Lahko zamenjaš Škotsko za Slovenijo? Zelenje je širno tukaj in tam, a včasih te pograbi domotožje. »Slovenska narava mi je zelo všeč, ker na Škotskem ni gozdov; v veliki meri so bili izkrčeni. A Škotska ima tudi nekaj zelo posebnega, kar včasih pogrešam. Nisem ravno človek domotožja, pred kratkim pa sem videla neki YouTube video, v katerem je kamera zdrsela čez pokrajino s tistim temnosivim škotskim kamnom. Kar naenkrat mi je vzelo dih, aaah, kamen!« v smehu pripoveduje Robbie Hopper. Pred šestimi leti je zaradi študija kognitivnih znanosti prišla v Ljubljano, kjer ji je bilo življenje tako všeč, da je ostala. Zdaj živi v Litiji, kjer deluje v Društvu lojtra. Večina njenega dela je povezanega z naravo; med drugim skrbi za lokalni skupnostni vrt, v katerem ljudje od blizu in daleč pletejo vezi med seboj in z zemljo.

»Naš vrt je na vrhu hriba in včasih imam občutek, da je tamkajšnji zrak najbolj sveža stvar na svetu,« pravi Robbie Hopper. »Odkar sem se začela ukvarjati s skupnostnim vrtom, razumem, kako pomemben je ta čas zame; koliko mi pomaga osebnostno rasti in se obenem tudi pomiriti. Ljudje, ki skupaj pridelujejo hrano, se povežejo na zelo zanimiv način. Za takšno delo je potrebnih veliko mehkih veščin, a vidim, da je to zdaj postalo že neke vrste terapija – zame in za druge.«

Robbie Hopper pripoveduje, da je bila zanjo narava zmeraj neki popolnoma drugi svet kot družba. »Odrasla sem na podeželju na južnem Škotskem in veliko časa sem preživela na sprehodih s svojimi psi ali na brezciljnih pohajkovanjih čez drn in strn. Narava mi je dajala občutek brezkrajnih možnosti. Družba, še posebej šola, je z vsemi svojimi pravili pogosto zelo omejujoče okolje. Narava pa je občutek svobode, kraj dihanja.«

Težko je razložiti, kaj točno jo je pripravilo do tega, da je škotsko naravo zamenjala za slovensko. »Noben usodni razlog ne obstaja, nisem se poročila, zaljubila ali dobila službe. Preprosto všeč mi je tu. Odločila sem se, da ostanem, dokler lahko: nič drugega,« pravi.

Za ustvarjalno vzdušje

V Društvo lojtra jo je zaneslo prijateljstvo, ki se zgodi, ko te z ljudmi, ki jih srečaš po naključju, zanese v dragocen skupni projekt. »Znašla sem se v projektu Njene zgodbe, ki ga je izvajalo društvo Humanitas – Center za globalno učenje in sodelovanje. Iskali in izpisali smo zgodbe žensk migrantk z različnih koncev Evrope ter jih zbrali v zbirko pripovedi, ki je brezplačno dostopna na spletu. Med ustvarjanjem projekta sem spoznala Tino Trdin, ki me je povabila v Litijo, da pogledam, kaj počnejo v Društvu lojtra. Pritegnil me je njihov način dela in odnosi, ki jih gojijo v organizaciji. V njihovi družbi mi je bilo preprosto lepo. So zelo lokalno usmerjeni, gojijo lokalni tip aktivizma, utemeljen na globalnem razmisleku. Ob delu se radi zabavajo, predvsem pa se o vseh rečeh odločajo zelo enakopravno, horizontalno, vsi vključeni imajo možnost, da sledijo svojim željam in zanimanjem ter razvijajo svoje pobude.«

Robbie Hopper pravi, da ne mara, ko ji kdo ukazuje, kaj mora početi. »Zelo slabo se obnesem v službah, ki imajo izrazito hierarhično strukturo. Veliko raje imam ustvarjalno vzdušje, ki dopušča ugovor in dvom.« 

Prav v času, ko je začela prostovoljiti pri Lojtri, se je pomladi 2020 zgodila kampanja koprskega društva PiNA »Negovanje sveta je lahko služba« v okviru projekta Socialni inovatorji. Kampanja je 80 mladim ponujala 80-urno plačano mentorstvo v izbrani nevladni organizaciji, po tem času pa še možnost enoletne zaposlitve v tej organizaciji za osebo, ki se bo v času svojega mentorstva najbolj izkazala. 

»Priložnost, da se Lojtri uradno pridružim z rednim delovnim časom in plačilom, me je spodbudila, da delo v nevladni organizaciji sploh začnem razumevati kot realno možnost zaposlitve. Kampanja ‘Negovanje sveta je lahko služba’ je od udeležencev zahtevala, naj si izberemo konkretno vlogo, ki jo želimo razvijati v svoji organizaciji. To je bilo res dobro, saj me je prisililo, da se spoprimem z vlogo projektnega vodje. Zame je bil to zelo velik simbolični korak, saj sem si te vloge zelo želela, a obenem se zanjo nisem počutila dovolj kompetentno. V resnici sem se precej bala. Možnost plačanega usposabljanja na delu je bila pomembna spodbuda, da naredim prvi korak in začnem bolj samozavestno in strukturirano delovati v nevladnem sektorju,« pripoveduje Robbie Hopper.

Početi »kul« stvari

Tudi po koncu kampanje in projekta Socialni inovatorji Robbie ni zapustila Lojtre. »Med usposabljanjem sem v mednarodno financiranje uspešno prijavila nekaj novih projektov, kar mi je omogočilo, da ostanem v društvu. Delo pri Lojtri je v grobem razdeljeno na dva stebra: mladinsko delo in trajnost. V mladinskem delu skušamo opolnomočiti mlade iz lokalnega podeželskega okolja, da bi imeli več priložnosti za navdihujoče in zanimivo življenje. Pri trajnosti skušamo raziskovati in širiti ideje, znanja in spretnosti, ki lahko ljudem pomagajo, da živijo na bolj trajnosten način. Organiziramo skupnostni vrt, izvajamo delavnice o izdelavi in predelavi pohištva … Takšne reči. Prirejamo tudi glasbene in druge umetniške dogodke in veliko ustvarjalnih mednarodnih mladinskih izmenjav in strateških partnerstev, povezanih z mladinskim delom in našim odnosom z naravo.«

Prav v teh dneh Robbie Hopper koordinira mednarodno mladinsko izmenjavo, v kateri se bodo družili mladi iz šestih držav. »Še kar velika reč. Mladi bodo spali v šotorih pri nas v Litiji, sredi naravnega okolja in gozdov, kjer daleč naokoli ni videti drugih domovanj. Ukvarjali se bomo predvsem s človekovim odnosom do naravnega okolja, ki ga bomo raziskovali prek umetnosti in glasbe.«

»Pri svojem delu pogosto uporabljamo dve besedi: opolnomočiti in omogočiti. Mladim želimo odpreti pogled, da v svojih življenjih lahko počnejo stvari, ki so jim všeč. Moje odraščanje na jugu Škotske je bilo precej depresivno – ne poznam druge besede, ki bi to lahko opisala. Nič se ni dogajalo in želela sem si samo pobegniti. Odrasla sem z občutkom, da stvari, ki se mi zdijo ‘kul’, ne bom mogla nikoli doseči. ‘Odraščati v podeželskem kraju’ je bilo zame isto kot ‘nič možnosti’. Zelo rada sem imela glasbo, a nisem imela možnosti, da bi hodila na koncerte, ker jih v moji bližini ni bilo. Seveda so tudi mladi v mojem okolju imeli svoje bende, ampak meni je bil všeč jazz, tega pa ni bilo nikjer.« 

»Mladinsko delo se bori prav proti temu občutku nemoči. Z mednarodnimi izmenjavami mladim odpiramo svet in jim omogočamo, da tudi v svojih podeželskih okoljih počnejo ‘kul’ stvari. Sama sem odrasla z občutkom, da sem nikjer in nihče in da nikoli ne bom mogla postati nekdo. S svojim delom bi mladim rada dala občutek, da niso sredi ničesar. Da nihče ni izgubljen,« pravi Robbie Hopper. 

Piše: Nataša Kramberger
Foto: Klemen Skočir