Zdi se samoumevno in zelo preprosto, da sončni žarek, ki posveti skozi deževno nebo, ustvari mavrico. Pa ni. Ni zmeraj dovolj en sončni žarek in ne gre čisto z vsakim nebom, niti deževnim niti jasnim. Za mavrico se mora dejansko poklopiti cela kopica reči. Svetloba, odsev, količina vlage in celo zorni kot tistega, ki jo želi videti. Do polne mavrice čez širno nebo se pride stežka in včasih nikoli. A ker se toliko ljudem mavrica kljub temu še zmeraj zdi samoumevna in preprosta, pomeni, da ni nemogoča. Seveda ne. Mogoča je. Še posebej na junijske dni, po kakšnem toplem poletnem nalivu. Junij je mavrični mesec. Je tudi čas parade ponosa, ko Katja Štefanec s sodelavkami in sodelavci še posebej glasno govori o mavričnih glasovih povsod okoli nas. 

»Ko sem se na začetku študija iz svojega majhnega mesta preselila v Ljubljano, sem čutila potrebo, da se začnem aktivistično udejstvovati. Po čistem naključju sem se znašla v Društvu parada ponosa, ker sem v nekem projektu zamenjala svojo sestro, ki ga je morala zapustiti zaradi zdravstvenih težav. Zelo hitro sem se ujela z ekipo, kot prostovoljka sem lahko šla na mednarodne treninge, spoznavala sem veliko novih ljudi in se začela učiti o mladinskem delu, kar me je pritegnilo in pripravilo do tega, da sem ostala v društvu,« pripoveduje o svojih začetkih. 

Nato je v društvu več let prostovoljlila in krepila svoja znanja, bila je tudi prostovoljka v okviru Evropske solidarnostne enote, dokler se ni na samem začetku epidemije pomladi 2020 pojavila kampanja koprskega društva PiNA »Negovanje sveta je lahko služba« v okviru projekta Social Innovators. Kampanja je 80 mladim ponujala 80-urno plačano mentorstvo v izbrani nevladni organizaciji, po tem času pa še možnost enoletne zaposlitve v tej organizaciji za osebo, ki se bo v času svojega mentorstva najbolj izkazala. 

Priložnost, ki jo zagrabiš z vsemi štirimi

»Naše društvo je majhna nevladna organizacija, ki nima veliko sredstev. Vedno krpamo na vseh straneh in finančno pokrijemo zgolj tisto, kar je najnujnejše, da organizacija teče. Projekt Social Innovators smo zato zagrabili z vsemi štirimi in bili presrečni, ko so me sprejeli,« pripoveduje Katja Štefanec.

»Program plačanega mentorstva mi je podaril čas za ustvarjalnost in učenje. Omislila sem si lahko lasten projekt in zanj dobila kakovostno mentorstvo, prek katerega sem se naučila stvari, ki bi jih sicer verjetno morala že znati, da bi si me moja organizacija lahko privoščila. Imela sem podporo za učenje, hkrati pa varnost in stabilnost, ki ju prinese plača. Ta kombinacija mi je omogočila, da sem lahko raziskovala, kaj mi je všeč in kaj zmorem. Prineslo mi je veliko osebnostno rast in kompetence, za katere bi sicer potrebovala več časa, predvsem pa truda in prekarnega življenja.«

Katja Štefanec poudarja, da je zaprisežena prostovoljka, a da človek v nekem trenutku pač potrebuje tudi službo: »Tudi če imamo mladi veliko energije in inspiracije, je težko vedno delati zastonj ter životariti in delati deset različnih služb, da lahko zraven prostovoljno delamo tisto eno stvar, ki nas res veseli.«

V času plačanega mentorstva se je Katja v Društvu parada ponosa posvetila programu naslavljanja vrstniškega nasilja. »V tem programu prirejamo delavnice za učence, starše in učitelje. Nanje pogosto pripeljemo LGBTIQ+ osebo, ki je imela izkušnjo vrstniškega nasilja, da o tem osebno spregovori, saj je to veliko bolj učinkovito kot naštevanje statistik in dejstev,« pojasnjuje.

»Razvili smo proces za mlade osebe, ki so imele izkušnje vrstniškega nasilja in so bile o tem pripravljene govoriti. Redno smo se dobivali in pomagala sem jim, kako čim bolje pripovedovati, kako najti samozavest, da takšno težko stvar povejo pred publiko. Uporabljali smo različne metode, se z njimi igrali. Ves proces je bil zelo zanimiv.«  

Nasprotovanje: drugo ime za potrebo po znanju

Katja Štefanec pravi, da se predvsem najstniki izjemno dobro odzovejo, ko v živo spoznajo osebo, ki je doživela vrstniško nasilje in je o tem pripravljena govoriti. »Ena stvar je, da oseba pripoveduje o svoji izkušnji, druga pa, da je to LGBTIQ+ oseba. To mlade zelo zanima. Veliko več sprašujejo, veliko bolj se poistovetijo s to osebo, veliko bolj tudi začnejo deliti svoje izkušnje. To je izjemen učinek, ker gremo pogosto v razrede, ki so že izoblikovane skupine s svojo dinamiko, v katerih najbrž tudi že imajo težave z vrstniškim nasiljem … V tistih parih urah, ki jih imamo na voljo na delavnicah, je težko doseči, da se bodo mladi res odprli. Ko se pogovarjaš o teh težkih temah, si zelo ranljiv. Gostje, ki smo jih naučili povedati njihovo zgodbo, so nam pri tem zelo pomagali.«

»Enkrat se nam je zgodilo, da so se starši izrecno pritožili in zablokirali poskus, da bi izvedli delavnico na šoli z njihovimi otroki. Odločili smo se, da gre na šolo naša širša ekipa in staršem predstavi, kaj sploh počnemo. Šlo je za običajen roditeljski sestanek in pričakovali smo petnajst, dvajset oseb. Prišlo pa je 90 staršev! Par staršev je malo provociralo, ampak zelo hitro so vsi zelo prisluhnili in spraševali. Potrebovali so informacije, kako naslavljati vrstniško nasilje in nasilje nad LGBTIQ+ osebami, kako sploh naslavljati LGBTIQ+ problematiko. Zelo očitno je bila potreba po tem zelo velika. Pogosto se mi zdi, da starši in učitelji nimajo absolutno nobenega znanja na tem področju, zato jim vsaka definicija in vsaka razlaga ogromno pomenita.« 

Katja Štefanec svoje aktivnosti v Društvu parada ponosa nadaljuje tudi po koncu projekta Social Innovators. Že med samim mentorstvom je namreč razvijala ideje, ki so ji omogočile, da se je po koncu projektne pogodbe na društvu zaposlila. Danes med drugim deluje kot predstavnica za odnose z javnostmi; bila je tudi ena glavnih organizacijskih moči letošnjega festivala ponosa, ki je vrhunec doživel s parado ponosa v Ljubljani. »Mislim, da je moja izkušnja pokazala, da se vsak minimalni vložek v mlade in v nevladni sektor tisočkratno povrne, še posebej, kadar je pomoč strukturna in strateška,« je prepričana. »Poznam ogromno nevladnih organizacij, ki bi takšno pomoč zelo dobro unovčile, in seveda veliko mladih, ki to potrebujejo.«

Piše: Nataša Kramberger

Foto: Klemen Skočir