Skupaj s Petjo sva se nekega popoletnega popoldneva odločila, da bova enkrat pripravila zapis in ga naslovila Moda je moj lek. Zdaj je pozna jesen, pijeva čaj in praznujeva uspešno predstavljeno kolekcijo na Beograjskem tednu mode in pričakujeva Ljubljanskega. Celo brownija si je naročila, saj praznujeva tudi peto obletnico znamke Petja Zorec. Ne moreva se zediniti ali sva govorila o modi ali ustvarjanju kot leku.
Petja: Gre za transformacijo mojih trenutnih misli skozi oblačila.
Marko: Moda je zate torej oblika samozdravljenja.
Občutke dajem iz sebe v obliki oblačil. Tako predelujem občutja, izzive, stiske … šele kasneje se to pravilno materializira. Ne dobesedno, seveda. Gre za manifest občutkov.
Kdaj si začutila vse to?
Prineslo mi je življenje. Povod je bilo doživetje družinske tragedije, takrat sem našla modo kot medij, skozi katerega sem lahko bolečino dala iz sebe, jo predelala. Moda je bila nekaj oprijemljivega, lahko sem se je oklenila, da mi je bilo lažje. Nekaj, da sem se zamotila. Hvaležna sem, da sem imela ravno takrat ob sebi mentorico Natašo Peršuh, ki me je usmerjala, kako skozi ustvarjanje izraziti čustva. Takrat sem začutila, da moram znotraj sebe poiskati nekaj, česar mi nihče ne more vzeti. Ustvarjalna moč je moje zdravilo. Razlog, da zjutraj vstaneš, je samo v tebi, pravi pregovor Ikigai, in to je moj razlog. Če ne bi oblikovala kolekcij, bi umrla od dolgčasa in bede, res, res.
Lepo te je poslušati tako pomirjeno. Vse imaš pod kontrolo, deluješ disciplinirano, a si dovoliš iskati. Ti je pri tem pomagalo tudi plavanje?
Vedno sem trenirala, tudi do 11 x tedensko. Vsak dan zjutraj in zvečer, pa še ob sobotah. Plavanje mi je dalo zelo veliko! Vztrajnost, disciplino, organiziranost, fokus.
Pa še plavaš?
Spomladi sem hodila na Kolezijo. Voda je … lepa. V vodi elegantno razgibaš celo telo. Nahajaš se v drugem mediju in zaznavaš drugačno delovanje telesa. Plavanje je močen del mene. Vedno sem občudovala postave svojih plavalskih kolegov – suhi, lepo razviti in s širokimi rameni. Ideal moškega je bil pri meni zato definiran že zelo zgodaj.
In tudi zato odločitev, da boš ustvarjala za moške?
Moja oblačila lahko nosijo tudi ženske. Danes itak ni več meja, kaj kdo nosi. Koga sploh še briga spol? Jaz nosim večinoma moške kose in prav to počne vedno več ljudi.
Tudi jaz.
Najbolj ključno se mi zdi, da se ljudje poistovetijo z mano in mojo blagovno znamko. No, z mano, saj sva eno, nisva ločeni. Všeč mi je, da vidim svoja oblačila na ne-manekenih, na običajnih ljudeh, vsak dan.
Prav oni tvorijo tvojo skupnost.
Kdor je po srcu estet, ga zanima tudi arhitektura, kultura, gledališče, pa tudi moda. To je skupnost, ki se stalno srečuje. Moda je le ena skupna točka. Če imaš za sabo skupnost, ljudi, ki te redno spremljajo in se vračajo k tebi, takrat nekaj veljaš. Z ljudmi rada delim tudi osebne stvari, da imajo vpogled v moje življenje in delo. Z vsako stranko imam poseben odnos, saj me, s tem ko nosi moje kose, tudi predstavlja. Vsi, ki kupujejo mojo znamko, imajo na neki točki podoben okus, podobno estetiko. Res sem ponosna, ko vidim svoje prijatelje in stranke, ki nosijo oblačila, ki z njimi živijo in dihajo. Zagledati svoj kos na ulici je … uau.
Res se ne želim pogovarjati o stanju slovenske mode – da je nekonkurenčna, pa o Slovencih, ki veljajo za plašne in slabe poskusne zajčke in tako naprej.
Nikakor se ne bi strinjala s tem. Že moje stranke se zame odločajo vse pogosteje. Če kdo zazna kakovost, ne samo oblikovanja, pač pa tudi izdelave, sem zadovoljna. Ni dobrega designa brez kakovostne izdelave. V mojem interesu je, da so moji izdelki kvalitetni in jih človek lahko nosi tudi deset let. Sama svojih kosov ne dajem v proizvodnjo. Moja šivilja do potankosti obvlada svojo obrt in sem ji zares hvaležna. Moji kosi so trajnostni. Želim biti kredibilna predstavnica svojih vrednot in prepričanj, tudi v modi.
Morda pa je bolj butična izdelava oblačil, ki so namenjena posamezniku, tvoja in tudi velika prednost Slovenije.
Tako lahko oblačilo od začetnega vzorca, ki je predstavljen na reviji, prilagodim vsakemu posebej. Vsak izdelek postane unikat in ljudje to zelo cenijo.
Mnogi si modo predstavljajo fabulous, pa to ne drži.
Večino časa garam, saj zame ni prostih dni, zame ni sobot, nedelj, praznikov … Predana sem modi in to ljudje začutijo. Vodim lasten brand, imam službo, pa še vzporedne projekte in to je težko usklajevati. Poleg tega pa se v vse stvari zelo osebno vpletam, izražam svoja čustva, svoje mnenje, sicer sploh ne bi imela časa razmišljati o sebi.
Torej je ključno, da si tudi dobra menedžerka.
Čisti multipraktik. Že vodenje instagram profila … Skrbeti je treba za raznolikost, da se boš dotaknil posameznikov; kako vključiti tiste, ki nosijo tvoje stvari. Veliko mi pomenijo vsi, ki me spremljajo in to tudi pokažejo.
Postelja je pol tvojega življenja. Spiš in delaš na postelji, sem nekje prebral.
Spim pa rada. Ustvarjam, skiciram, režem, printam, sestavljam, hkrati gledam prototipe … sanjarim naprej in nazaj. Na postelji imam dovolj prostora, vse skice lahko imam pred očmi. Ne maram majhnih miz! Včasih celo v sanjah rešujem probleme in oblikujem rešitve. Najlepše, najiskrenejše so tiste ideje, pri katerih najbolj zagoriš, pa se zgodijo, ko tega ne pričakuješ in jim sploh ne posvečaš pozornosti.
Veš, imam problem, ker želim vse narediti sama, ta perfekcionizem.
Torej se Petja ne bo več širila? Verjamem, da ne želiš biti haundem, pa vseeno.
Znamka zelo organsko raste, počasi, postopoma, korak za korakom, toliko kot zmorem. Sem pa že sedaj na točki, ko bom morala delo predati naprej in vključiti druge ljudi. Rada bi znamko vpeljala v butike, multi brand designer store … To so težke stvari. V Sloveniji me poznajo, drugje pa se težko pozicioniram ob Rafu Simonsu na primer.
Tja bi se torej umestila?
Ne morem se, ne. V principu in smeri, v kateri se razvijam, pa ja. Enkrat bi bilo super, seveda. Želim si tudi svoj butik v Ljubljani, kjer bi bile stranke lahko v stiku z mano, a se zavedam zahtevnosti izvedbe.
Kaj pa je tvoja prednost?
Osebna sem, iskrena in se ne pretvarjam. Petja Zorec zna biti classy, pa tudi zelo igriva, zabavna. Profesionalna in hkrati nora. Vse to se kaže v mojem delu kot kontrast kosov. Živeti življenje preveč fancy tako ali tako ni mogoče.
Ti veliko pomeni strokovno mnenje? Imaš mentorja ali nekoga, ki mo povsem zaupaš?
Dva človeka imam. Petra Movrina in Katjo Horvat. Cenim Movrinovo iskrenost in občudujem Katjo, umetniško urednico Interview Magazina, saj tako dobro pozna, kaj se trenutno dogaja v umetnosti in modi. Pri zadnji kolekciji pa nisem želela obremanjevati nikogar, Peter je namreč v Londonu, Katja pa v Berlinu. V to sem želela iti sama. Veliko sem se tudi naučila od sodelovanja z njima. Ko si zamisliš kolekcijo in jo začneš ustvarjati, si vanjo preveč vpleten, nanjo gledaš kot fijakarski konj, recimo. Peter in Katja na moje delo gledata z distance, drugače.
Se veseliš srede?
Seveda. V Beogradu sem imela predstavitev, s katero sem bila zelo zadovoljna. Dobro je, da imam še nekaj dni, v katerih lahko zadeva zadiha, da pripravim še nekaj kosov in res dobro predstavitev. Upam, da se bodo ljudje zabavali.
Da bo šov?
Ja, na predstavitvi kolekcije moramo ljudem dati močnejši vtis, kot ga kosi morda zares imajo posamezno. Anything but flat, je eden mojih motov. Hočem, da mojo revijo ljudje zapustijo s katerimkoli občutkom, ne pa brez njega. Lahko se tudi zgražajo. Želim pustiti vtis!
Obeta se spektakel!
Je pa potem fino, da ljudje pridejo na showroom in pomerijo oblačila, ter vidijo, da lahko kose poljubno stilirajo.
Reciva še kakšno o Kostyji.
Kostya je rusko moško ime. Z y. Že pri svojem imenu opažam problem, nazivajo me s Pitchja in podobno. Kostya pomeni konstanten in trden. Z deveto kolekcijo sem se vrnila k svojim koreninam. Trenirala sem plavanje in prav tako kot jaz, je tudi Kostya plavalec iz 20. let prejšnjega stoletja. Prav on je navdahnil celotno kolekcijo SS 18. Kot pravi pesem, ki spremlja revijo, se je v življenju vredno boriti za tisto, za kar garamo. Pa vendar Kostya na koncu osvoji srebro. Se mi zdi, da sem bolj srebrna, kot zlata.
Pa vseeno kolekcija deluje kot nadaljevanje Petje.
Sprva sem jo želela nasloviti kar Petja, ampak hranim to ime za svojo zadnjo kolekcijo.
In kako boš vedela, da je poslednja?
Najbrž bom začutila. Sicer pa lahko nadaljujem s Petja 1, 2 …
Potem pa še x, y … Petja, komaj čakam svojo bundo in obljubim, da te nikoli več ne pokličem Petra. Pet črnih pik je zadosti.
Vabljeni na Petjino revijo na #ljfw in 16. 11. 2017 na showroom.
Pogovarjal se je: Marko Klemen
Fotografije: Epopteia.photography | www.instagram.com/epopteia.photography/
https://outsider.si/festival/
