Cesta preprosto najde način, da podžge še tiste najbolj mirne posameznike. Nekatere nagovorijo prometne konice in zastoji, druge zamuda avtobusa ali pa nesrečni kolesarji. Ene frustrirajo počasni, medtem ko druge vznemirjajo živčni vozniki, pri ohranjanju hladne krvi pa niti najmanj ne pripomorejo luknjasta cestišča, kaj šele divji električni skuterji v pešconi. Promet enostavno frustrira.
Od obstoječe infrastrukture smo neposredno odvisni in smo vanjo vpeti dnevno vsi. V njej vidimo kup pomanjkljivosti, predvsem pa tudi možnosti za napredek. Venomer aktualno temo, trenutne danosti javnega prometa in širše infrastrukture ter njune problematike in možne rešitve, smo konkretneje obravnavali tudi na drugem srečanju Outsiderjeve Šole mesta v mestu. V predavanje na temo Mobilnosti odprtih mest nas je uvedel arhitekt Aleš Gabrijelčič, ki je v vlogi moderatorja k razpravi povabil štiri zanimive goste, ki so tako ali drugače tesno vpeti v razvoj ljubljanske in širše mobilnosti. Med povabljenimi gosti je bil dr. Rok Vilhar (namestnik direktorja LPP), Matej Praprotnik (novinar VAL202 in kolesarski župan Ljubljane), Zala Velkavrh (sociologinja in vodja projektov, Prostorož) in Simon Koblar (raziskovalec, Urbanistični inštitut RS).
Prvi je svoja stališča na temo prometa zbranim predstavil dr. Rok Vilhar, ki nam je kot predstavnik LPP zagotovil, da je v ospredju snovanja javnega potniškega prometa venomer potnik sam. Javni promet vidi kot nujen, a dosegljiv tehnološki izziv, ki ga je potrebno obravnavati celostno. Pohvalil je statistiko razvejane mreže mestnih avtobusov, ki 97 % prebivalcem Ljubljane zagotavlja dostop do avtobusne postaje na razdalji do 500m, prav tako pa je poudaril 96 % točnost, ki jo mestni avtobusi dosegajo dnevno. Javni potniški promet si trenutno prizadeva k uvajanju večjega števila rumenih pasov za mestne avtobuse in k nadaljnjemu omogočanju ugodnejših parkirišč na mestnem obrobju. Glavno vodilo do leta 2030 je doseči ogljično nevtralnost mestnih avtobusov, ki bodo delovali na plin biometan.
Novinar Vala 202 Matej Praprotnik nam je v svojem nagovoru skušal orisati nujnost in pomen njegovega delovanja s področja mobilnosti, t.j. zagotavljanja varnosti za kolesarje. Goreče si namreč prizadeva k splošnemu zmanjšanju hitrosti v slovenskih mestih po vzoru Gradca, Bologne in španskih mest, ki so pred časom uvedla omejeno hitrost 30 km/h po celotnem območju mesta. Zaupal nam je, da njegovo vztrajno prizadevanje zadnjih nekaj let ni enostavno, a tudi ne povsem preslišano, saj mu je v domačih Črnučah s pomočjo peticije in 800 zbranih podpisov uspelo uvesti omejitev najvišje dovoljene hitrosti vozila na 40 km/h.
Zala Velkavrh iz Prostorož se v svojih projektih trenutno ukvarja predvsem z odprtim prostorom zdravstvenih domov, UKC in drugih zdravstvenih objektov. Na predavanju nam je uspela zelo plastično orisati raznolike potrebe uporabnika javne prometne infrastrukture na primeru tipične uslužbenke ljubljanskega UKC, medicinske sestre. Pri tem nas je opozorila na zapleten in številčen sistem dejavnikov, ki vplivajo na posameznikovo izkušnjo z javnimi prevoznimi sredstvi in na njegovo uporabo trajnostne mobilnosti.
Tudi raziskovalec iz Urbanističnega inštituta RS, Simon Koblar je naše razumevanje podprl z lastnimi uvidi v javni potniški promet. Rešitev za povečanje uporabe trajnostne mobilnosti, naj bodo to hoja, kolo, avtobus ali vlak, vidi predvsem v širjenju dometa javnega prevoza in pa v izboljšanju izkušnje prestopa med prevoznimi sredstvi za uporabnike. Nenazadnje je poudaril, da je enakovredno omogočanje javne mreže prevozov vsem prebivalcem ključno za preseganje socialnih razlik.
Predstavljena izhodišča gostov so moderatorju Alešu Gabrijelčiču odprla vrsto podtem in nadaljnjih vprašanj za razpravo, v katero so se aktivno vključili tudi razgreti poslušalci. Nagovorili smo trenutne problematike LPP z vidika zagotavljanja zadostne frekvence, ter se pogovarjali o ustvarjanju celostnih vozlišč na postajališčih, kakršne poznamo v tujini. Dotaknili smo se alternativ javnega prevoza in se spraševali o izvoru nestrpnosti do kolesarjev na cesti.
S koncem smo se naučili, da je mobilnost več kot le oblika prevoza. Če je v določenem prostoru poskrbljeno za mobilni optimum, prometna infrastruktura posameznika ne omejuje, temveč mu podarja svobodo gibanja. Zanesljiva, predvidljiva in razpršena javna mreža prevozov ključno vpliva na dostopnost, povezljivost in enakopravno vključenost vseh nas v učinkovitejšo skupnost. Za to si naj prizadeva tako strokovna javnost kot vsak posameznik, ki z vsakim premišljenim mikro premikom prispeva h kvaliteti bivanja odprtih mest.
Vsak izmed nas ima zgodbo iz ceste, iz kolesa, avta ali pločnika. Večinoma so to zgodbe o nestrpnosti, nesolidarnosti. V stopnjevano individualistični družbi promet ostaja eden tistih »skupinskih športov«, kjer je ozaveščanje skupnosti, v kateri živimo, ključno za varnost in dobro počutje nas vseh. Tako kot pravi Outsider: »Mesto je spremenljivka in mi VSI smo tisti, ki ga lahko izboljšamo.«
Pia Miklič
Foto: Jana Jocif
