Vrata so od nekdaj eden ključnih arhitekturnih elementov. Predstavljajo ločnico med zunaj in znotraj, med nevarnostjo in varnostjo, med javnostjo in zasebnostjo. Vrata so dinamičen element prehajanja. Vrata tudi vedno postavljajo vprašanje, kaj je za njimi.
Tako sem razmišljal, ko sem se nekega jesenskega večera sprehajal po historičnem jedru italijanskega mesta Ferrara. Mesta si najraje ogledujem peš. Tako zares doživim njihov utrip, življenje in majhne dragulje.
Ulice Ferrare so skrite za mogočno obzidje, ki je mesto varovalo v turbulentnih časih. Bližina reke Pad je ključna za dva značilna materiala, iz katerih je mesto zgrajeno. Rečni nanosi so ustvarili bogate ilovnate plasti, iz katerih od nekdaj izdelujejo značilne rdeče opeke. Prod, ki ga nosi reka, pa so uporabljali za tlakovanja ulic.
Takšna je tudi ulica, kjer sem se tistega večera ustavil ob prav posebnih vratih. Gladka površina, brezhibna izvedba in subtilna svetloba so pritegnili mojo pozornost. Navdušil me je duhovit in jasen dialog starega in novega.
Prenove stavb so pomembna tema aktualnega arhitekturnega diskurza. S prenovo stavb dosežemo njihovo trajnost in jim namenimo novo življenje. Obnova je uspešna takrat, ko je obstoječa materialnost spoštljivo ohranjena in dopolnjena s sodobnimi tehnološkimi rešitvami, ki omogočajo višjo kakovost bivanja.
Pirnarjeva vrata v Ferrari govorijo o sodobnem življenju, ki se odvija za njimi, in hkrati o zavedanju zgodovinskega konteksta, v katerega so umeščena. Oblikovno ne posnemajo zgodovinskih tehnik. Samozavestno zastopajo čas, v katerem so nastala. Zadržano uporabljajo tehnološke pripomočke za varnost in udobje. Vgrajena so elegantna svetila, ki diskretno osvetljujejo prostor prehajanja. Sistemi zaklepanja pa omogočajo udobno uporabo, varnost in zasebnost tistim, ki so tam doma. Vrata povezujejo zgodovino in prihodnost ter nadaljujejo pripoved časa, ki je zapisana v materialih.
Napisal: Matevž Granda
