V sredo, 12. februarja 2020, je bila v zgodovinskem atriju Mestne hiše v Ljubljani otvoritev razstave Transformacije: OD slovanske oblačilne tradicije DO modernih kreacij, ki je del obsežnejšega projekta, zasnovanega leta 2018 pod okriljem mednarodne ustanove Forum slovanskih kultur s sedežem v Ljubljani. Razstava je bila na ogled do 8. marca, predstavljene pa so bile kolekcije avtorjev iz Bolgarije, Srbije, Slovaške, Rusije in Slovenije, izbrane s strani modne strokovnjakinje in projektne sodelavke Jožice Brodarič. Kreacije so bile premierno predstavljene že novembra lani na VIII. Mednarodnem kulturnem forumu v Sankt Peterburgu, kjer je Forum prvič sodeloval kot častni gost, v prihodnje pa se bosta obstoječim pridružili še kolekciji Črne gore in Severne Makedonije.
NIKOLAY BOZHILOV: SPIRIT
Bolgarski dizajner je svojo kolekcijo zasnoval na reinterpretaciji izbranih kosov tradicionalne moške in ženske bolgarske narodne noše. Silhuete so ekspresivne in kljub vzoru moških kosov izrazito feminilne, njihov značaj pa je še dodatno dimenzioniran z uporabo črnega, pletenega neoprenskega dodatka (ki ga je avtor v gostejši različici in različnih variacijah uporabil že v svoji kolekciji Symbiosis iz leta 2014), a kljub temu zmehčan s preprostim, svilenim predpasnikom, sicer glavnim poudarkom ženske noše (bolgarsko: prestilka). Avtorjeva fleksibilnost je vidna v drznem preigravanju z različnimi dolžinami in horizontalnimi preseki oblačil, pri čemer ne izgubi vertikalne dominante, hkrati pa z arhitekturno kvaliteto oplemeniti celotno strukturo. Predstavi nam različne forme kril in hlač, tunike (reinterpretacija bolgarskega litka) ter mogočnega plašča, ki nam pred očmi za trenutek pričara utelešeno novodobno Bolgarsko Madono (sicer znano sliko umetnika Vladimira Dimitrova, ki ga Bozhilov prav tako navaja kot vir navdiha za svoje kreacije). Barvno lestvico sestavljajo večje površine materiala v beli in črni, skoncentrirani živobarvni poudarek pa predstavljajo zgornji deli, ki so v celoti ali detajlih narejeni v tehniki »gajtana«, tradicionalne bolgarske dekoracije, ki je v jasnih linijah in vzorcih prisotna tako na narodnih nošah kot različnih uniformah. Pisane barve aludirajo na tradicijo ritualnega plesa po vroči žerjavici, t. i. nestinarstva, ki je od leta 2009 zaščiten kot nesnovna dediščina.
NEVENA IVANOVIĆ: LUCHANEO
Kolekcija srbske dizajnerke, oblikovalke kostumov, stilistke in umetniške direktorice znamke Neo Design se zgleduje po močni tradiciji srednjeveških vitezov, ki se od leta 2015 predstavlja na internacionalnem viteškem festivalu Just Out v Despotovcu, sicer posvečenem spominu na srbskega kneza (in kasneje despota), Stefana Lazarevića (1377–1427). Znamko Luchaneo tako navdihujeta preteklost in prihodnost, ki se srečata v sedanjosti. Umetničin podpis je raznolikost, a hkrati varčnost; ena sama oprava se lahko nosi na različne načine, s čimer ponuja neomejeno število možnosti za kreativno formiranje vizualne identitete vsakega posameznika.
Ustvarjalka uporablja različne tkanine in teksture na svojstven način, pri čemer je končni rezultat večplasten in ponuja jasno profilirano silhueto. Uporabljeni materiali so tako naravni (bombaž, volna) kot umetni (poliester, umetno usnje, plastika, viskoza). Prevladujejo izrazito temne barve (črna, temno modra), posebna domislica pa so zgornji deli iz tila, tj. tanke mrežaste tkanine, ki prepuščajo barvo kože in s tem (za razliko od neprizanesljive zunanjščine) nakazujejo določeno mero notranje ranljivosti. Moški elementi (blazer) so zmehčani, ženski elementi (krilo) pa so z dekonstruiranimi linijami močno zaostreni. Tradicionalni elementi srbske narodne noše so združeni v celotno podobo uniformirane viteške silhuete, a končni učinek ni robat, temveč emancipirano ženstven.
ANDREA POJEZDÁLOVÁ: RETROTOPIA
Mlada dizajnerka je navdih za svojo utopično kolekcijo našla v umirjenem podeželskem življenju Slovaške, kot ga je v svojem opusu raziskoval in prezentiral sicer na Dunaju rojen češki fotograf, režiser, glasbenik, muzikolog in etnograf, ki je velik del svojega poklicnega udejstvovanja posvetil prav dediščini Slovaške, Karel Plicka (1894–1987). V obdobju med obema vojnama je zbiral slovaške ljudske pesmi, se ukvarjal s fotografijo in po letu 1926 tudi snemal. Je avtor prvega slovaškega celovečernega filma Zemlja pôje (originalno Zem spieva), ki velja za dokumentarno mojstrovino (zanimivo je dejstvo, da je bila umetniška ekipa v celoti češka: Karel Plicka, montažer Alexander Hackenschmied in skladatelj František Škvor). Uvodni del filma je v originalu predstavljal pogled na Prago, kar je bilo najverjetneje po razpadu Češkoslovaške republike leta 1939 zamenjano z utrinki življenja na bratislavskih ulicah. Osrednji del filma so prizori kmečkega življenja, prav tako pa je pomembna tudi spremljajoča avtorska glasba s folklornimi elementi. Produkcija je trajala od pomladi 1930 do poletja 1933 (z vmesno prekinitvijo l. 1932).
Pričujoče kreacije so pravzaprav impresionistične, saj prikazujejo utrinke podeželskega življenja, zajetega v 5 modnih outfitov. Pridih preproste, a idilične atmosfere se odraža v uporabljenem materialu (bombaž, semiš, jersey) in toplih, subtilnih barvah (bež, siva, različni odtenki rjave) z nepogrešljivimi belimi in črnimi elementi. Efekt je vse prej kot skromen: avtorica vešče kombinira tradicionalne krojaške metode s tehničnimi novostmi (lasersko razrezana dolgi rjavi plašč in rjav brezrokavnik iz polsti), izdelane kose (plašče, bluze, hlače, brezrokavnike in ovratnike) pa bi kljub prezentaciji na ženskem modelu z lahkoto nosili tudi pripadniki moške populacije. Mestoma je dodala še pasne zaponke, ki jih je kot inovativen dodatek uporabila že v svoji diplomski seriji Back to the roots (2015). Kolekcija v sebi zajema mogočni učinek voluminoznosti folklornih oblačil, čeprav so izdelani iz zadržanih, enobarvnih odtenkov velikih, nerazdrobljenih kosih.
GALINA IN NIKOLAJ BIRJUKOV: SREBRNI PRSTAN
Poleg Zlatega prstana, prostrane severovzhodne zgodovinske (in danes vse bolj turistične) ruske transverzalne poti, ki krožno zajema nekdanjo Vladimiro-Suzdalsko kneževino, se vzpostavlja še t.i. Srebrni prstan, ki želi prebuditi zanimanje za severozahodno regijo Ruske federacije, ki med drugim vključuje Moskvo in St. Peterburg. Zakonca Birjukov sta svojo kolekcijo poimenovala po slednji, še neizbrušeni in uveljavljajoči se iniciativi, za osrednji (in če ne že kar preveč nazorno izpostavljen) motiv pa sta si ponovno in brez večjih modifikacij izbrala ploskovito stilizirano krono, simbol moči ruskih carjev, ki sta jo kot našitek in potisk uporabila že pri kolekcijah Top Secret (2018) in Parfum (2018–2019). Avtorja v treh opravah predelujeta zasnovo enodelne prešite obleke s prav tako prešitim plaščem, čemur sta priključila še enodelno obleko A-kroja z voluminoznimi rokavi in našitki iz modrih carskih kron ter dvodelni outfit v kombinaciji bež puloverja z V-izrezom in našitkom velike modre krone ter ozko krilo z žepi. Hladna barvna paleta se oslanja na dela ruskih simbolistov (Mihael Nesterov, Boris Kustodijev), svetleči efekt žameta pa že tako intenzivno barvno silnost še dodatno ojača. Vsem opravam sta dodala visoke rjave škornje, ki sta jih tudi ročno poslikala.
JELENA PROKOVIĆ: EGGOMANIA
Slovenska modna kolekcija svoj navdih črpa iz oblikovno čiste belokranjske noše, ki zaradi svoje beline močno odstopa od tradicionalnih oprav drugih slovenskih pokrajin. Dizajnerka in kostumografinja se sooči z reinterpretacijo tako ženskih kot moških kosov, kjer je ključnega pomena eliminacija tako značilnega panonskega gubanja in napihnjenosti grobega materiala, predrugačenega v naravno in mehko, gravitacijsko usmerjeno padanje tkanine. Predstavi dve variaciji sodobne enodelne bele obleke (ena za umetnico v tipično asimetričnem slogu), ki se zaradi kroja in uporabljenega materiala popolnoma prilagajata telesu in elegantno zmehčata žensko silhueto. Še posebej zanimiv je hrbtni detajl rdečih visečih niti, kar je zgolj dekorativni posnetek sicer funkcionalnih pasov, uporabljenih pri delovnih in pražnjih nošah. Bela obleka dobi svoj antipod še v črni, asimetrično drapirani žametni obleki s sivo obrobo in rdečim vezenjem.
Prisotne so tudi variacije zimskih ženskih in moških brezrokavnikov, jopičev in plaščev v črni, bež in beli barvi, z različnimi dolžinami rokavov in dodatki v obliki širokih usnjenih pasov (t. i. čemerov, sicer tipičnih za moško opravo). Črn žametni plašč je obogaten z detajlom resic, ki prijetno nadgrajuje poprej omenjeno asimetrično belo obleko. Avtoričina inovativnost je vidna predvsem v kreiranju velike bele in črne svilene rute, ki ju s spretnostjo uporabi kot bluzo (progresivna interpretacija tradicionalnih rokavcev) ali umetelno naglavno pokrivalo (predelava t. i. peče, ki so si jo ženske vešče zavezovale na temenu ali pod brado). Bele hlače, ki dopolnjujejo outfit s črno bluzo/ruto, so prav tako asimetrične in skupaj z belim plaščem z všitim usnjenim pasom celotni kolekciji dajejo oster, rahlo uniformiran poudarek.
Ornamentika belokranjske noše je bila izdelana v različnih tehnikah vezenja, z njo pa so okraševali ženska in moška praznična oblačila ter rjuhe, pregrinjala, prte in podobno. Prevladovali so geometrični in naturalistični motivi. V pričujoči kolekciji ornamentika ni več zgolj marginalnega pomena, temveč je bolj naglašeno vključena v kolekcijo, s čimer umetnica nadaljuje rdečo nit moderne reprezentacije običajev iz slovenske jugovzhodne regije: okraševanja velikonočnih pisanic, zaščitenega kot slovensko nesnovno kulturno dediščino. V tematskem velikonočnem duhu so izdelani tudi modni dodatki (uhani, ogrlice, broške).
Besedilo: Katarina Bogataj
Modela: Barbara Borčič in Barbara Vasle
Foto: Peter Giordani
MUA: Muhair
Hair: Tomaž Turk
Objavo fotografij je omogočil Forum slovanskih kultur; vsako nadaljnje reproduiciranje je dovoljeno samo s soglasjem Foruma slovanskih kultur.
Naročite se na revijo Outsider!
