Manjša inventura zdomca za tipkovnico. Misli z druge strani meje.

Soočen z manjšo inventuro se sprašujem, koliko se je v zadnjih šestih letih, odkar živim in delam v Londonu, spremenil moj pogled na Slovenijo? Kaj mi o razlikah med zdajšnjim delovnim okoljem in domačim prostorom govorijo izkušnje? Kje se kažejo priložnosti in pomanjkljivosti na obeh straneh meja?

Dejstvo, da nimam nikakršnih kvalifikacij za pisanje sociološko-ekonomskih analiz, uvršča moje besede v tradicijo kavarniškega govora, ali bolje rečeno, na nivo traktata izza gostilniškega pulta. Pravijo, da modrost kaplja. Verjetno je imam tudi sam nekaj, vendar ne več kot za orošeni monokel. Kar sledi, torej ni pridiga, ampak spoved.

Živimo v svetu, kjer se zdi, da ne potrebuješ veliko sreče, da postaneš tisti, ki ima več sreče kot pameti. Bližnjice se zdijo bolj shojene od glavnih poti. Videti je, kot da več ljudi čaka pri zadnjih vratih diskoteke kot pri glavnem vhodu. Vendar če pogledamo bližje, hitro ugotovimo, da imajo uspešni ljudje, kljub večji ali manjši meri talentiranosti, za seboj veliko trdega dela. Slednjega se lahko relativno hitro nabere, še posebej tistim, ki so s svojim delom rahlo obsedeni. Takšnih ljudi v kreativnih panogah seveda ne manjka in Slovenija jih je polna. Vsak od njih pa se bo moral soočiti s specifično problematiko domačega okolja, ko bo odprl vrata svojega ateljeja in vanje povabil težke in nerodne škornje zunanjega sveta.

V slovenski zavesti je umetnik – kadar se ta beseda ne uporablja kot psovka – nekdo, ki živi na slabo osvetljeni podstrehi in je srečen, ker lahko ustvarja svoje »umetnije« in mu ni treba v službo. Večino časa čaka na inspiracijo v lokalni beznici in se nerad umiva ali brije. Umetniki so praviloma moškega spola in se ponavadi zaljubijo v najstnice iz bogatih družin. Velikokrat umrejo mladi, od jetike ali sifilisa, in to najraje v kakšni zapuščeni tovarni sladkorja. V primeru, ko se umetnik preživlja z lastnim delom, imamo opravka z anomalijo »privilegiranega umetnika«, ki izvira iz skritih povezav umetnika z aktualnimi oblastniki.

V slovenski zavesti je umetniški trg – kadar ni del znanstvenofantastičnega besedila – tisto, kar se ponavadi odvija na obrobju nedeljskega bolšjega trga. Valuta umetniškega trga ni fiksna,  drobiž lahko namreč zamenja steklenica vina ali sendvič. Prav tako niso fiksne cene umetniških del. Te se izračunajo na podlagi kupčeve astrološke karte in bližine roka naslednje umetnikove najemnine. Takšna fleksibilnost zagotavlja nezlomljivost domačega umetniškega trga in privablja številne bolj ali manj iskrene mešetarje.

Če se torej vrnem k vprašanju, ki sem si ga zastavil na začetku, bi moral iskreno odgovoriti, da ne veliko. Moj pogled na domovino se, odkar živim in delam v tujini, ni spremenil skoraj nič. Več ali manj enak je kot takrat, ko me je prisilil, da sem se brcnil v rit in skočil čez mejo. Vendar bi na tem mestu rad opozoril, da se preseganje kakršnih koli meja začne in konča v glavi. Tam se podira obzidja in razbija najtrdovratnejše predsodke. So ljudje, ki so prepotovali svet, a se v glavah niso premaknili za centimeter. Svetovljanstvo je, tako kot večina drugih stvari, stanje duha. Gregor Strniša se praktično ni premaknil iz Ljubljane, pa je bil eden največjih kozmičnih popotnikov v zgodovini pesništva. Vrednost žiga v potnem listu se zatorej zelo težko izračuna. Hkrati bi rad izpostavil dejstvo, da se še nihče ni odločil za delo v tujini, ker bi se mu tam obetal nižji zaslužek. Nihče se ni odpravil v svet, ker je imel doma preveč priložnosti. Nihče ne gre od doma s kruhom za trebuhom.

Kaj mi o razlikah med zdajšnjim delovnim okoljem in domačim prostorom govorijo izkušnje? Da je treba imeti nekoga, ki v tvojem delu prepozna vrednost zase. Samo tako je lahko kreativnost tržna. Samo tedaj je osvobojena domače predstave, da ti nekdo, s tem, ko te za tvoje ustvarjalno delo plača, potihoma dela uslugo. Govoriti o plačilu v povezavi z ustvarjalnostjo se na tej strani meje ne sliši tako vulgarno.

Kje se kažejo priložnosti in pomanjkljivosti na obeh straneh meja? Rad bi se vzdržal pametovanja in predpisovanja alternativnih rešitev, ki bi morda imele potencial zapolniti to ali ono vrzel domače ali tuje kulturne politike. Sam sem politično zelo neaktiven in se zavedam, da mi zaradi tega ne pripada dosti prostora za tarnanje nad dano situacijo. Prepričan sem, da so želje večine ljudi skromne in da bi bila večina od nas zadovoljna z možnostjo poštenega zaslužka za pošteno delo.

Rad bi zaključil z optimistično noto. Sam bi ocenil situacijo na podlagi sledečega teoretskega eksperimenta:

Dejstvo je, da bi opica, ki sedi in tipka za pisalnim strojem, prej ali slej spisala vsa Shakespearova zbrana dela, če bi imela na razpolago dovolj časa. Še več, neizogibno je, da bi z dovolj razpoložljivega časa in malo dobre volje odtipkala vse Prešernove stihe, vključno z Zdravljico. Zavoljo jasnosti bi rad poudaril, da govorimo o milijonih let. Pa vendar, morda med Slovenijo in tipkajočo opico v navedenem eksperimentu ni tako velikih razlik. Potencial imamo. Potrebujemo samo še zadostno mero potrpljenja.

Napisal: Rok Predin

Portret: Sara Šavelj

* zapis je bil objavljen v 1. številki revije Outsider, ki je izšla 7. maja 2015. Praviloma se vsebine v tiskani ediciji popolnoma razlikujejo od vsebin na spletni strani. Podprite naše delo z nakupom  ali  naročilom revije, pišite na: [email protected]