V Finta studiu stoji tristokilska animacijska miza, rešena pred odpadom. Izdelana je bila v vzhodni Nemčiji in na njej so na javni televiziji nekoč snemali risanko o slikarju Bojanu ter nato animirani celovečerec Socializacija bika? Zvonka Čoha in Milana Eriča. Po telefonskem klicu slednjega in s pomočjo Žige Lebarja, je Špela Čadež mizo rešila in sedaj jo z vsakim novim filmom nadgrajujejo in spreminjajo. Tam je bil posnet tudi njen zadnji kratki animirani film, Steakhouse, ki je bil izbran med drugim v izbor priznanega francoskega festivala kratkega filma Clermont- Ferrand. Slovenska animatorka je za svoje delo prejela več mednarodnih nagrad. Osmega februarja letos bo prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.
Je nagrada Prešernovega sklada nekaj, kar ustvarjalka in delavka v kulturi odkljuka s seznama stvari, ki jih je treba doseči, morda že zamujate pri izpolnjevanju svojih načrtov? Kakšno mesto ima najvišja državna nagrada v vašem ustvarjalnem življenju?
Vsaka nagrada je lepo priznanje. Predvsem mi je pomembno, da se s tem daje priznanje tudi celotnemu sektorju animacije v Sloveniji. Veliko zaslug gre festivalu Animateka. Mislim, da se v Sloveniji še premalo zavedamo, da je ta festival zrasel v enega najpomembnejših dogodkov animiranega filma na svetu. Ko hodim po svetu, vsi poznajo Animateko in želijo priti k nam, ker slišijo, kako krasen festival je to. Velika zasluga gre organizatorjem Animateke, nekaj pa tudi temu, da nas je avtorjev animiranega filma kar nekaj, da se skupaj borimo in imamo zelo aktivno društvo. Mislim, da vse to pripomore k temu, da je animirani film dobil določeno priznanje in tudi boljši položaj v tem našem malem prostoru.
Zagotovo pa je nagrada Prešernovega sklada pomembna za vsakega filmskega ustvarjalca. Kultura je širok pojem in vesela sem, da nagrada prinaša pozornost našemu področju ustvarjanja.
Je tudi znak, da Slovenija stopa v korak z razvojem in razumevanjem animacije in filma po svetu?
Animirani film je zagotovo vse bolj popularen. Gibljive slike so vsepovsod – premika se že čisto vse od telefona do računalnika. S tem se spreminja tudi naša zaznava in razumevanje animacije. Animirani film spremljam sedemnajst let in spremembe so opazne – tako v razumevanju, komu in čemu je namenjen, kot v številu animiranih filmov, kratkih, a tudi celovečernih.
Porast produkcije in številčnosti je opazen v sodobnem času na različnih področjih. Imate občutek, da to na vašem področju prinaša tudi več kakovosti in raznovrstnosti ali se s tem tudi rahlja merila, poplavlja prostor, briše profesionalnost?
Prav zato je zelo pomembno, da ostajajo prostori kuriranih vsebin. Na platformah največjih filmskih korporacij se hitro zgubiš. Njihovi generatorji in algoritmi so celo izrazito slabi pri izboru. Pomembna vloga kustosov in festivalskih kuratorjev je, da postavljajo temelje in okvirje. Iz množice produkcije izberejo, kar izstopa in je dobro. Morda je vse težje priti v izbore in se uveljaviti – na nekatere festivale je prijavljenih tudi po devet tisoč kratih animiranih filmov. Gre za nepredstavljiv obseg – in izbor je ključen. Publika pa je vse bolj željna kakovostnega izbora dobrih vsebin. Morda smo že zdolgočaseni od algoritmičnih izborov, ki ponujajo ves čas bolj ali manj eno in isto. Ljudi pa zanimajo različne stvari, ne zgolj ena.
Delate tudi z mlajšimi generacijami – kako dojemajo animacijo, jim študijski programi ponujajo, kar želijo? Predavate na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kajne?
Res je, in tudi na Akademiji za likovno umetnost. Mladi zagotovo gledajo na animacijo drugače. Prepoznajo vse večje potrebe. Mi smo pri osmih, desetih letih skoraj nehali gledati animirane filme, danes pa so med najstniki popularni denimo manga filmi. Animirana kultura jim odpira drugačne svetove. Še vedno se mi zdi žalostno, da na ljubljanski univerzi nimamo študijskega programa za animacijo. Deloma obstaja študijski program v Novi Gorici, a je plačljiv, brez urejene koncesije. Država ne podpira niti enega študija za animirani film. Ogromno vprašanj dobim od mladih, kam naj gredo študirat. Hudo mi je: zakaj bi jih pošiljali v tujino, če bi lahko v Sloveniji oblikovali kakovosten program. Gre za veliko zamujeno priložnost.
Za filmsko področje smo navajeni slišati, da država ne vlaga in ne namenja javnih sredstev – je logično, da je posluha za animirani film še manj ali se situacija izboljšuje?
V zadnjem letu smo s spremembo pravil na Filmskem centru dobili svoj steber, poleg dokumentarnega in igranega. To je po eni strani dobro, po drugi pa dvoumno, saj ne vemo, kam spadata animirano-dokumentarni ali eksperimentalni film. Po svetu se te meje brišejo, slovenski prostor pa jih je zdaj vzpostavil zelo ostro. Za ustvarjalce animiranega filma je to lahko dobrodošlo, saj smo prej konkurirali s kratkim igranim filmom, ki ima popolnoma drugačne produkcijske zahteve. Oni lahko posnamejo film morda v treh dneh, mi delamo tri leta. Zato so primerjave težke. A kot ustvarjalka bi si želela, da bi bil vsak projekt ocenjen in razumljen znotraj lastne zasnove. Če gre za dokumentarni film, ki potrebuje dvanajst let, potrebuje pač dvanajst let. Ustvarjalnost strpati v birokracijo – ne gre. To je vedno bilo in vedno bo nemogoče.
Slovenijo se pogostokrat opisuje z majhnostjo – a ta bi lahko vzpodbujala ravno eksperimentalnost. Čutite kot ustvarjalka svetovne prepoznavnosti prostranost možnosti ali zatekanje in oženje prostora v pravila?
Mej ne moreš presegati, če jih ne poznaš. Zato so dobrodošla tako pravila, kot tudi prostor onkraj njih. Oboje bi moralo hoditi drugo ob drugem. A žal se ponavadi tisto, kar je množično, splošno in popularno, slabo zaveda, koliko je vzelo od neodvisne ter eksperimentalne produkcije. Nujno je vzgajati in podpirati oboje – nesmisleno bi bilo, da bi rekli, da bomo v Sloveniji podpirali samo eksperimentalni film. A kot majhen prostor, če želimo izstopati na svetovnem odru, moramo ponuditi nekaj drugačnega, četudi ni recepta, kaj odpira vrata.
Radi vlečemo primerjave s preteklostjo, kako se je ustvarjalo, kaj je poganjalo ustvarjalce. Kako daleč je smiselno vleči te primerjave pri animiranem filmu?
Ko sem brala zgodovino slovenskega animiranega filma, se mi je zdelo žalostno, da se je, če je kdo stopil iz povprečja, te pobude vedno poteptalo nazaj. Nekoč se je odprla možnost, da bi v prostorih Viba filma v Trnovem snemali ameriško ali angleško produkcijo lutkovne serije. Ko so šefi ugotovili, da bi bili posledično ustvarjalci plačani precej več kot nadrejeni, so projekt zavrnili. V tem je mentaliteta prostora, da raje zadušimo tudi izjemne stvari, samo da se ne ogrozi stanja, kot je obstoječe, in sistema. Zgodba je imela žalosten konec, ker je nato studio propadel, vse je šlo v nič. Žal se zdi, da se znamo ciklično vedno znova streljati v lastna kolena. Ne znamo videti, da smo skupaj in da je uspeh enega lahko dober in vzpodbuden za vse.
Je to tudi za vas podzavesten strah glede na vaše uspehe v tujini – kako se bo nanje odzvalo domače okolje?
Morda imam srečo, da se animirani film še vedno jemlje z rezervo in da do tega ne pride. Vem, da se nekaterim režiserjem igranega filma zgodi, da naredijo zelo uspešen prvenec, a nato ne pridejo do sredstev za ustvarjanje naprej. Ne znam odgovoriti, kje natančno je težava. Gre za smešne igre. Za svojo ekipo lahko rečem, da delamo za smešno majhen denar in projekti, četudi trajajo časovno dolgo, so v resnici projekti kratkih filmov in ne celovečercev. Zato so moje izkušnje in občutki prej obratni. Res je tudi, da smo animatorji praviloma skromni in zagledani bolj v ustvarjanje kot proces kot v rdeče preproge in pozornost občinstva. Svet animiranega filma je precej drugačen od sveta igranega filma. Videli bomo, kaj se bo zgodilo v prihodnje, glede na to da tudi Netflix, denimo, ogromno vlaga v animirane filme in snema štiri ali pet stop-motion celovečercev. To bo nedvomno poseglo v naš svet. V svetu dokumentarnega filma smo videli velike spremembe, ko je zraven stopila ta velika noga kapitala. Animatorji smo zaenkrat bolj ali manj introvertirani v ljubezni do dela v našo ustvarjalno samoto.
V enem od intervjujev ste dejali, da vas zanima tisto več, kar omogoča animacija v primerjavi z igro. Kaj je to?
Morda bi bilo bolje, če rečem, da se lahko skozi animacijo zgodbe pove drugače. Več je pripovedovanja na simbolni ravni, prek metafor in občutkov, ki jih vzbudimo. Zdi se mi, da je v nas skrito otroštvo kot neponovljiv spomin in da nas lahko animirani film vrne v ta spomin, ko poskuša pripovedovati zgodbe z abstrahiranimi podobami. Ali je to dostopno vsakemu, ali se lahko vsak vrne k temu spominu, ne vem. Nekateri imamo to radi, nekateri ne. Morda animirani film niti ni za vsakogar. Pri igranem filmu gre za nekaj, na kar smo mnogo bolj navajeni – videti in opazovati druge ljudi okoli nas. Opazovati nekaj naslikanega, v resnici mrtvega, pa je nekaj čisto drugega.
Zahteva več možganskega procesiranja in tudi meni ni vedno enostavno – zvečer, ko sem utrujena, si skoraj nikoli ne bi izbrala ogleda celovečernega animiranega filma.
Pri ustvarjanju sodelujete z vašim možem Gregorjem Zorcem, ki je igralec. Je priznavanje omejitev lastnega medija ali ustvarjanja lahko osvobajajoče in vznemirljivo – v sodobnem kapitalističnem svetu se to ne vzpodbuja, raje se lastne omejitve zanika. Kako to izgleda pri vas?
Z Gregorjem sodelujem že več kot deset let, od filma Boles dalje. A še vedno težko razume, da so nekatere stvari težko ponovljive ali da se jih pri animiranem filmu ne da izvesti, kot bi jih z igro. So omejitve in včasih je potrebno najti druge poti, da povemo zgodbo. Gregor vidi posnetek, reče, to ni dobro zaigrano, in naroči, naj zanimiramo še enkrat. Mi vemo, da smo na tem delali tri tedne in da ni tako preprosto. Pogled je drugačen in včasih nam to zelo pomaga – sploh ko pri animaciji ustvarjamo stanje brez dogajanja. Ko se stvari dogajajo, je animacija enostavna. Najtežje pa je ujeti trenutke, ko se nič ne dogaja. Trenutke mirovanja. Figura, ki je mrtva, mora vseeno živeti na filmu, a biti v predihu – včasih pomaga, če Gregor nekaj odigra, da vidimo, kje so nujne pavze. Sodelovanje je izjemno zanimivo in dragoceno. Predvsem pa Gregor zagotovi, da imajo naši filmi dialog, saj je v tem izvrsten. Ve, kdaj je nekaj odveč, kje nekaj manjka, kaj povedati, vedno ima smisel za humor, poskrbi za zgodbo. Tu so njegove velikanske zasluge.
Prepoznate pa vsi stvari, ki jih animacija omogoča, igra pa ne?
Da, pri Nočni ptici smo zelo dolgo iskali pravi prikaz ceste skozi pijane oči. Tega vzdušja nisem znala narediti, šli so meseci … na koncu je Gregor, ko je videl končni rezultat, dejal, da bi scenarij napisal čisto drugače, če bi vedel, da je lahko ta del animacije tako dober. Jaz razmišljam strašno vizualno, on tekstovno – tu se ujemava in loviva.
Slovenski kulturni prostor je znan po svoji resnobnosti, tragiki, tudi pri temi alkoholizma – vi ohranjate humoren, lahkoten pristop. Kako to? Se lahko skozi nekaj samodistance, ironije in humorja, z lahkotnostjo in odmikom, ki ga omogoči animacija, bolje spopademo s travmami?
Alkoholizma se nismo hoteli lotiti moralistično. To je bilo vodilo. Večina ljudi pije, ker se ob tem zabava in je to družbeno sprejeto, celo zahtevano – da je treba, ko se imamo fino, piti. Ko nekdo izgubi nadzor, pa ne znamo pomagati. To je bilo naše izhodišče. Nato je prišla podčrtna novička, da je pijani jazbec oviral promet na cesti. Mene je zbodlo, da se je končalo kot šala, policist je pripomnil, da bo imel težave, ko bo prišel domov. Gre za tipični pogled na alkoholizem – to je hec, nekaj, ob čemer se hahljamo. Na tem smo gradili, a scenarija ni bilo preprosto pisati. Začeli smo drugje, kot smo končali, na nek način se je film zgodil šele v montaži.
Kar vidim zdaj pri filmu Steakhouse in se mi zdi fascinantno, je, da ljudje prepoznajo v zgodbi zelo različne stvari: nekdo je v liku agresivnega partnerja videl svojo mamo, drugi so prepoznali vidno javno figuro … animiran film ustvari določeno univerzalnost: ne vzame živega lika z lastno osebnostjo, ki se mu nekaj zgodi, ampak ohrani plastičnost, v katero morda lažje projeciramo lastne izkušnje, spomine …
Omenili ste vse več vključevanja animacije v igrane in dokumentarne filme …
Da, trenutno je v vzponu dokumentarni film z animiranimi deli. Koliko je to vselej smiselno, ne vem. Se pa skoraj vsi veliki producenti ustrašijo, koliko dela in časa je treba vložiti v animacijo, da dobiš dober rezultat. Ne glede na to, katera tehnika, kako se dela, časovni element je še vedno ključen in dolg.
Kje sta za vas veselje in radost v tem delu?
Še vedno mi je najbolj všeč ustvarjati nove, animirane svetove. Delati v studiu, si umazati prste z barvami, se igrati s svetlobo, kamero … priti do točke, ko je vse prav in na svojem mestu. Kot slikar, ki slika sliko. Za nagrado pride še animacija, ki vse oživi, kar je dodatno čarobno. Ta proces mi je še vedno največji užitek. To, kaj bomo počeli, kakšen bo scenarij, to me pogostokrat ne navdušuje najbolj. Moje so posamične ideje in podobe. Gregor jih nato poveže v celoto. Pri Steakhousu sva delali z Zarjo Menart in zgodba je zelo linearna, kar je drugače kot pri jazbecu iz Nočne ptice. Vse je bilo natančno določeno, časovni intervali, montažerka je bila vključena že od vsega začetka – drugače je bilo.
Je to zavestna želja – preizkušati pri novih projektih nove pristope, drugačne načine?
Z vsakim filmom se želim nekaj naučiti. Zato rada počakam, da preteče nekaj časa od enega do drugega filma, da dobim feedback, tudi negativni mi je zelo pomemben za nadaljne ustvarjanje. Vedno mi je izziv preizkusiti še nekaj novega, iti v drug pristop, poskusiti morda nekaj boljšega …
Ampak to ni varno.
Ne, absolutno ni varno. In vidim, da se nekateri avtorji zatekajo v preizkušene recepte, a mislim, da nam ob tem postane dolgčas – vsaj kot gledalcem. Stvari smo že videli, lahko so simpatične, a vseeno … Tu smo si različni. Ni vse za vsakogar.
Pa imate določena pravila, rituale, nekaj, kar prinese notranji mir, določen čas za risanje vsak dan?
Ne, žal ne. Bolj gre za obdobja, za faze, denimo produkcije ali postprodukcije, ki določijo delo. Nisem nekdo, ki bi lahko delal več filmov ali projektov hkrati in potrebujem čas za nov zagon. Trenutno se že nekaj razvija, a je še povsem v povojih.
Kakšne so vaše izkušnje z delom v ekipi – kako zagotovite, da se vsi člani čutijo vljučene in upoštevane, a da tudi vsi prispevajo enako predanost in resnost?
S sodelavci imam strašansko srečo. Od začetka delam z isto producentko, s katero sva tudi dobri prijateljici in ji zaupam. Z vsemi, tudi tistimi, s katerimi sem študirala v Nemčiji, ohranjam stike in to mi je zelo lepo. Ker se že dobro poznamo, točno vemo, kaj lahko od koga pričakujemo in tudi oni vedo, kakšna so moja pričakovanja. Pri ustvarjanju zadnjega filma Steakhouse je bila ekipa čudovita – zelo dobro smo se ujeli. Pri Bolesu sem imela več težav. Sedaj pa smo z Zarjo in Anko Kočevar delale v studiu, leto in pol smo risale in se imele zares fino. Težko bi rekla, da sem bila kdaj razočarana, prej se mi zdi, da so ljudje tudi od sebe pričakovali še več, ko so sodelovali z nami.
A vseeno verjetno kombiniranje ustvarjalne predanosti in relativno nizkega plačila ni preprosto?
To je boleča plat. Ko vidiš predanost, da nekdo ogromno dela, ti pa plačaš minimalno, pa še za to nisi gotov. V tehniki, ki jo uporabljamo, je zelo težko predvideti, koliko časa nam bo kaj vzelo, kdaj se bo nekaj zataknilo. Sama poskušam to odmisliti. Znotraj borih omejitev so vsi vsaj vedno v celoti plačani. Pri animiranem filmu je najtežje ohraniti ravno celovit pregled – od prve ideje, do ustvarjanja likov, zgobe, likovne podobe, glasbe … vseskozi moraš ohranjati to nit, kaj želiš. Gre za procese, ki ne trajajo nekaj mesecev, ampak leta, vmes se lahko premisliš … Zato se veselim in si želim, da bosta tako Zarja kot Anka ustvarili tudi svoje animirane filme – to bo za naš studio super. V našem prostoru je dekletom težko stopiti v ospredje – mene so nujnosti tega naučili med študijem v Nemčiji.
Steakhouse govori o tihem nasilju v intimnem odnosu – ampak ali govori tudi o tihem družbenem nasilju, ki smo mu priča?
Mislim, da. Gre za odziv in odraz tega. Najbolj me je zbodlo, da je tovrstno nasilje družbeno sprejeto ali celo odobravano. Če vidimo, da se nekdo verbalno znaša nad nekom za sosednjo mizo, ne bomo reagirali. Pogledali bomo stran. In to ni prav. Tako ne bi smelo biti. Tako se je tudi oblikovala ta ideja, do kam seže to, do kje je psihično nasilje sprejemljiva stvar za družbo. Ker tega je v naših časih in prostoru preveč.
A film je glede na odzive zelo univerzalen?
Vsekakor. Ne gre samo za slovensko stvar. Tudi pandemija je to stisko, če posameznik nima varnega prostora, še poudarila. O tem moramo govoriti in opozarjati, da to ni sprejemljivo.
Zdi se, da je čas, ko se veliko o marsičem govori, a se …
Nič ne naredi?
Oziroma se nič ne spremeni zares – vsaj ne vidno. In zdi se, da lahko tako pride do normalizacije. Nasilje je hkrati zelo individualno, a vseeno univerzalno prepoznavno. Je animacija tudi tu ponudila ta univerzalni jezik?
Mislim, da je. Vsaj upam. Simbolnost je tista, ki omogoči drugačno razumevanje, kot bi ga ponudil igrani film.
Tudi pri vašem delu za serijo Orange Is The New Black preseneti, kako skoraj lahkotno so prikazana najbolj okrutna in boleča ravnanja.
Tam smo animirali dogodke iz serije. Dobili smo seznam scen, ki so jih želeli ponazoriti z lutkami. Ta projekt je bil šprint. Moji projekti so ponavadi maratoni. Ni bilo časa niti zares razmišljati, samo narediti je bilo treba. To je bil zame nov izziv.
Pa je to izkušnja, ki bi jo želeli ponoviti?
Ne. Zelo sem vesela, da sem imela to izkušnjo, zato da vem, da si ne želim tja. Veliko smo se naučili, a gre za zelo odtujen odnos, ko naročniki ne vedo, kaj vse obsega, pomeni in zahteva ustvarjalno delo. Prvič v življenju sem se počutila kot poceni delovna sila, s katero se dela zelo grdo in je razvrednotena. Posebej zoprno je, da je v takem projektu ogromno odločevalcev, ni jasno, kdo je glavni, in od vsakega dobiš drugačna navodila. Vse je nujno, a na koncu vidiš, da roki niso realni … Zame je bila to čudovita izkušnja, da sem lahko zelo vesela, da imam svojo svobodo, pa čeprav je to revna svoboda.
Od leta 2018 ste članica Ameriške akademije filmskih umetnosti in znanosti. Kaj to pravzaprav pomeni, znamo to ceniti?
To ima odmev, ker gre za akademijo, ki podeljuje nagrade Oskar, ki so najbolj razvpita filmska nagrada, četudi zame popolnoma razvrednotena glede na to, kaj je akademija postala oziroma komu vse je odprla vrata. S tem ko vabijo več neodvisnih avtorjev, ustvarjajo videz raznolikosti, a v animiranem filmu lahko rečem, da je zraven na tisoče ljudi, ki delajo za Disney in glasujejo za Disneyjeve filme, ki na koncu zmagajo. Boriti se proti temu je zelo frustrirajoče. Ko nekaj postane industrija, poleg tega težko obstane še kaj. Mislim, da je ameriška akademija že nekaj let v krizi, a članstvo v njej zagotovo prinaša določen status, član postaneš, ko te dva člana predlagata in potrdi njihov odbor. Osebno mi to ne pomeni zares toliko. Še vedno se borim za to, da ne bi bilo vse zvedeno na industrijsko logiko in da stvari niso samo odštampljane. Po drugi strani sem zelo vesela, da je Steakhouse nominiran za annie awards, ki jih podeljuje ameriško združenje animatorjev, kjer je več poudarka na neodvisnem animiranem filmu. Tega je potrebno spoštovati in mu dati pripoznavo. Še pred leti se spomnim, da je na področju animiranega filma veljalo, da so animirani filmi, ki so bili nagrajeni na festivalih animacije, na koncu dobili tudi oskarja – sedaj ti filmi ne pridejo niti v ožji izbor. To je žalostno. Zato mi je včasih težko, ko oddajam glas. Tudi pandemija in prenos vsega na splet sta imeli odtujitveni učinek. Zame je še vedno kino tisti prostor, kamor spada film.
Kako velik je svet animiranega filma?
Velik. Nemogoče je imeti pregled in videti vse. Annecy, ki je največji festival animiranega filma na svetu, je imel denimo toliko akreditiranih obiskovalcev, kolikor jih je bilo na festivalu v Cannesu. Zanimanje ter obseg ustvarjanja samo rasteta. Oblikuje se zelo velika industrija. V Sloveniji se tega preslabo zavedamo, v Franciji pa jim je denimo to popolnoma jasno. Vidim pa, da je ustvarjalk še vedno malo. Rada sprejmem vabila v žirije na festivalih, če imam čas, saj se tam veliko naučim. Filme si tudi ogledaš bolj analitično, zagovarjaš svoje mnenje, super je slišati mnenja drugih strokovnjakov. Če delaš animirane kratke filme za odrasle, so festivali kraji predvajanj, a od tega ni mogoče živeti, zato je javno financiranje nujno. Spomnim pa se, ko sem se vrnila iz Nemčije in imela 25 mednarodnih nagrad ter občutek, da sem se končno v nečem našla in sem v tem dobra. Prijavila sem se na slovenski filmski sklad in prvi odgovor, ki sem ga prejela, je bil, da animiranih filmov za odrasle res nihče ne potrebuje in naj vendar s svojim življenjem raje počnem kaj drugega.
Kaj torej tiči za odločitvijo vrniti se v Slovenijo in ostati tu?
Morda to, da sem idealist in romantik … a že v Nemčiji, čeprav je bila izkušnja študija zelo lepa, sem si želela priti nazaj. V Sloveniji obstaja kakovost bivanja, ki je drugod Bližina narave, okusi domače zelenjave … V tem sem romantik. Kakovost življenja je zame vsekakor več in nekaj drugega kot zgolj polna denarnica.
In kljub pregovorni zaprtosti slovenskega prostora najdete dovolj horizontov in pokrajin za ustvarjanje?
Da. Imamo čudovit jezik in že na začetku sem se odločila, da bodo moji filmi v slovenščini. V tem jeziku živim in razmišljam, moji liki v tem jeziku govorijo. Hkrati toliko potujem in sodelujem s tujino, na vsakem festivalu se spletejo nova poznanstva, naberejo nova znanja … Zagotovo je slovenska majhnost zahtevna in zato je nujno širiti obzorja s sodelovanjem in pogovori s tujino. Strah me je, da vse manj vemo, kaj se dogaja drugod. Ustvarjalni proces je rezultat tega, da ves čas srkaš iz okolja – kjerkoli si, s komerkoli si. Gre za malenkosti, za mozaike, ki jih sestavljaš skozi čas. In fascinira me, da sem z vsakim filmom na začetku. Kdaj si mislim, sedaj pa vem – a nato takoj ugotovim, da nič ne vem, vedno gre za nov izziv.
Pogovarjala se je: Kristina Božič
Foto: arhiv Špela Čadež