V ljubljanski Moderni galeriji med 25. marcem in 20. junijem 2021 poteka retrospektivna razstava Perceptron, ki ponuja prvi večji in celovitejši vpogled v dve desetletji trajajoče delovanje enega najbolj uveljavljenih slovenskih umetnikov, delujočih v mednarodnem prostoru, Tobiasa Putriha. Kustos razstave je Igor Španjol.

Tobias Putrih (1972) je kipar, videast in pedagog, ki živi in ustvarja med Ljubljano, New Yorkom in Bostonom, kjer od leta 2015 predava na tehnološkem inštitutu Massachusetts. Izobraževal se je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2003 magistriral iz kiparstva in videa, med študijem pa se je pod mentorstvom vplivnega britanskega kiparja Tonyja Cragga izpopolnjeval tudi na Umetniški akademiji v Düsseldorfu. Kljub temu, da večkrat nagrajeni umetnik redno razstavlja tako v Sloveniji kot tudi v mednarodnem prostoru, njegova dela pa so vključena v številne muzejske zbirke, med njimi MoMA (New York), Fondazione Prada (Milano), Centre Pompidou (Pariz), MACBA (Barcelona), obsežnejše pregledne razstave še ni imel, zaradi česar je njegova aktualna razstava več kot dobrodošla.

Putrih v svoji umetniški praksi raziskuje odnos med posameznikom ter modularnimi, utopičnimi in vizionarskimi prostorskimi zasnovami. Pri tem se pogosto referira na zgodovinske avantgarde 20. stoletja, zgodovino arhitekture kinematografov ter njunih povezav. Zanima ga, kako s telesom ‘preseči’ muzejski prostor, kako umetniški izraz inkorporirati v dizajn objektov in arhitekturo ter kje je vmesni prostor med njima. Kljub temu, da so njegova izhodišča sicer kiparska, se prvine kiparstva, oblikovanja, arhitekture in znanosti v njegovem delu prepletajo na interdisciplinaren način. Njegovi projekti, v katerih se, pogosto v sodelovanju z arhitekti in filmarji, ukvarja s spreminjanjem javnih prostorov kot so galerije, knjižnice ali kinematografi, najpogosteje zavzemajo obliko predlogov, maket, instalacij in modelov že obstoječih arhitekturnih zasnov, razmerja med njimi pa je v nekaterih primerih  težko definirati. Objekti so izdelani tako iz industrijskih kot tudi iz naravnih efemernih materialov, denimo papirja, vezanega lesa, membran milnih mehurčkov ter predvsem kartona, s katerimi je nakazana njihova spremenljivost in začasen karakter. Umetnik namreč v svojih delih pogosto išče ravnovesje med obstojem objekta in točko njegovega kolapsa. Putrihov opus v določeni meri razvija idejo vpeljevanja arhitekturnih elementov v kiparsko prakso, ki sta jo v slovenski umetnosti v 90. letih zastavila Marjetica Potrč in Jože Barši.

Aktualna razstava Perceptron je zaokrožen pregled Putrihovega izjemno raznolikega opusa, ki ga, po njegovih besedah, združuje ideja taktilnosti, ponekod potencirana z uporabo efemernih materialov, na primer kartona. Ti se navadno uporabljajo pri pakiranju objektov in njihovem transportu, idejo skladiščenja pa nam v zavest prikliče že sama postavitev posameznih umetniških del, razvrščenih na lesene plošče. Naslov »Perceptron« se navezuje na prvi računalnik, ki je bil konec 50. let razvit na osnovi nevronskih mrež, delujočih po vzoru človeških možganov; predmet umetnikovega raziskovanja so namreč tudi relacije posameznika med objektom in posamezno nevronsko mrežo in vprašanje, kako ga slednja po določenih vzorcih usmerja okoli njega.

Na razstavi so predstavljeni številni Putrihovi projekti in dela, ki zaradi svoje večplastnosti v obiskovalcu sprožajo številne asociacije. Kljub temu, da ta prepričljivo učinkujejo tudi sama zase, je ob njihovi skupinski predstavitvi preplet problematik, ki jih v svoji umetniški praksi nastavlja umetnik, izpostavljen na bolj integralen način:

Serijo Makule, ki jo Putrih razvija od leta 2003, sestavljajo skulpture iz kartonastih plošč, nastale po principu verižnega procesa kopiranja in nizanja posameznih plasti. Prostorske sledi multicipiranja kontradiktorno zaznamujeta tako monumentalna prezenca in tektonika mogočnih organskih form kot tudi njihova taktilnost in svetlobna lazurnost, s katerim je ustvarjen vtis lahkotnosti in nesnovnosti.

Z inštalacijo Mudam studio (2005─) je predstavljen interaktivni projekt, osredotočen v vnovičen premislek o vlogi oblikovanja v današnji družbi, usmerjenega k funkcionalnosti. Projekt je bil za pedagoški oddelek Muzeja moderne umetnosti v Luksemburgu prvotno načrtovan kot koncept prostora za eksperimentalno muzejsko izobraževanje. Njegov obiskovalec je bil povabljen k (re)konstruiranju lesenih modularnih elementov v poljubne strukture, ki bi ustrezale njegovim potrebam in željam, s čimer je ta postal soavtor deformacije prostora.

Umetnik z instalacijo Kino Argos (2007), ki je sestavljena iz projekcijskega prostora in obdana z atmosferično strukturo iz vezanih plošč in kartona, raziskuje koncept ambienta kinematografa kot prehodnega prostora med iluzijo projekcije in realnim okoljem. Zaradi svojega fantazijskega naboja lahko objekt, izvorno zasnovan za projekcijo filma La Jetée Chrisa Markerja v prostorih Argos Art Space v Bruslju, v gledalcu stopnjuje doživljanje predvajane filmske vsebine.

Izpostavimo lahko tudi performativno skulpturo Previs (2010/2021), sestavljeno iz množice v sklad zloženih kartonastih škatel. Zgrajena je bila z uporabo programske opreme izdelane s strani MOS architects, ki pri načrtovanju skladov upošteva stabilnostno sprejemljivko. Cilj labilnega objekta je njegovo potencialno sesutje, zaradi česar obiskovalec vstopa vanj zavedajoč, da se lahko ta poruši nanj.

Kustos razstave poudarja, »[da] umetnik svoje instalacije snuje kot družbene prostore, strukture za ustvarjanje in ohranjanje občutka skupnosti.« Na ta način postanejo Putrihove ambientalne zasnove v luči ekonomskih, spolnih, rasnih in drugih socialnih neenakosti ter političnih nestabilnosti vselej aktualne v globalnem merilu. Navsezadnje bodo odgovore na vprašanje, kako bomo živeli skupaj, iskali tudi razstavljavci letošnjega Beneškega arhitekturnega bienala.

Pripravila: Ana Obid
Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija