa se lahko pozabavamo s številkami in poskušamo ugotoviti, kako donosen je povprečen slovenski gozd.

Ker je v Sloveniji skoraj vsak četrti državljan lastnik gozda (trenutno naj bi nas bilo okrog 460.000) in ker ljudje radi vemo, koliko zasluži sosed, bi znalo biti pričujoče pisanje zanimivo. Če slučajno ne bo, se vam opravičujem in vas vabim k branju prihodnje kolumne, v kateri se bomo prepustili žmohtu gozdnih krvoločnežev: klopom.

Takoj naj bralca opozorim, da bi se lahko o vsakem posameznem številu, ki bo nastopalo v tem pisanju, pogovarjali več ur. So pa ocene, ki bodo nastopale, zadovoljive z vidika občutka, kako je z donosom povprečnega slovenskega gozda. Ob tem naj pridodam pomenljivo matematično lovsko šalo. So šli trije statistiki na lov. Zagledajo medveda (ki je sicer zaščitena živalska vrsta in se je brez odločbe o izrednem odstrelu ne sme ustreliti). Prvi ustreli pet metrov levo od medveda, drugi pet metrov desno od medveda. Tretji vrže puško v koruzo, dvigne roki in navdušeno zakliče: »Pa smo ga!«

Denifinirajmo naš približen pojem poenostavljene donosnosti: dobiček (prodaja lesa minus stroški poseka in spravila) deljeno z vrednostjo gozdnega zemljišča. Cene gozdnih zemljišč objavlja Geodetska uprava Republike Slovenije v svojih letnih poročilih. Tako iz lanskega razberemo, da se cena giblje med pol in enim evrom na kvadratni meter. 

Sledi donosnost lesa. Začnimo s tem, koliko lesa sploh lahko pridobimo. Zavod za gozdove pove, da je povprečen prirastek gozda 7,4 m3/ha/leto. Čeprav ne drži vedno, da lahko posekamo ves prirastek, bomo mi to kar predpostavili.

Na tej točki naj usmerimo tistega srečnega četrtega bralca, ki poseduje gozdno zemljišče, na podatke o možnem poseku prav za njegov gozd. Na pregledovalniku podatkov Zavoda za gozdove lahko za svojo parcelo (ali več njih) pridobimo dokument (v iskalnik vpišemo številko parcele in katastrsko občino ter nato na dnu dobimo povezavo do dokumenta), v katerem se dokopljemo do modelno ocenjenega »letnega možnega poseka«.

Prispeli smo do cen lesa. Tako kot lahko močno variira prirastek, je težavna tudi cena. Nekateri gospodarjeni gozdovi imajo visokokakovosten les, kjer cene dosegajo zavidljive ravni. Spet drugi gozdovi imajo lahko terensko, klimatsko in rastiščno slabe pogoje in bomo iz njih komaj kaj iztržili. Zato je o cenah težko splošno govoriti. Nekaj več o cenah sicer poročata Gozdarski inštitut in Statistični urad RS. Mi bomo posegli po zelo grobi oceni, ki čez prst oceni povprečni kubični meter na 50 €. 

Sedaj vzamemo v roke svinčnik in papir in zmnožimo 7,4 ter 50 in dobimo 370. Nalašč nisem zapisala enote, saj je to vedno zabavna naloga. Se še spomnite, kako smo v osnovni in srednji šoli delili in množili in krajšali enote in na koncu dobili, da stane kuha treh litrov juhe 11.876,13 litrov/€2 * sekunda? Potem smo videli, da je to res čudna enota in smo izbrisali vse razen evra, kar je rezultiralo na to, da se je profesor za fiziko drl na nas, da kako se nam ne zdi čudno, da stane kuha treh litrov juhe toliko kot en avto. 

Naj vam torej olajšam zadevo in povem, da je enota €/ha/leto. Tu ne bomo zajadrali v dvojne ulomke, ki nam jih je podtaknil Zavod za gozdove s svojim podatkom o povprečnem prirastku. Prihranimo negativna čustva za krvosese v naslednji kolumni. Sumim namreč, da prenekateri bralec goji podobna čustva do klopov in dvojnih ulomkov.

Da bi dobili dobiček, moramo od 370 €/ha/leto odšteti stroške poseka in spravila. Tudi tu nam s podatki priskoči na pomoč Gozdarski inštitut. Za neko povprečno ceno bomo vzeli 22 €/m3. Za 7,4 m3 poseka in spravila bomo torej odšteli 162,80 €. Naš dobiček, kot smo ga definirali zgoraj, bo tako znašal 207,20 €/ha/leto.

Pa smo pri koncu. Le še deljenje nas čaka, da dobimo odstotno število, o katerih vlagatelji radi govorijo. Če smo za hektar odšteli povprečne tri četrt evra na kvadrat in se zavedamo, da ima hektar 10.000 m2, hitro uvidimo, da moramo deliti donos 207,20 €/ha/leto s 7500 €/ha investicije. Tako dobimo letni donos 2,8 odstotka. Verjetno je ob tem dokaj varno predpostaviti, da se bo nabavna cena gozda (naša glavnica) dolgoročno usklajevala z inflacijo.

Tu ne zdržim brez opombe, da smo Slovenci eden najbolj pridnih narodov, ki svojega dela neredko ne ceni. V tej maniri v gornjem izračunu nisem upoštevala stroška upravljanja z gozdom (nekdo se mora dobiti z revirnim gozdarjem in opraviti odkazilo drevja, taisti mora najti ustrezne izvajalce del – tu priporočam izvrstno spletno stran Gozdarskega inštituta za iskanje izvajalcev, treba je tudi poiskati poštene odkupovalce lesa in se izogniti vse prepogostim prevaram). Prenekateri lastnik gozda sam opravlja tudi posek in spravilo in je zato prepričan, da je donos gozda še večji. Žal je taka neprofesionalna praksa mnogokrat usodna. V Sloveniji imamo eno najvišjih števil smrtnih nezgod pri delu v gozdu v Evropi. 

Nad slabimi tremi odstotki (z neupoštevanjem dela upravljanja, mnogih stroškov in davka) se bodo ambiciozni vlagatelji zmrdovali. Čeprav se lahko tolažimo, da je gozd relativno varna naložba (ker nas je ljudi na svetu vedno več, planet pa je končen), ne moremo mimo dejstva, da bodo dosedanji lastniki gozdov, ki na rodno gozdno grudo svojih prednikov nikakor ne želijo gledati kot na investicijo, prej ali slej odšli v večna lovišča. Kako bodo na kompliciran in zaradi podnebnih sprememb rizičen kapital gledali njihovi potomci? Najbrž se bomo takrat kot družba morali vprašati, kakšnega gozdnega lastnika (in posledično kakšne gozdove) si želimo. Takrat se bodo najbrž vsule debate o subvencijah za ekosistemske storitve (kot je ponor ogljikovega dioksida), o omejitvah pri javnih naročilih na dobavitelje, ki s certifikatom zagotavljajo, da gospodarijo z gozdom na sonaraven način, o zaračunavanju socialnih gozdnih funkcij …

Za konec naj se zahvalim svojim testnim bralcem, ki so mi cenzurirali uvodno šalo. Prvotni naslov kolumne je bil namreč »Gozd je kmetova danka«. Takoj za uvodom sem nameravala obrazložiti, da je do naslova prišlo iz dveh razlogov. Prvi, ker uživam privilegij sprijaznjenja z neresno naravo in sem zato nagrajena z doživljenjskim uživanjem v straniščnem humorju. Drugi pa je, da imam disleksijo in sta zato z gledišča moje glave črki »b« in »d« povsem enaki. Tisti, ki mi prostaške šale niso zamerili in ki so z 2,8 % letnega donosa zadovoljni, lahko odslej les imenujejo zlata žila.

 Piše: Marija Jakopin

Mailchimp brez napisa

Povezani članki