V času, ko se svet zapira v svoje domove, da bi se izognil širjenju koronavirusa, predstavljamo zgodovinske arhitekture, ki so na ta ali oni način služile izolaciji posameznikov ali skupin.
Dom (ali vsaj idealno podobo doma) dojemamo kot varen prostor, kjer smo del enakopravne skupnosti in kjer so naše želje in potrebe upoštevane. Doma sprejemamo nekatere dolžnosti, a imamo tudi pravice. O obojih se zedinimo z ostalimi člani gospodinjstva. Marsikateri najstnik se ne bi strinjal s to trditvijo, a posplošimo lahko, da naj bi bilo domače okolje v našem času in prostoru demokratično. To velja tudi za arhitekturo – prostori v domu so namenjeni različnim dejavnostim, a so si med seboj enakovredni, in če se izognemo dlakocepstvu o kompleksnih družinskih dinamikah, imajo načeloma vsi prebivalci dostop do vseh prostorov.
V zgodovini smo bili seveda priča drugačnim domovom. Velike britanske podeželske hiše, denimo, so bile pravcate odslikave družbe v malem. V njih je poleg družine gospodarjev seveda stanovala tudi služinčad, bile pa so tudi prizorišče živahne izmenjave gostov iz različnih družbenih slojev. Arhitektura teh hiš se je na strogo družbeno hierarhijo odzivala po svoje: tako v njih pogosto najdemo pravi labirint zadnjih stopnišč, skritih prehodov in ozkih hodnikov. Služinčad je v njih dobesedno izginila. Od svojih bivalnih prostorov, do kuhinje in spalnic gospodarjev so lahko prišli popolnoma neopaženi, kot bi šlo za primitivno pametno hišo, v kateri se ognjišča prižigajo sama od sebe, sobe pa so vedno čudežno prezračene. Navdušenje nad iznajdljivostjo graditeljev tako kaj kmalu zasenči zavedanje o namenu tovrstnih rešitev. Skrivnostna privlačnost skrivnih soban je bila namenjena vzdrževanju družbene delitve.
Poleg družbenega razreda je znotraj istega gospodinjstva najpogostejša delitev na podlagi spola. Če javna stranišča, ločena glede na spol, v večini svetovnih kultur veljajo za normalna, pa znotraj doma takšna delitev ni pogosta – razen seveda v okoljih, kjer se ženske in moške prostore tudi tradicionalno ločuje. Eden takšnih prostorov je islamski harem, a si tokrat oglejmo primer z druge strani sveta. V ZDA je v 18. stoletju nastala krščanska verska ločina, imenovana shakerji, ki je sicer močno poudarja enakopravnost spolov, a je moške in ženske med seboj kljub temu močno ločevala. Danes je v ZDA aktivna le še ena shakerska skupnost. Shakerji tradicionalno živijo v naseljih, ki so vedno organizirana na podoben način in imajo podoben urbanizem: posamezne skupine znotraj določene skupnosti se celo imenujejo po svoji fizični poziciji v skupnosti. Poznajo ‘cerkveno družino’, glavno skupnost, ki živi ob cerkvi, pa ‘južna’ in ‘severna’ družina itd. Shakerske družine so večje skupnosti, ki živijo v isti hiši. Znotraj hiše so prostori strogo ločeni glede na spol uporabnikov: tako imajo shakerske hiše ločene vhode, stopnišča in spalnice za ženske in moške, in čeprav spola med vsakodnevnimi opravili prihajata v stik, morata v isto hišo vstopati vsak zase.
Takšne vrste jasno delitev spolov, ki ju ločuje z zidom, bi skoraj lahko označili za ‘iskreno’, in kot takšno, lažje obvladljivo – nevarnejša je, denimo, tista, ki z nevidno pregrado žensko zagrajuje v kuhinjo, ali pa potencial za spolno objektifikacijo ženske, ki ga moderni arhitekturi pripiše Beatriz Colomina.
Kot tretji vzrok segregacije znotraj posameznega gospodinjstva moramo izpostaviti še raso. Mešana gospodinjstva v obdobju, ko je bila rasna diskriminacija najbolj javno prisotna, seveda sploh niso bila družbeno sprejeta. Omeniti pa je treba ločena stranišča, ki so jih v času t.i. »Jim Crow zakonov« – ti so bili na prelomu iz 19. v 20. stoletje v veljavi po državah bivše konfederacije v ZDA – morale uporabljati temnopolte gospodinjske pomočnice. Prav ženske iz revnejših slojev, pripadnice manjšinskih skupin, so še danes najbolj izpostavljene segregaciji, tudi znotraj lastnega doma.
Ločevanje na podlagi kateregakoli arbitrarnega, družbeno pogojenega kriterija je po mojem nesmiselno. Izolacija v lastnem domu pa bi po mojem mnenju morala biti mogoča le iz zdravstvenih razlogov (ali za doseganje zdrave mere zasebnosti). K temu lahko pripomoremo tudi arhitekti.
Besedilo: Ajda Bračič
Podprite Outsider z naročilom!
