Tretja ženska

Dež je izpiral nesnago tega korumpiranega mesta, v katerem ni bilo več nobenih junakov, nobenih ljudi brez madeža, brez rane. Od vlage napihnjeni omet se je krušil s stropa in razgaljal trd beton pod njim. Z robom dlani sem podrsal po rosni površini.

Kaj bom brez nje? To je bilo prvo, kar so klicala obupana zrkla iz ogledala. Pogladil sem se po hrapavi bradi in segel po brivski pribor. Urediti se moram, zdaj zdaj bodo tukaj. Luč v kopalnici je brlela in mojo podobo meglila bolj od vlažnega in težkega zraka. Roke so se mi zatresle in rdeča kaplja je kmalu spolzela po licu. Razletela se je na belem emajlu in kot mali krvavi Rorschachov test sprožila niz asociacij. Prejšnji večer je naenkrat začel dobivati obliko. Zabliskalo se je in na obrazu so se mi zarisale rešetke – sence kovinskih palic na malem oknu pritličnega stanovanja.

Glavo mi bo razneslo! Za trenutek sem zamižal, potem pa odprl vratca omarice in iz ovoja izluščil tableti. Poplaknil sem ju z vodo in pogoltnil. To je bilo prvo, kar sem zaužil tisto jutro. Prazna steklenica viskija v kotu je ležala kot opomin.

Z njim grem, mi je rekla. Z njim?! Lastnik tistega podjetja je postal v skrajno sumljivih okoliščinah, prej smo bili vsi na istem, se prebijali skozi mesec, zdaj pa je nenadoma ugleden član družbe, gospod s kravato, aktovko, pa golf, Bahami, Pariz … A da ne gre za to, mi je rekla, da jo nasmeje, da jaz pa kar naprej nekaj meljem, tuhtam, zrem. Potem se spomnim le še kričanja.

Odgrnil sem zaveso kabine za tuš. Najprej sem zagledal noge, potem celo telo. Zveriženo, negibno, hladno. A skorajda popolno telo, dolge noge, gladke, in obraz … kljub vodi se rdeča šminka ni prav nič razmazala. Skorajda sem bruhnil. Kaj bom brez nje?

Priprl sem vrata in zaklical: Pripravi se, hitro. Imaš vse? In ljubica, pod tušem si pozabila Barbiko … hm, nago.

Kmalu sem zaslišal: Umivala sem jo, sama se ne more, veš, oči. In ne bodi žalosten, saj me bo mamica kdaj pripeljala na obisk.