Med pripravljanjem male monografije o skorajda neznani slovenski arhitektki Rotiji Badjura za aktualno številko Outsiderja so mojo pozornost pritegnila njena otroška igrišča. Pravzaprav še posebej en element teh igrišč: kanalizacijske betonske cevi različnih velikosti, ki jih je z rezi in inventivno rabo uporabljala, da je ustvarjala najrazličnejše ambiente. Primer tega je vhod v vrtec v Logatcu, mimo katerega sem se sam že neštetokrat peljal, že dolgo preden sem razvil kakršnokoli posebno zanimanje za ozadje in avtorje tovrstnih arhitektur. A ta svojevrsten brutalizem v malomestnem okolju je pogosto pritegnil moj pogled: arhitektka je pred dokaj neopazno stavbo vrtca postavila dolg paviljon, nadstrešek iz betonske cevi večjega premera, ki ustvari os prehoda od zunanjega sveta k vrtcu, kar spomni na vmesne prostore Hermana Hertzbergerja (to idejo je z bolj konvencionalnimi materiali uporabila tudi v zgodnejšem vrtcu na Koleziji).

Vrtec v Logatcu (foto: Rotija Badjura)

Ob spoznavanju opusa Rotije Badjura smo se s sodelavci srečali še z vrtcem pod Rožnikom, kjer je učinek prehoda v drug svet še potenciran, saj betonska cev tokrat služi kot tunel v krajinski ureditvi, ki tvori rob igrišča vrtca. V intervjuju za revijo Hiše leta 2019 je arhitektka izpostavila tudi nekdanje igrišče v Šišenski soseski 6, ki ga je skoraj v celoti ustvarila iz betonskih cevi različnih velikosti. S pomočjo Luke Počivalška in Mance Starman iz ŠS6 smo pridobili dve fotografiji ameriškega fotografa Richarda Langendorfa iz MIT, ki prikazujeta izredno zanimiv prostor spontane otroške igre, kjer velike cevi ustvarjajo prehode med podprostori, s skladanjem manjših cevi pa se tvorijo mrežasti zidci, kamor so otroci po pripovedovanju arhitektke spravljali igrače in si med njimi urejali »brlogce« (naslovna fotografija).

Na prvi pogled se danes uporaba prefabriciranih betonskih cevi ne zdi nič posebnega, gre konec koncev za elemente in rešitve, ki so dovolj univerzalni, da se hitro zdijo samoumevni. A prav ta univerzalnost elementa, ki je prvotno še vedno namenjen temu, da se ga zakoplje v zemljo in se prek njega odplakne tisto, česar nočemo videti, si zasluži podrobnejši pogled.

Že hiter pogled po svetu potrdi, da se ti prefabrikati preko celotne oble pogosto uporabljajo izven svoje primarne rabe. Še vedno so popularni prav pri otroških igriščih, kar ilustrira denimo igrišče organizacije Playright Children’s Play Association v Hong Kongu, ki je bilo med kandidati za prav te dni podeljeno nagrado Landezine Award 2022. Osnovni element igrišča, ki na prvi pogled spominja na odlagališče gradbenih materialov, so betonske cevi, ki tvorijo tunele, klančine in druge elemente, zgrajeno pa je bilo kot poklon izginulemu igrišču v soseski Shek Lei ameriškega umetnika Paula Selingerja iz leta 1969.

Paul Selinger: Igrišče v soseski Shek Lei, Hong Kong,1969 (foto: Paul Selinger, arhiv Matthewa Selingerja)

Posrečen nedavni primer pri nas najdemo na igrišču vrhniške arhitekturne ekipe Delavnica na Spodnjem Brniku, kjer so avtorji z rezanjem elementov poleg klopc/tunelov in osrednje »trdnjave« ustvarili vijugast ograjni zid, ki lahko služi tudi kot skrivališče in tako domiselno (vsaj delno) rešuje problem igriščne ograje, ki je običajno izvedena kot zgolj najcenejša zelena žična pregrada.

Delavnica: Igrišče na Spodnjem Brniku, 2014 (vir: delavnica.eu)

Kanalizacijska cev se kot gradivo otroškega igrišča pojavlja že vsaj od sredine prejšnjega stoletja naprej. Za očeta njihove rabe v načrtovanem prostoru igre lahko štejemo danskega krajinskega arhitekta Carla Theodorja Sørensena, ki je med 2. svetovno vojno v københavnski četrti Emdrup zasnoval Skrammellegepladsen oz. »Igrišče iz odpadkov«. Gradnja je potekala v kontekstu nemške okupacije, ko je bila igra na prostem nezaželjena, ker so se vojaki bali sabotaže, Sørensen pa je igrišče, ki velja za prvo t. i. »doživljajsko igrišče« (adventure playground) v svetovnem merilu, zasnoval iz odpadnega materiala, s katerim je želel vzbuditi asociacije na dansko podeželje (»plaža, travnik in gozd«). Njegovo delo je navdušilo tudi zelo vplivno angleško krajinsko arhitektko Lady Allen of Hurtwood, ki je prizadevanja za pravice otrok in za otroško igro v urbanem okolju postavila v središče svojega delovanja in je bila avtorica več del na to tematiko ter soustanoviteljica International Play Association (IPA) – kar nas znova vodi k Rotiji Badjura, ki je bila v omenjeni organizaciji predstavnica Jugoslavije (soorganizirala je tudi mednarodni kongres IPA v Ljubljani). Na njeno poznavanje teh mednarodnih zgledov kaže tudi knjiga Otroška igrišča (ZPMS, 1973), kjer je sodelovala s strokovnim delom, v pregledu literature pa najdemo med drugim tudi temeljno delo Hurtwoodove na temo doživljajskih igrišč, Planning for Play (1968).

Igrišče Skrammellegepladsen v Københavnu leta 1959 (foto: Lawrence Monthey, vir: pastvu.com)

Nazaj k cevem: leta 1974 njihovo uporabo na otroških igriščih v svoji knjigi Playgrounds for Free: The Utilization of Used and Surplus Materials in Playground Construction (Brezplačna igrišča: Uporaba rabljenih in presežnih materialov v gradnji igrišč) omenja tudi Paul Hogan, sicer po poklicu mizar, ki se je igriščem posvečal kot prostovoljec in je med drugim vodil program izgradnje prostorov za igro kot del prenove po pustošenju hurikana Agnes v Pennsylvaniji leta 1972. Tako kot pri »igrišču iz odpadkov« v Københavnu leta 1943 se betonske cevi skupaj z drugimi odpadnimi elementi tudi tu pojavijo v povezavi z izrednimi humanitarnimi razmerami. Ta povezava ni omejena samo na igrišča: ne tako redko namreč cevi prevzemajo vlogo najosnovnejših zatočišč za begunce in brezdomce, kar je v svoji inštalaciji When We Were Exhaling Images na prejšnji Documenti v Kesslu leta 2017 tematiziral iraško-kurdski umetnik Hiwa K. Izhajal je iz lastne izkušnje – bivanje v podobnih ceveh (za inštalacijo je namesto betonskih uporabil keramične cevi) je pred desetletji doživel kot begunec v grškem pristanišču Patras.

Hiwa K, When We Were Exhaling Images, 2017 (foto: Mathias Voelzke, kow-berlin.com)

Tudi v luči te pomenske navezave je bil kritik deležen arhitekt James Law iz pisarne Cybertecture v Hong Kongu, ko je po svetu zaokrožil njegov predlog reševanja stanovanjske krize v domači metropoli z mikro stanovanjskimi enotami znotraj betonskih cevi premera 2,5 m, ki bi se na težavnih parcelah med stavbami ali pod viadukti zlagale v višino nekako tako kot skladovnica drv (morebiti je otroštvo preživljal na prej omenjenem igrišču Shek Lei?). Idejna zasnova, ki po svoji ikonični preprostosti in »atopični« viziji mesta (ter okrogli odprtini v svet) spominja na nedavno porušeni Nakaginov kapsulni stolp Kurokawe v Tokiu, je ravno dovolj ekscentrična in provokativna vaja na temo minimalnega stanovanja, da je lahko postala muha enodnevnica v medijih po vsem svetu.

James Law Cybertecture: OPod Housing No.1, Hong Kong (© 2019 James Law Cybertecture)

To nikakor ni edini medijsko privlačen »inštalaterski« projekt; kar nekaj je bilo realizacij predvsem na področju alternativnih nočitvenih nastanitev, kot svojevrsten odvod v žanru glampingov, kjer je v ospredju enkratnost doživetja. Bližnji (in prav nič »glam«) primer najdemo v avstrijskem Ottensheimu blizu Linza, kjer je umetnik Andreas Strauss leta 2006 zasnoval Dasparkhotel, preproste sobne enote na robu javnega parka (za osebno higieno so na voljo javne sanitarije v bližini), pri čemer je podčrtal nekonvencionalnost rešitve z odločitvijo, da vsak gost sam določi višino cene nočitve.

Dasparkhotel (vir: dasparkhotel.net)

Paleta rešitev je dovolj obširna, da si lahko zastavimo vprašanje, v čem je privlačnost polizdelka iz surovega betona, primarno namenjenega odvajanju fekalij. Delno je mogoče odgovor najti v modernističnem načelu gradnje s prefabrikati; cevi so poleg tega univerzalne oblike, ki združuje v sebi krog in kvadrat, na voljo so v najrazličnejših dimenzijah, izdelava je nezahtevna in cenena. A v pogostosti njihove uporabe predvsem v prostorih igre lahko morebiti prepoznavamo še nekaj več od golega racionalizma: betonska cev je na svoj način moderna abstrakcija enega od najbolj prvinskih bivališč – jame. Izkustvo praznine, izdolbene v masivni obod, je nedvomno ena najvztrajnejših tem arhitekture, zakoreninjena globoko v nezavednem. V tem smislu je blizu pojmu »prvinskega prostora«, prostorske izkušnje maternice, ki ga je raziskoval in v svojem projektu vrtca Mladi rod v Ljubljani tudi v praksi preizkušal Stanko Kristl, ob Rotiji Badjura eden osrednjih pionirjev arhitekture vrtcev pri nas.

Kljub temu pa se zdi, da je vsem do sedaj omenjenim rešitvam na nek način skupno, da cev jemljejo kot element, primeren za otroško igro ali pa kvečjemu kratkotrajne oblike bivanja, najdemo pa še kakšno bolj utilitarno rabo priročnega prefabrikata, pogost motiv je denimo lovilec deževnice; betonsko cev v tej vlogi srečamo na primer v Ravnikarjevem Ferantovem vrtu.

Edvard Ravnikar: Ferantov vrt

Še en primer igrive in začasne uporabe je mogoče tudi najbolj aktualen: zelenico pred ljubljansko Cukrarno so ob razstave Ustvarjeno v Sloveniji arhitektke iz Prostoroža opremile s klopmi znotraj vodovodnih cevi iz armiranega poliestra, ki jih sicer uporabljajo že od leta 2009, da ustvarjajo »ad hoc javni prostor tam, kjer je potreba, ni pa sredstev za celovito ureditev«. Tudi tovrstnih rešitev najdemo po svetu kar nekaj, četudi gre največkrat bolj za opremo alternativnih gostinskih lokalov ali vrtno pohištvo v slogu »naredi sam«.

Prostorož: 7 klopi pred Palačo Cukrarna (foto: Prostorož)

Edinstvena v svoji radikalnosti pa ostaja inovacija Plečnika. Zgodba je znana (in jo je bralec po vsej verjetnosti že pričakoval): v eni svojih najbolj nenavadnih stvaritev, cerkvi sv. Mihaela na Barju, je imel Plečnik na voljo zelo malo sredstev, zato je iskal najrazličnejše rešitve za pocenitev gradnje, ena od teh pa je bila tudi uporaba kanalizacijskih cevi, ki so takrat še predstavljale relativno tehnološko novost (prvič naj bi jih uporabili leta 1842 v Mohawku v državi New York, ZDA). A medtem ko je pri vseh dosedanjih rešitvah izvor cevi bolj ali manj očiten (in je ta očitnost običajno tudi zaželena), v barjanski cerkvi nepoučen obiskovalec nenavadnega gradnika niti ne bi opazil. Plečnik, ki se je vedno trudil, da bi se približal uporabnikom, ne da bi pri tem kakorkoli žrtvoval umetniško integriteto, je krajane, soudeležene pri gradnji, zaposlil z brušenjem stebrov, ki jih je nato poslikal v duhu »podeželsko« ornamentiranega sakralnega prostora. Kot menijo mnogi, je s tem znova, kot že nekoč pri zvoniku praške cerkve Srca Jezusovega, v opremi čitalnice NUK in drugje, odgovoril svojim modernističnim kritikom. A pri njem uporaba prefabrikata nujno pridobi večplasten simbolni naboj, ki izraža tisto ustvarjalno neobremenjeno, v polnem pomenu besede živo tradicijo, zaradi katere je (tudi) njegova arhitektura zmožna nagovoriti tako široko publiko – ter sanitarno cev, ki v horizontali vkopana in skrita pod zemljo iz naših bivališč odnaša tisto najbolj zemeljsko, spremeni v sakralni steber svetišča, vertikalno usmerjen v presežno (na kar opozarja Janko Rožič v predgovoru knjige Arhe: Sporočila prostora).

Jože Plečnik: Cerkev sv. Mihaela na Barju (foto: Matevž Paternoster, MGML)

V povsem drugačni vlogi betonsko cev znova srečamo v njegovem poslednjem velikem delu, na Peklenskem dvorišču Križank, kjer je odrezane segmente cevi vgradil v tlak, ki je v celoti izdelan iz gradbenih ostankov. Tako kot v povsem drugačnih okoliščinah Rotija Badjura, do nedavnega spregledana predstavnica humanističnega modernizma, se nam ob tej razsežnosti svojega dela tudi Plečnik vedno znova dokazuje kot mojster ponovne uporabe, ne samo klasičnih in vernakularnih likovnih elementov, ampak vsaj toliko tudi materialov. In tudi v tem (p)ostaja aktualen danes, ko je krožno gospodarstvo z zmanjševanjem odpadkov in vgrajene energije v gradbeništvu eden osrednjih izzivov, ki so pred nami. V primerjavi z raznovrstnimi sodobnimi dizajnerskimi projekti njegov pristop navdihuje za rešitve, ki na konceptualni redukcionizem modernosti odgovarjajo s simbolno večplastnim vzpostavljanjem kraja.

Tudi tako obroben pojav na širokem polju arhitekture, kot je prefabricirana kanalizacijska cev, se nam torej lahko ponudi kot izhodišče za razmislek o temeljnih temah bivanja in grajenja. Še en dokaz, da za arhitekturo ni potrebno veliko in se nam odpira neizčrpen vir možnosti, če le znamo pristopati s posluhom za sporočila materiala in prostora. Kot bi rekel Louis Kahn: »Kaj hočeš postati, betonska cev?«

Piše: Luka Jerman