Pogovor z Rokom Rozmanom je nastal spomladi leta 2018, ob pripravi monografije Living With Water, ki je pospremila slovenski paviljon na beneškem arhitekturnem bienalu.

Na rekah Balkana je trenutno načrtovanih skoraj 3.000 novih hidroelektrarn. Na možne posledice tako drastičnih gradenj in posegov v vodna telesa med drugimi opozarja Rok Rozman, nekdanji olimpijec, biolog in pobudnik projekta Balkan Rivers Tour. V okviru projekta s skupino zagretih kajakašev organizira spuste po nezajezenih balkanskih rekah ter s sproščenostjo, nalezljivim nasmehom in neomajno voljo podira jezove v glavah ljudi.

Tema letošnjega slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu je Living with Water, živeti z vodo. Kaj zate pomeni živeti z vodo?
Menim, da smo vodo skrajno predolgo jemali za samoumevno. Pa ni čisto tako. Če ni vode, ni življenja. Voda je skupna točka vseh živih organizmov in kot taka tudi izredno zanimiva. Voda je molekula iz dveh vodikov in kisika, je pa tudi oblak, dež, potoček, jezero, ocean in ledenik. Voda je življenjsko pomembna za ljudi: ne le za pitje, temveč tudi kot okolje – vse civilizacije so se razvile ob vodi, in to ni naključje. Ljudje to povezanost čutimo in nosimo v sebi. Sam imam to srečo, da vodo že leta spoznavam tudi iz kajaka. Divja voda je tista, ki nosi največ energije, in jaz jo vidim kot najbolj živ del našega planeta. Je element, ki poganja neskončno kroženje snovi. V tem ciklu vidim večno iskani perpetuum mobile. Živeti z vodo kot molekulo, kot virom življenja in kot elementom okolja je torej neizogibno, a hkrati prijetno in navdihujoče.

Precej si potoval po svetu in raziskoval pokrajine, ki imajo veliko vode, pa tudi takšne, ki trpijo njeno pomanjkanje. Kakšen odnos do vode imajo ljudje po svetu?
Videz pokrajine vedno določa količina dostopne vode. Sam sem s kajakom raziskoval dele sveta, kjer se vlažne zračne mase zaletijo v visoka gorovja. Na obmorski strani grebenov so to bujne zelene pokrajine, prepredene z rekami, soteskami in pestrim življenjem, na drugi strani teh istih grebenov pa so pogosto suhe, enolične pokrajine, kjer je bujnost najti le ob redkih večjih rekah.

Izjemno zanimivo se mi zdi, kako se razpoložljivost vode odraža v ljudeh, ki v teh različnih pokrajinah živijo. Krasno se mi zdi, da ta razpoložljivost vode vpliva na ljudi, ne glede na to, na katerem koncu sveta prebivajo, ne glede na splošno kulturo njihovega naroda; izkaže se, da sta voda in njena razpoložljivost pomembnejši od nekaterih drugih demografskih lastnosti.

Kakšen odnos do vode si opazil doma, pri Slovencih?
Slovenci vsekakor spadamo med narode, ki se kopajo v obilju kakovostne sladke vode. Na žalost pa se to odraža v našem odnosu do nje; z njo namreč ravnamo skrajno neodgovorno. Lahko jo brez omejitev črpamo iz vodonosnikov, po mili volji zajezujemo reke in pač iz nje iztisnemo, kar se da. So pa tudi v Sloveniji kotički z manj vode, in tam so ljudje do nje precej bolj zaščitniški in spoštljivi; od njih se lahko vsi precej naučimo.

Se ti zdi, da slovenska prostorska politika posveča dovolj pozornosti varovanju voda?
Ne da se mi zdi, vem, da je ne. Kljub izjemnim količinam vode, ki jih premore naša državica, se že več let soočamo s težavami pri dobavi kakovostne pitne vode. Podravje že leta ne dosega več minimalnih bioloških standardov pitne vode, predvsem zaradi intenzivnega kmetijstva, ki po vodonosnikih gnoji vsepovprek, in mnogih zajezitev, ki rekam onemogočajo polnjenje podtalnice s kakovostno vodo. Glede tega naše vodstvo ni ukrepalo pri vzroku, temveč je preprosto povišalo dovoljene vrednosti nitratov in tako »rešilo« problem.

Podobna reč se dogaja pri zajezitvah. Slovenija v hidroelektrarnah še vedno vidi veliko priložnost. Medtem ko svet počasi začenja razumevati njihove mnoge pomanjkljivosti in hidroelektrarne podira (v ZDA so v zadnjih petih letih podrli več sto jezov, podoben val se dogaja v zahodni Evropi), bi jih mi radi gradili na vsakem potočku, ki ima vsaj malo padca, pa čeprav poleti presahne. Slovenski politiki in okoljskim agencijam, vodenim s strani politike, je dolgoročen pogled na stvari in prihodnost pogosto popolna neznanka.

Številka načrtovanih hidroelektrarn na Balkanu je vrtoglava, kar 2700 jih je. Kaj misliš, zakaj kljub vsemu drvimo v gradnjo, ko pa je vedno bolj jasno, da vodna energija ni tako »čista«, kot smo nekaj časa mislili?
Dolgo časa sem vrtal, da bi našel pravi razlog, a sem se vedno znova znašel pri istem – enormni zaslužki pri gradnji prek subvencij, EU-skladov in pritiskov politike ter krasno razdelane mreže korupcije. Hidroelektrarne, ki potrebujejo jez, kanale, cevi, številne ceste in dodatno infrastrukturo, nove mostove in tako naprej, gradijo že stoletja in zanje so razvili posebno učinkovit način pranja denarja, ki ga pri postavljanju solarnih elektrarn, kjer se pač ve, koliko stane kvadratni meter panela in koliko vijakov ta potrebuje, ne morejo uporabiti. Na žalost gre za zelo banalno stvar, reševanje podnebne krize in zelena energija nimata kaj dosti zraven.

Balkan Rivers Tour opozarja na posledice gradnje hidroelektrarn na balkanskih rekah. Kaj misliš o argumentih ZA hidroelektrarne? Kaj je alternativa hidroelektrarnam?
Nisem fanatik, ki bi najraje videl, da gremo vsi skupaj nazaj v jame. Daleč od tega. Zato vidim tudi prednosti hidroelektrarn, seveda. Na žalost pa jih ni veliko in ne odtehtajo slabosti; dajo nam elektriko, ki jo vsi uporabljamo, ne proizvajajo črnega dima, kot to počnejo termoelektrarne, in ne kurijo fosilnih goriv.

Alternativa je uporaba razuma in znanja, predvsem pa to, da politika dojame, da sama ne obvlada vsega, ima pa na voljo strokovnjake, ki morda znajo pomagati. Rešitev je zmanjšanje porabe električne energije, saj jo porabljamo kar vsepovprek, zelo pogosto za popolnoma nepotrebne reči. Pri tem nam ni treba čakati na ukrepanje politike, preproste ukrepe lahko sprejme prav vsak posameznik.

Vse obstoječe elektrarne, tudi in predvsem hidroelektrarne, je mogoče obnoviti in vanje vgraditi zadnje dosežke tehnologije, ki lahko močno povečajo učinkovitost. Smiselno je investirati v razvoj sončnih elektrarn, da čim prej najdemo način za recikliranje solarnih panelov in trajnostni način pridobivanja in recikliranja silicija, kar je sicer velik problem. Zavedati se moramo, da ima vsak način pridobivanja elektrike negativne vplive, in stremeti k temu, da jih zmanjšamo.

Zakaj so jezovi slabi? Lahko odgovoriš kot biolog, kot športnik, kot človek?
Druga, umazana plat hidroelektrarn, ki so nam jo v šolah in mnogih propagandnih materialih »pozabili« povedati, je, da so hidroelektrarne veliki proizvajalci toplogrednih plinov, čeprav ne kurijo fosilnih goriv; na globalni ravni so velike zajezitve in njihove akumulacije tako velik onesnaževalec z ogljikovim dioksidom in metanom, da jih vzporejajo z globalnimi emisijami letalskega prometa. Kako je to mogoče? Ni tako težko razumeti, da jezovi za sabo ustvarijo jezero, ki poplavi prej obrečne gozdove, travnike, obilico rodovitne prsti ipd. Vsa ta organska snov po nekaj letih, ko pridnena plast vode ostane brez kisika, prične gniti, stranski produkt tega pa sta dva hudo potentna toplogredna plina, ki v mehurčkih vsak trenutek po malem izhajata iz akumulacije neposredno v ozračje. Ljudje pogosto pravimo, da tisto, česar ne veš ali ne vidiš, ne boli; čeprav ni smrdečega črnega dima, to vseeno ogromno prispeva k segrevanju našega ozračja in težko nosi »značko« čiste energije.

Če na to vprašanje odgovorim kot človek, kar sem v prvi vrsti, potem pravim, da so jezovi slabi, ker uničijo to, kar je pri reki bistveno – tok. To je tako, kot če bi si zajezili žilo v roki in pričakovali, da bo vse tako kot prej. Tako grob poseg preprosto ne mine brez posledic.

Kot biologu mi je jasno, da jezovi prekinejo transport sedimentov iz gora proti oceanom. To je izjemno pomemben proces, saj nujno potrebni minerali do oceanov prepotujejo tisoče kilometrov in tam poganjajo druge pomembne procese. Reka ni le tok vode, je tudi tok sedimentov – dno vsake nezajezene reke namreč letno »prepotuje« tudi več kilometrov. Sedimenti v zajezenih rekah ne potujejo več po reki; za jezom se kopičijo in tvorijo debele nanose, pod jezom pa reka le še odnaša sediment, novega pa ne prinaša, kar se odrazi v poglabljanju struge, to pa ima lahko za posledico nižje nivoje podtalnice. Ta isti jez rečne poti ne prekine le dolvodno, temveč tudi gorvodno. Mnogo vodnih organizmov se seli vzdolž po reki, mnoge ribje vrste pa celo med povirnim delom reke in oceani. Taki so na primer lososi v severnejših predelih, pri nas pa je bila taka jegulja. Mlad losos se izvali iz ikre visoko v gorah in kmalu prične potovati dolvodno, doseže ocean in tam nato pridno nabira zaloge, da postane tudi deset- in večkilogramska riba. Po štirih letih se vrne do ustja iste reke, kjer je bil izvaljen, in zaplava proti toku, čez brzice in slapišča, vse do prodišča, kjer se je njegova zgodba začela; tam se zdrsti in zažene nov cikel, podprt z nečim izjemnim – smrtjo. Losos po drsti umre in v povirne dele rek prinese 10 kilogramov hranilnih snovi, s katerimi so ti ekosistemi siromašni. Pomnožite zgodbo našega lososa z milijoni in milijoni rib, ki so včasih prosto plavale proti toku in tako »v klanec« nosile hranilne snovi oz. gnojila, in spoznali boste, od kod taka pestrost in bogastvo obrečnih gozdov severa. Takšnemu pozitivnemu transportu snovi, ki gre proti sili gravitacije, na našem planetu ni para. Pa smo ga na žalost skoraj popolnoma uničili z jezovi, saj odrasle ribe ne dosežejo več območij, kjer bi se drstile. Nekateri pravijo, da so zadevo rešili z ribjimi stezami ob jezovih – a te so le redko učinkovite, saj se ribe v milijonih let evolucije pač niso imele priložnosti naučiti uporabljati zapletenih kanalov ali celo dvigal, ki te ribe prenesejo prek jezu na drugo stran – a tudi če ribe tako prečkajo oviro, na drugi strani na žalost ne naletijo na to, kar so pričakovale, torej na bistro plitvo vodo, polno kisika, pač pa na globoko, motno jezero z debelimi nanosi mulja, kjer se ob zdravi pameti pač nočejo drstiti.

Kot kajakašu mi je jasno, da ukročena reka ni več reka, temveč jezero. Namesto hrumeče mase, vredne vsakega spoštovanja, za jezom nastane mirno jezero, in ta spokojnost vedno deluje tako umetno. Kjer je bila včasih dolina s prelepimi sončnimi jutri, je zdaj jezero, ki proizvaja jutranjo meglo (zaradi nje prebivalci pokurijo več fosilnih energentov za ogrevanje hiš), čez dan pa neobičajne vetrove. Do obljubljenega razcveta turizma z jadrnicami in čolnički ne pride, v nekaj letih pa to jezero prične še smrdeti. In potem kdo reče, mogoče so pa imeli tisti kajakaši pred leti dejansko prav ...

Včasih naravovarstvenike krivično označujejo za sovražnike napredka, ki se želijo vrniti k nekakšni romantični predstavi o naravi. Lahko temu oporekaš?
Douglas Tompkins je nekoč izjavil: »Če napredek dojemamo kot hojo naprej in nas ta hoja pripelje do roba prepada, bomo hodili naprej in strmoglavili v prepad ali se bomo obrnili za 180 stopinj in nato nadaljevali hojo naprej?« Z napredkom ni nič narobe, s smerjo pa precej. To, da smo videni kot sovražniki napredka, je velika težava naravovarstvenikov. Seveda pa to ni res, in prav zato menim, da je naše gibanje dobro sprejeto – ker skušamo na dojemljiv način najprej izobraziti ljudi in potem skupaj spremeniti stvari v korist večine. Napredek je dosegel, da smo učinkovitejši, da z manj lahko ustvarimo več, a to za zdaj ni všeč kapitalu, ki je vajen velikanske porabe, trošenja. Toda na koncu smo gospodarji mi, mali potrošniki, saj se sistem vrti tako, kot se, zaradi nas samih, ki ga poganjamo. Gre za male osebne odločitve, ki jih sprejemamo vsak dan.

S kolegi ste ustavili gradnjo že kar sedmih jezov. Kakšni so načrti za naprej?
Čeprav so mnogi dvomili, da lahko kaj spremenimo, smo dosegli premike in zares zaustavili nekaj jezov. Številke se sicer ves čas spreminjajo, saj reka ni nikdar zares rešena. Ko skupaj z mnogimi malimi in velikimi nevladnimi organizacijami zaustavimo kak jez, je to le en projekt, in čez nekaj let se lahko na isti reki pojavi predlog za nov projekt, zato smo vedno na preži. Sam se s številkami ne obremenjujem; če smo zmožni zaustaviti en sam jez, potem lahko vse, saj je koncept skoraj povsod enak. Gre za podiranje jezov v glavah ljudi – le to lahko omogoči, da podremo ali zaustavimo tiste betonske, zato bodo naše akcije v prihodnosti še naprej temeljile na širjenju informacij o jezovih na »kul« način, s kupom dogodivščin in zabave. Težke in zapletene stvari potrebujejo protipol, in jaz ga v tem primeru vidim v našem načinu – pisani kajaki, rokenrol in kreativne akcije so pozitiva, s katero se borimo proti negativi.

Je aktivizem pomemben? Je smiselno, da se borimo, čeprav morda ne bomo ničesar spremenili?
Radi rečemo, da je sistemu uspelo, da nas je v vseh teh letih naredil pohlevne. Da nam je vzel voljo in nas naredil apatične. Sam mislim, da smo si to storili sami. In tako kot smo si vzeli to voljo, si jo lahko prikličemo nazaj. Prav v aktivizmu vidim rešilno bilko za to – aktivizem je tako zelo preprost in iskren, da se ga lahko poloti vsak izmed nas. Aktivizem je neagresivno in kreativno uporabljanje zavesti in uma za dosego nečesa koristnega za vse, in kot tak je izjemno orodje za kakovostno družbo. Povrhu vsega pa še tako zelo prija!

Kakšno moč imajo pri ozaveščanju tiskani mediji, kakršna je tudi pričujoča publikacija?
Mediji imajo izjemno moč. Krojijo namreč javno mnenje, prek tega, da vsak dan sproti nasitijo človeško radovednost. Seveda je odločitev medija, ali še pogosteje, lastnika tega medija, s čim bo hranil svoje bralce. Pritisk na medije je ogromen in kočljive teme vse težje prihajajo v ospredje. Prav zaradi tega sem vesel, da tematika o rekah in njihovi prihodnosti z vašo publikacijo prihaja v sfere, ki jih prej nismo naslavljali. Gre za dostopnost informacije, za širši pogled na stvar, in ne za prepričevanje, da jezovi niso dobri. Tu je skupek informacij o njih, vsak posameznik pa je dobrodošel, da si sam ustvari mnenje o njih. Mediji so optimalna platforma za to.

Kje se lahko laiki kakovostno poučimo o problematiki vode? Kaj priporočaš? Obe skrajni možnosti (nasprotniki in zagovorniki hidroelektrarn) objavljata raziskave, ki podpirajo njune trditve. Komu verjeti?
Navesti en sam dober vir je nemogoče. Če želite prebirati nepristranske članke in raziskave, boste porabili ogromno časa za njihovo iskanje, to pa si lahko privošči malokdo. Mi se trudimo na naših straneh objavljati kar se da strokovne in preverjene vsebine, ki govorijo o vplivih jezov, in to je lahko en filter. Še najboljši pa je najbrž intuicija. Vprašajte se, komu lažje zaupate: nam na kolesih, ki bomo ob rešitvi reke še vedno na kolesih, ali nekomu v novem BMW-ju, ki bo ob zgraditvi novega jezu lahko kupil še jahto.

Na žalost dandanes denar lahko kupi vse, tudi rezultate raziskav in javno mnenje. Če hidro lobi kaj ima, mi pa ne, sta to denar in vpliv. Premnoge presoje vpliva na okolje so kupljene, saj podjetja, ki jih opravljajo, preprosto nekako morajo preživeti in se uklonijo pritiskom. Naši nasprotniki so bistri in močni, tu ni dvoma.

Kako lahko pri odgovornem ravnanju z vodami pomaga arhitektura ali pa arhitekt kot posameznik?
Po mojih izkušnjah ste arhitekti običajno ljudje odprte glave, ki v družbi uživate ugled, to pa vam daje priložnost, da s svojimi zgledi vplivate na ljudi. Že samo če do jezov kot posamezniki postanete bolj kritični, lahko to povzroči pozitivno verižno reakcijo. Arhitektura je namreč zelo pomemben člen naše družbe in civilizacije v splošnem, in kot taka narekuje naš vsakdan. Arhitekte vidim kot neke vrste vizionarje, ki oblikujejo človeško pokrajino, kar je izjemno pomemben poklic oz. poslanstvo. To oblikovanje je lahko v nasprotju ali pa v sozvočju z naravo. Odločitev je seveda vaša – lahko se odločite za boj ali za sodelovanje. Z naravo namreč.

Pogovarjala se je: Ajda Bračič

Foto: Jan Pirnat

Pogovor je bil prvič objavljen v monografiji Living With Water ob beneškem arhitekturnem bienalu leta 2018.