Ko Frank L. svojega očeta sliši izgovoriti ime naslednjega vodje biroja Vitruvius, družinskega podjetja, ki bi ga kot edini preživeli sin pri oseminšestdesetih moral po vseh pravilih, zakonih človeka in bogov naslediti on, pravzaprav ni zares presenečen: to je le tiste vrste razočaranje, ko se človeku kot pravilne še enkrat izkažejo vse negativne predpostavke, ki jih ima o življenju in svetu. Frank L. je takšnih razočaranj več kot navajen – mogoče bi bilo celo reči, da tvorijo jedro njegovega obstoja. Ko je družinskega konklava konec, se Frank L. kot običajno, kadar mu gre v življenju slabo in ima za vdajanje svetobolju obenem na voljo dovolj časa, odpravi na meditacijo v vodni park Alum, ki ga je pred leti zasnoval kot mavzolej svojim pokopanim upom, da bi postal ihtiolog v podvodnem kanjonu kalifornijskega zaliva Monterey. Na stopnicah podgladinske opazovalne točke umetnega jezera Frank L. nekaj časa opazuje svojo najljubšo žival, belugo Penelope, ki se kljub sedmim letom v ujetništvu tudi danes zaletava v steklo svoje kletke. Potem odide domov.

Drugo nadstropje vile Križ in Karolina je zatemnjeno. Alvara Juella še ni doma: zaradi dopoldanske nesreče s trajekti v Brestu je kot namestnik vodje travmatološke urgence spet zadržan v lovljenju bežečih duš, ki jih s kolegi zdaj šivajo nazaj v ogabno razčežanjena, razmočena drobovja. Alvaro Juell ima za Hagenbohme sprejemljiv poklic, saj so zanje poleg profilov, ki omogočajo delo v biroju, koristne službe pridruženih članov rodbine samo še tiste, katerih poslanstvo je tekmovanje s smrtjo. Otrok ni in ker Alvaro ne mara živali, Frank L. pa ne izobilja in umetnosti, je njuno nadstropje izpraznjeno tako življenja kot okraskov, pohištva in običajne bivalne navlake. Frank L. s prekrižanimi nogami sede na japonski futon, gleda v prazno in razmišlja, da bi šel v pritličje in svojega očeta zaklal s katano.

“Naslednji višji partner Vitruviusa bo S. S. Stirling.”

Ko stari Ludvik Hagenbohm na družinskem konklavu izgovori ime naslednjega vodje biroja Vitruvius, dediščine svojih izrednih prednikov, ki jo mora kot eden v vrsti pomembnih ne nadgraditi, temveč predvsem ohraniti, si predstavlja, da bo odločitev razvedrila pozno zimo njegovega življenja. V le-tej že dovolj dolgo (dve leti) nihče ni umrl, da je Ludvika pričela preganjati misel, kako je vrsta končno prišla nanj. Znotraj klana Ludvik ni nobena izjema, ki bi se v skoraj stoletju življenja po čudežni mutaciji usode izognil svojemu deležu nesreč in bolezni; kvantiteta in kvaliteta nadlog sta bili ves čas celo nadpovprečni – le usodne zanj niso bile nikoli, zato se je na preživetje enostavno navadil. Danielova smrt ga je navdala z nespodobnim optimizmom. Drugi še naprej umirajo mlajši!

Ludvik Hagenbohm si ne dela utvar, da je njegova odločitev za biro dobra. Bratranec Stirling se kot vodja seveda ne bo obnesel. Vendar pa ne dvomi, da bodo njegovi sposobni potomci: Frank L., ki svojega očeta v tem trenutku sovraži še bolj kot običajno, mačka na pločevinasti strehi Alma in krona Hagenbohmovega DNK-ja, ultimativna survivorka Olga, Vitruvius rešili ne glede na napačne odločitve in zmedo, ki ju bo Stirling brez dvoma prinesel.

Bratranec Stirling, brez bioloških staršev in imena. Triletni otrok, ki ga je Ludvikova žena Edita leta 1967 prinesla v novo zgrajeno Križ in Karolino, potem ko ga je razcapanega našla zunaj na barju. Takoj naslednji dan je umrla. Bratranec Stirling, ki je v družino Hagenbohm skoral prinesel uničenje. Novi vodja biroja. Ludvik se odloči, da bo v biro od jutri naprej hodil pogosteje kot do sedaj, saj bo brez dvoma bolj zabavno.

Samo še Klementino spravijo na vešala.

Piše: Eva Mahkovic

Riše: Eva Mlinar