Tok reke se je ustavil. Z avtoceste slišim hrup. Samo zdi se mi, da se nič ne premika. V resnici okrog mene in v meni vse gomazi. Do najmanjšega bitja so vsa na delu, da me razkrojijo. Preplezal sem zid. Ni bilo lahko. Ne bodo več rekli, da sem nespreten, da sem šibek, da ničesar ne znam. Znam pobegniti. Vem, da me bodo našli. Če se ne podvizam, me bodo ujeli. Stavim, da so že odkrili, da me ni na vrtu, in sprožili alarm. Se me podali iskat. Bogve koliko jih je. Mogoče imajo, ne, nimajo psov, le kje bi jih dobili. Nisem v zaporu. Sestram ni mar zame, menjajo se s turnusi. Danes je bila pri meni tista žalostna. Za vratom ji visi srebrn križec z Jezusom. Tista je vsakič tako žalostna. Je to zaradi mene? Ali je njen obraz po naravi tak? Rad bi vprašal druge, v drugih sobah. Dva soseda imam, enega za vogalom. Sem imel. Zdaj me ni več tam. Lahko pogledajo v omare, ne bo me. Lačen sem. Dobil bi večerjo, če bi ostal doma. Če bi se vrnil s sprehoda, ves priden, in ne bi pobegnil kot tat. Ničesar mi niso podarili, ničesar nisem ukradel. Niso me nadzorovali, ker sem vzoren, že nekaj mesecev. Čakal sem na to priložnost. Avtocesta je blizu, velik most prečka reko. Štefana bo kap, ko izve. On je edini, ki skrbi zame. Danes ga ni bilo. Ne pride vsak dan. Mislim se utopiti, če bom zmogel. Da nisem nazadnje izbral dneva, ko bom omagal v odločilnem trenutku. Kmalu bom vedel. Ne slišim nobenih nevarnih zvokov. Nobenih ljudi ni tu okoli. Mislim, da me nihče ni videl priti. Usedel sem se za grmovje, na breg. Blizu reke sem, z druge strani neopazen. Listje je gosto. Narava dela zame, ker ji zaupam. Že od začetka sem vedel, da moram bežati v to smer. Drugje bi me čakalo vse drugo od počitka. Ne potrebujem več te obleke. Sinja je kot nebo, od glave do nog. Moji copati. Druge sem pustil v sobi. Imam še eno obleko, popolnoma enako tej. Ko je ena umazana, oblečem drugo. Taka so pravila. Svoje obleke ne nosim, počiva v omari. V sinjem smo zato, da se skladamo z nebom, ko je jasno. Takrat nas je užitek gledati, ko stopicljamo po potkah, rišemo kroge po parku. Vse poti se sklenejo, pripeljejo nazaj do stavbe. Popoldne gremo lahko ven, v prostem času. Nekateri ne smejo, a teh ne poznam. Včasih pridejo obiski. Hodijo s svojimi ali sedijo. Tudi klopi imamo, za udobje je poskrbljeno. Nekateri jokajo, včasih kričijo v sobah, jaz nikoli. Včeraj smo igrali domine na terasi. Štirje smo bili, kot četvorčki, dva sta imela dolge lase. Dvakrat sem zmagal. Vsi smo prijazni, ne prepiramo se. Domine so tako dolgočasne, sovražim jih. Najraje bi jih pometal na tla, celo zanikrno vojsko. Nikoli se ne izidejo. Ravno prav za nas. Lahko kdo misli, da gremo gladko, iz dneva v dan, pa ne gremo. Tudi drugi niso srečni, kljub brezdelju. Ampak drugi ne pobegnejo, ker niso prekanjeni kot jaz. Mislil sem se utopiti, ker drugam ne morem, tudi nazaj ne. Niti ostati tu, našli bi me. Vejo, da peš ne pridem daleč. Ne pričakujejo, da bo kdo zbežal. Ne upam si pokonci, toda vem, da bi zagledal vilo, če bi se ozrl. Jaz ji pravim vila. Rumene zidove ima, okna vsepovsod. In prazne prostore za avtomobile, parkirišče, če kdo pride. Tja ne smemo, vseeno pa vidimo. Če se približaš zapornici, vidiš vse do konca drevoreda. In če se bliža avto, ga spremljaš, kako se veča. Videl sem jih nekaj, ko so jih pripeljali. Večkrat sem se postavil za grm in gledal, kako pridejo v avtomobilih staršev, sorodnikov, ljubimcev in izginejo v tla, kamor jih usmerja znak Sprejem. Z mano je bilo popolnoma enako, nič posebnega nisem. Toda jaz sem pobegnil, drugi ne. Nekaj dni nisem videl Mije. Zaprli so jo v sobo, ker je pri mizi ukradla nož. Jedilni nož, nič posebnega. Nespametna je bila, ni bilo vredno. Ko so jo presenetili, so ji ga vzeli. Potem si je z nohti spraskala roko. Bilo je tako kot prej, z nožem. Preprečili so ji delati to. Rekli so, da spi. Niti pogledati nisem mogel k njej. Nisem vedel, če naj jo pustim, ko pobegnem, ali naj raje ostanem. Rekel sem si, kdo sem, da bi ostal zaradi nje? Kdove če je sploh vedela, kako mi je ime. Slišala ga je stokrat, vsak dan, a mogoče ni poslušala. Ne bi me presenetilo. Mislil sem, da bi živel v garsonjeri, skupaj z njo. To bi bilo kasneje, ne vem kdaj. Če bi lahko. Pa kaj bi s tem. Bila je prijazna z mano, to je vse. Ne vem, če je imela koga prej. Nisem videl, da bi jo prišel kdo obiskat, razen njenih staršev. Najbrž jo je tisti, kdorkoli je že bil, če ga je imela, že zdavnaj pustil. Mogoče ji sploh ni povedal, samo njenim staršem, oni pa njej. Ali pa nikoli ni bilo nikogar. Voda je tam na sredini rjava. Ne vem, če je globoka. Nobenih kamnov ni. Mogoče dan ni pravi. To sem si govoril kdaj prej, mogoče danes ni pravi dan. Samo reče se tako. Kje naj dobim kamne. Vse to je samo zasilno. Če bi lahko izbiral, ne bi izbral tega. Nazaj ne morem. Preveč sem se namučil. Kdaj pride končno mrak, takrat se bom zbral in šel. Brez kamnov zaradi mene. Znajti se pač.

MIHA MAREK

Zmagovalna zgodba natečaja Straniščne spletke je objavljena v 12. številki revije Outsider.

https://outsider.si/straniscne-spletke/