Na lep poletni dan se odpravim v gozd. Moja naloga je, da skupaj z revirnim gozdarjem označiva, katero drevje bomo pozimi posekali. Hodiva po gozdu, izbirava drevje, ocenjujeva, kam bo posamezno drevo uspelo sekačem podreti tako, da bo pod sabo pokopalo čim manj mladja. Naletiva na smreko, ki izgleda, kot bi jo nekdo spraskal z ogromnimi nohti. Lubje visi z debla in spominja na olupljeno banano. Pretresena nad dejstvom, da je pošast s takimi nohti nekje v bližini, vprašam revirnega gozdarja: »Kaj pa je to?« Ta zbadljivo odgovori: »Ali nisi ti lovka?« Ko se ne zmenim za komentar, nadaljuje: »Tu je na smreko poskušal pobegniti mlajši medved, ki ga je mama odslovila, ker je bil že velik. Najbrž je iskal, kje bi si ustvaril svoj teritorij, pa je zagazil v območje starejšega ali večjega medveda. Potem je poskušal pobegniti na drevo, kot je to počel, ko je bil še manjši, a ni mogel gor, ker je pretežek. Veš, pod takimi spraskanimi smrekami najdeš včasih tudi kakšnega, ki ni uspel pobegniti. Po navadi ima odprt prsni koš in niti ni veliko pojeden. Zdaj, ko imamo medvede že na vsakem koraku, tak prizor niti ni tako redek.« Pomislim na stanovanjsko stisko mladih v Ljubljani in potem misel odženem, ker se mi zdi neprimerno primerjati smrt, povzročeno s strani starejšega osebka iste vrste, z nezmožnostjo kupovanja stanovanja na začetku kariere. Morda je tu začetek zgodbe o tem, kako je vse pogostejša vrednota, da moramo preostala bitja tega sveta enačiti s Homo sapiensom, zmotna, saj je v nasprotju z neomajano zahtevo po zadovoljevanju naših potreb in želja.

Kako pa je z zajci? Teh je vse manj, zato redko tičijo v grmu. Se pa zato vse pogosteje iz grma zasliši rohnenje medveda, ki ni vesel, da smo se pojavili tam, kjer ima on svoje opravke. Kadar je tako nas, obiskovalcev gozda, kot njih, zverinastih kosmatincev, malo, se nekako razumemo in lahko sobivamo. Težava nastane, ko je ljudi v gozdu vse več, medvedov pa tudi. Takrat se iz zagate bližnjih srečanj hitro razvije spopad med tistimi, ki zaradi življenja ob gozdu zahtevajo večje uravnavanje številčnosti medvedje populacije, in tistimi, ki imajo medveda za sebi enakovrednega prebivalca tega planeta in zato zanj zahtevajo podobne pravice, kot jih imamo mi. Ker posledic prevelikega števila medvedov ne čutijo na lastni koži, se jim zdijo tisti iz prve skupine nerazumljivi, krvi željni suroveži. Spet prvi ne razumejo drugih, saj jim ni jasno, kako lahko drugi nonšalantno tvegajo življenja in premoženje prvih. 

Zadnjih nekaj let se je odstrel medveda upočasnil. Zagovorniki neuravnavanja medvedje populacije imajo namreč na voljo enostavno možnost ustavitve ARSO-vega dovoljenja za letni odstrel medvedov (ti niso lovna divjad, pač pa ARSO vsako leto na podlagi strokovnih mnenj Zavoda za gozdove in drugih institucij, ki preučujejo številčnost in vplive zveri na okolje, poda dovoljenje za odstrel medveda). Drug problem pri odstrelu je zapovedana teža, ki jo ARSO predpiše. Ker je med lovom v polmraku zelo težko skozi optiko na puški oceniti težo medveda, lovci pa si ga ne upajo stehtati, preden ga uplenijo, se zaradi visokih kazni napačno uplenjenega medveda prenekateri lovec odloči, da se za medveda ne bo potegoval. 

Administrativni zapleti, uspešnost tistih, ki ne marajo pobijanja medvedov, in neagilnost stroke privedejo do vse več konfliktov med ljudmi in medvedi. Gozdarji smo se na primer za delo v gozdu začeli opremljati z zvočniki, ki bobnijo bolj ali manj okusno glasbo. S tem še povečujemo stres v že tako preobleganem gozdnem ekosistemu.

Na prenamnožitev rjavega medveda se da gledati tudi manj antropocentrično. Zakaj ne bi preprosto pustili, da se populacija uravna sama od sebe? Narava ima namreč to lepo lastnost, da poskrbi za svoje člane tako, da jih je vseh ravno prav. Misel je mamljiva. Nikomur ni treba ničesar streljati; tisti, ki jim medvedi skopljejo metrsko luknjo pod njihovim električnim pastirjem, da se prebijejo do drobnice, morajo le počakati par let, pa se bo število izravnalo tako, da ne bo več napadov. Kolesarji, ki se na svojih vrhunskih neslišnih kolesih bliskovito podijo po gozdovih, morajo svoje užitke le za par let preusmeriti na sobna kolesa in že bodo lahko brezskrbno uživali na svežem zraku gozda brez bojazni, da jih za ovinkom čaka obojestransko presenečenje v obliki tristokilogramskega, z močnimi kremplji in zobmi opremljenega hlačarja. 

Eden od protiargumentov za tak pristop je ta, da zadnja leta tako rekoč prepuščamo medvedjo populacijo naravi in število osebkov se veča. Medved nima naravnega sovražnika in če mladi medvedi dovolj uspešno bežijo, medvedke pa uspejo ubraniti mladiče pred medvedi, se število še vedno povečuje. Res je, da hrane ni neskončno. Vendar so pri prilagajanju na to tudi uspešni – začeli so jesti hrano, ki je doslej niso; večkrat prepodijo druge zveri (na primer risa) in jim odvzamejo plen, kar povzroča težave pri drugih, manj prilagodljivih zvereh; medved je vse bolj prisoten v vaseh, hrani se v zapuščenih sadovnjakih, v dobri veri ga hranijo novi priseljenci iz mest, ki v pomanjkanju znanja o sobivanju z zvermi tovrstno početje vidijo kot dobro, potem pa šokirani kličejo policijo, ko se medved preveč navadi na svoje nove človeške prijatelje in prestraši kakšno punčko, ki se nič hudega sluteča igra v peskovniku pred hišo. Populacija se tudi širi na teritorije, kjer je doslej ni bilo, in se poskuša prilagoditi na okolje, ki mu sicer manj ustreza.

Poglejmo misel o prepustitvi naravi, da sama poskrbi za ustrezno razmerje med svojimi člani, še z drugega zornega kota. Za hip pozabimo na simpatičnega tacarja in misel o naravni ureditvi ekstrapolirajmo na mnogo manj simpatični SARS-CoV-2. Proti tej nadlogi smo se borili odločno in z vsemi sredstvi. Občasno se nam je zdelo, da so sredstva celo pretirana. Tu pa tam so se sicer pojavile ideje, da gre za naravno selekcijo in bi morali pustiti virusu prosto pot. Mladi in zdravi ljudje so se ob tem počutili še kar varno, starejši in bolni malo manj. K sreči se je hitro našlo primerjavo z manj priljubljenim bivšim nemškim voditeljem, ki je imel podobne ideje glede telesno ali duševno nepopolnih ljudi. Ker smo se v zgodovini odločili, da se takega pristopa ne gremo (saj imamo skoraj vsi telesno ali duševno nepopolne bližnje, ki nam veliko pomenijo; nekateri pa si celo strumno priznamo, da tudi sebe ne moremo uvrstiti med idealne ljudi), so tovrstni predlogi potihnili. 

Uravnavanje s strani narave je seveda idealna rešitev, vendar trči ob dejstvo, da ljudje težje odstopimo od svojih potreb in želja. Čim imamo človeka v enačbi, pokvarimo naravni tok, saj ga bomo prilagodili tako, da bo nam odgovarjal. Tako se lahko kvečjemu odločimo, da bomo poskušali naravi pustiti prosto pot v največji možni meri, svoje interese pa omejili in jih dosegali na podlagi znanosti, ki raziskuje in glede na dognanja predlaga ukrepe, ki naj bi zagotovili čim bolj uspešno in dolgoročno sobivanje. 

Za konec pa še nasvet, kaj storiti, če (da ne) srečamo medveda: daleč najboljša rešitev je, da svoje potrebe po gozdu zadovoljujemo v parkovnih gozdovih. Ti so namenjeni ljudem in tam medveda skoraj zanesljivo ne bomo srečali, hkrati pa ne bomo vznemirjali ekosistemov, ki se prebijajo skozi podnebne in druge antropogene spremembe. Če to ne gre in se odločimo za obisk neparkovnega gozda, poskusimo biti ravno dovolj glasni, da nas bodo medvedi slišali in jih ne bomo presenetili. Če se nam vseeno zgodi, da kakšnega kožuharja srečamo, je najbolje oceniti situacijo v smislu asertivnosti – neagresivnega in hkrati neprestrašenega pristopa. Medvedu razložimo, da se bomo umaknili, ker razumemo, da je on tu »ta glavni«, in se mirno odpravimo v smeri, iz katere smo prišli. Nasvet zveni enostavno in hrabro, vendar vam prikriva pregovor enega mojih najljubših sodelavcev: »Kdor pravi, da se ženske in medveda ne boji, ta laže.«

Piše: Marija Jakopin, matematičarka, gozdarka in lovka
Naslovna fotografija: Marija Jakopin, Gozd spomladi