Advertisement
renzo2
Zob časa: 1993, Renzo Rucli, Individualne stanovanjske hiše v Benečiji

Leta 1993 je arhitekt Renzo Rucli prejel Plečnikovo priznanje za individualne stanovanjske hiše v Benečiji. Utemeljitev nagrade so objavili v Delu 20. 4. 1993: »Plečnikovo priznanje so podelili arhitektu Renzu Rucliju za individualne stanovanjske hiše v Benečiji. V obrazložitvi je zapisano, da predstavlja Ruclijeva arhitektura individualnih stanovanjskih hiš v zgornjih benečijskih dolinah ustvarjalno delo, ki z enostavnimi kompozicijskimi elementi in z uporabo cenenih materialov pomeni napor, ki v okviru možnega presega stereotipna reševanja arhitekturnih dilem zidave v oblikovno občutljivem okolju.«

Hiša Rucli danes

V časopisu Novi Matajur so 22. 4. 1993 dodali: »Ob zadovoljstvu za pomemben uspeh prijatelja, kateremu čestitamo iz srca, želimo poudariti pomen, ki ga ima priznanje arhitektu Rucliju za vso našo beneško skupnost, za vso slovensko manjšino na Videmskem.

Še vedno v predstavi marsikoga v Sloveniji in pri nas kot neka slovenska eksotika, neka zanimiva (?) folklora, se beneški Slovenci v zadnjih letih vse bolj zavestno in enakopravno predstavljamo v slovenskem kulturnem prostoru. Počasi torej dosegamo tisto stopnjo razvoja, ki nam omogoča, da prispevamo svoj delež k oblikovanju celotne slovenske kulture in enotnega slovenskega kulturnega prostora. Renzu Rucliju, ki si je za dosego teh ciljev prizadeval v dvajsetletnem političnem in kulturnem udejstvovanju v Beneški Sloveniji in ki je izraz intelektualnih in ustvarjalnih možnosti Slovencev videmske pokrajine, se zato zahvaljujemo in mu čestitamo.«

Hiša Ruttar danes

Nekoč

Arhitekt Rucli je svoja dela po priporočilu arhitekta Alessia Prinčiča, ki je bil tedaj svetnik zbornice arhitektov v Vidmu (Italija) in asistent na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, poslal na razpis za Plečnikove nagrade 1993. Poslal je več različnih tipov stavb: industrijski objekt, več stanovanjskih hiš in dva projekta z natečajev: za občinsko stavbo in športni center. Nekoliko kasneje je dobil pisno sporočilo, v katerem ga je komisija obvestila, da je prejemnik nagrade. Komisija je za nagrado upoštevala samo gradivo stanovanjskih zgradb, objektov si ni ogledala na terenu.

Hiša Gariup danes

Plečnikove nagrade zelo redko nagradijo slovenske arhitekte za delo v tujini, izven meja države Slovenije, pa še to večinoma za teoretsko delo. Primeri: Plečnikovo nagrado je leta 1982 prejel arhitekt Boris Podrecca za »poglobljen pristop k ustvarjanju sožitja starega z novim v stvaritvah notranje arhitekture in za uveljavljanje Plečnikovega duha v tujini«, Plečnikovo medaljo je arhitekt Podrecca skupaj z Burkhartom, Gostišo in Prelovškom prejel tudi leta 1987 za »predstavitev Plečnikovega opusa na razstavi v Parizu in Ljubljani«. Leta 1992 je argentinski arhitekt slovenskih korenin, Marjan Eiletz, prejel Plečnikovo priznanje za »za ohranjanje in posredovanje slovenske arhitekturne misli v tujem okolju«. V Vidmu rojeni arhitekt Aleš Prinčič, ki deluje na območju Slovenije in Italije, je leta 1998 prejel Plečnikovo nagrado za opus »Individualne vile« – stavbe se nahajajo v Furlaniji, kar pa v opisu nagrad ni jasno izpostavljeno. Leta 2015 je skupina arhitektov (Boris Bežan, Mara Partida Muñoz in Héctor Mendoza Ramirez) prejela Plečnikovo nagrado za paviljon muzeja Serlachius Gösta na Finskem.

Arhitekt Renzo Rucli je tako edini slovenski arhitekt iz zamejstva, ki je nagrajen s Plečnikovo nagrado za svoje delo v zamejski Sloveniji.

Hiša Ruttar danes

Zamejska Slovenija, Benečija

Slovenska narodna manjšina v Italiji je (v primerjavi z ostalimi sosednjimi državami) najštevilčnejša, najmočnejša, najbolj organizirana. Območje poselitve je širši obmejni pas pokrajine Furlanija – Julijska krajina: Trst, Gorica, Videm, Beneška Slovenija in Kanalska dolina. Ocena števila tod živečih Slovencev se giblje med 70.000 in 80.000 prebivalcev. Na Tržaškem in Goriškem je slovenska narodna manjšina zaščitena, v Beneški Sloveniji pa si Slovenci še vedno prizadevajo za ustrezno upoštevanje manjšinskih pravic, pa tudi sicer je to območje v marsičem drugačno in posebno.

Hiša Ruttar danes

Zgodovinski kontekst tega dela zamejstva opisujejo tudi člani dejavnega kolektiva Robida, ki deluje v Beneški Sloveniji, točneje v vasi Topolove: »Meja med Jugoslavijo in Italijo v času hladne vojne ni bila povsod enaka. Osrednje-severni del te meje – tisti, ki ga člani kolektiva Robida najbolj poznamo, torej Nadiške in Terske doline – je bil pod močnim nadzorom Gladia, tajne italijanske operacije »stay behind«, ki jo je po 2. svetovni vojni organizirala Zahodna unija, nato pa NATO in tudi CIA, in sicer z namenom ohranjanja nadzora nad mejo med zahodom in vzhodom v primeru poskusov socialistične ekspanzije. Ljudje, ki so živeli na tej meji, so bili terorizirani s strani Gladia in drugih podobnih tajnih organizacij. Ta meja ni bila črta, pravzaprav je bila pas, ki je bil spremenjen v vojaško cono. Italija je s pomočjo teh tajnih organizacij poskušala ljudi, ki so živeli v gorskih vaseh ob meji, sistematično prisiliti, da se izselijo iz teh krajev, in tako ohraniti strog nadzor nad t. i. titini na drugi strani meje. To so počeli s pomočjo lokalnih vohunov, ki so zapisovali vse, o čemer so ljudje govorili, in z drugimi sistemskimi ukrepi, kot je namerna gradnja industrijskih kompleksov v dolinah, zunaj tega vojaškega območja, od koder naj bi se prebivalci vasi izselili. O življenju na tej meji in ukrepih onemogočanja je velikokrat spregovoril tudi terski »čedermac« Viljem Černo. Govoril je, kako so morali prebivalci Barda (ital. Lusevera) v Padovo po dovoljenje za posek dreves v lastnih gozdovih. Vsako drevo je namreč igralo pomembno vlogo na vojaškem poligonu. Ali pa, da je zvon, ki je oznanjal, da prebivalci vasi ne smejo zapustiti svojih hiš, zazvonil ravno takrat, ko bi morali pobirati krompir in ostale poljske pridelke. V Topolovem je bilo prepovedano fotografiranje. Vsaka fotografija bi lahko izdala kakšno informacijo preveč o prostoru, ki so ga morali na italijanski strani varovati in zato delati nevidnega. Vse zgoraj omenjene ukrepe pa je seveda spremljala močna protislovanska, protijugoslovanska in protislovenska propaganda, pri čemer ne gre zanemariti tragičnih identitetnih dinamik, ki so poskušale v slovensko govoreče prebivalce tega območja zasidrati načelo samozanikanja. Propaganda proti vsemu, kar tiči na drugi strani meje, in nezaupanje v politične oblasti, ki so iz teh ljudi in njihovega življenjskega prostora ustvarile politični poligon oz. eksperiment, sta ustvarila strah, sumničavost in nezaupanje v kakršno koli drugost.« (izsek iz članka Robida: Vas kot hiša, avtorja Vida Rucli in Aljaž Škrlep, objavljeno v reviji Razpotja, tema Liberalizem, številka 53, jesen 2023).

Eno od znamenj, ki v krajini pričajo, da tod prebivajo Slovenci, je kozolec. Kozolci se namreč pojavljajo samo na slovenskem etničnem ozemlju; kjer živijo ljudje italijanske narodnosti, kozolcev ni. Poleg kozolcev so značilne še kašče za pridelke, območje pa je (bilo) prepleteno z mrežami poti za pastirje. O bogastvu kmečkega stavbarstva pripoveduje knjiga Kozolec, spomenik ljudske arhitekture, ki jo je arhitekt Rucli izdal leta 1998.

Arhitekt Rucli na terasi hiše Gariup danes

Dejstvo je, da se Benečija izpraznjuje že zadnjih 100 let: k temu so prispevali in delno še prispevajo oddaljena industrializacija, fašizem, hladna vojna, potres leta 1976, urbanizacija. Iz zgoraj opisanih razlogov je ta prostor še danes precej zaprt tako od zunaj – v smislu nepoznanosti – kot tudi od znotraj – preko pregovorne sumničavosti prebivalcev.

Po drugi strani pa postaja ta prostor tudi vedno bolj zanimiv, morda ravno zaradi odmaknjenosti, stika z naravo in vseh možnosti in potencialov, ki jih še skriva v sebi po letih spregledanosti.

Hiša Rucli danes

Štiri individualne stanovanjske hiše v Benečiji Renza Ruclija

V Benečiji se nahajajo tudi štiri stanovanjske hiše, ki so bile zajete v Plečnikovi nagradi iz leta 1993.

Hiša Rucli

Hiša Rucli danes

Prva med njimi je Hiša Rucli iz leta 1982, v Topolovem, občina Grmak. Gre za prenovljeno staro kaščo, ki je pripadala Ruclijevi družini in jo je avtor sam prenovil takoj po diplomi leta 1980. Kašče so nekdaj imele prostor za shranjevanje pridelkov, v višjem nadstropju pa prostor za sušenje, a ker so bile družine številčne in revne, so v kaščah včasih tudi spali.

Kašča je bila zapuščena in Rucli je takoj začel s prenovo. Splošni gabariti – pozicija, dimenzije in višina – so bili že določeni z obstoječim objektom in so taki tudi ostali. Arhitekt je želel upoštevati merilo vasi in z minimalnimi sredstvi, samograditeljsko, ohraniti idejo ruralne gradnje ter ji dodati novo obliko. Pri tem so ga zanimali arhetipi prostora. Tu ne gre za posnemanje starega, ampak za ohranjanje obstoječih dimenzij in odnosov preko intervencije s cenovno dostopnimi materiali, učinkovitimi brez stilskih navezav na referenčno okolico. Hiša izraža proces sodobne arhitekturne obravnave in vendar je ravno ta pristop na nek način tudi zelo tradicionalen – ruralen. Izgled hišice, v kateri se nahaja majhna bivalna enota s kopalnico, kuhinjo, mizo in horizontalnim panoramskim oknom v pritličju ter spalnico v odprtem nadstropju, je posledica metode gradnje in funkcionalnosti in ne zgolj estetskega razmisleka.

Obod hiše je iz vidnega betona z vmesno izolacijo, streha je kovinska. Na glavni fasadi je bila ob izgradnji najprej ornamentalno razgibana opečnata obloga, ki pa se v vlažnem podnebju ni najbolje obnesla, zato so jo kasneje prekrili s fresko nizozemskega umetnika Jana van der Ploega, ki hišico redno uporablja kot umetniško rezidenco. Poslikava se je že večkrat zamenjala, tudi trenutna je že dotrajana in čaka na letošnjo intervencijo umetnika.

Da je hiša zasnovana trajno in trajnostno, pa priča dejstvo, da je še vedno v rabi, še vedno atraktivna, a ne moteče izstopajoča in še vedno enaka v vseh svojih izrazih.

Hiša Rucli kmalu po izgradnji, 1. slika je s fresko Jana van der Ploega, 2. slika je prvo stanje z opečnato oblogo, 3. slika pa kaže primerno dimenzioniranje elementov za vsa vremenska stanja, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

Hiša Rucli, načrti, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

Hiša Rucli danes

Hiša Gariup

Hiša Gariup danes

Hiša Gariup iz leta 1984 stoji nedaleč stran v kraju Sevce (občina Grmak). Pri projektiranju družinske hiše je arhitekt vzel za izhodišče opeko dimenzij 12 × 12 × 25 cm ter vse mere v hiši dimenzioniral nanjo. Delno vkopano pritličje z garažo, servisnimi prostori in delavnico je betonsko, kot je tudi plošča nad njim, zgornje nadstropje in podstrešje pa nosi skeletna železna konstrukcija, dimenzionirana na dimenzijo opeke. Skozi v notranjost pomaknjen vhod na strani ceste vstopimo v bivalni prostor v središču hiše s kaminom, okoli katerega se vijejo stopnice na podstrešje z veliko teraso in v klet. Na desni strani bivalnega prostora se nahajata kuhinja s shrambo in terasa (s krasnim razgledom po dolini), na levi pa spalni del s kopalnico.

V hiši še vedno stanuje naročnica, zadovoljna z racionalno, a doživljajsko bogato arhitekturo doma, ki kaže vse znake dobrega gospodarjenja.

Hiša Gariup med gradnjo (viden kovinski skelet) in kmalu po izgradnji, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

Hiša Gariup danes

Hiša Gariup, načrti, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

Hiša Predan

Hiša Predan danes

Hiša Predan iz leta 1987 stoji v kraju Liesa, prav tako v občini Grmak. Gre za stanovanjsko hišo na posebni lokaciji, ob cesti, na zelo strmem terenu. Naročnika sta bila starejši par: gospa je bila doma iz Benečije, njen soprog pa z Malte, in na stara leta sta se odločila vrniti v njene domače kraje. Hiša se oblikovno naslanja na lokalno tradicijo in korenine naročnice, saj streha in umestitev v teren posnemata star senik v bližini (kasneje porušen), poreklu naročnika pa se je arhitekt poklonil z oblikovanjem »mediteranske« terase in morsko modrino nad njeno pergolo.

Dimenzije objekta so majhne, 6 × 9 metrov, hiša ima delno vkopano servisno pritličje, bivalno nadstropje in spalno nadstropje ter podaljšan nadstrešek za avtomobil. Terasa omogoča lepe poglede na dolino.

Od štirih hiš, nagrajenih leta 1993, je samo ta zamenjala lastnike. Novi lastniki so posegli v njen izgled: dozidali so manjši volumen na zahodni strani in prebarvali fasado, s čimer sta se nekoliko zabrisali konceptualna jasnost in izčiščena geometrija prvotne zasnove.

Hiša Predan kmalu po izgradnji, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

Hiša Predan, načrti, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

Hiša Predan danes

Hiša Predan in hiša Ruttar, aksonometrija, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

Hiša Ruttar

Hiša Ruttar iz leta 1991, ki jo je Rucli zasnoval za svojo družino, stoji v neposredni bližini hiše Predan (nekaj let kasneje je med njima zrasla še ena hiša, prav tako Ruclijevo delo). Na parceli je stal star senik, ki je prenovljen vključen v kompozicijo hiše.

Jedro hiše tvorita dva tlorisna kvadrata, okoli katerih so umeščene servisne vsebine in komunikacije (dnevni WC, pralnica, stopnice). Ta dva kvadrata določata tudi konstrukcijo: stavba tako sledi analogiji kozolca, obod pa je sproščen.

Kot hiša Predan tudi hiša Ruttar stoji ob cesti na strmem terenu in to pozicijo vzame za izziv, da razvije vertikalno razgibanost tako notranjega kot zunanjega prostora. Že pri vhodu nas zunanje stopnice povabijo, da se spustimo na nižjo raven in ob vhodu pogledamo skozi odprtino v betonskem zidu, ki uokvirja razgled na dolino. Zid nas usmeri do vhodnih lesenih vrat, ki so rezkana tako, da spominjajo na tkanje tekstila. Na desno, v obnovljenem poslopju, so vrata za garažo, nad njimi pa je okroglo okno nekdanjega senika. Pred vhodom se fasada navidezno zaviha in odpre, kot knjižni list, tako da nastane zavetrni predprostor, ki nas povabi v notranjost.

Interier se precej razlikuje od Ruclijevega prvega dela, kašče v Topolovem, saj je poln bogatih materialov in zanimivih elementov, od stare lesene masivne omare v dnevni sobi do nizkih in širokih radiatorjev v kuhinji, na katerih so po pripovedovanju radi posedali otroci. Kuhinja ima tudi peč (zakuri se jo od spodaj, nadstropje nižje, v delovni sobi), na kateri je kotiček za branje in poležavanje s pogledom v daljavo skozi okno, ki je postavljeno za točno ta namen. Hiša je polna takih premislekov in domislic, videti je, da je bila načrtovana skrbno, z ljubeznijo. Domovanje, v katerem danes prebiva arhitektova nekdanja soproga in občasno katera od obeh hčera, je v odličnem stanju, njeno atraktivnost in kvaliteto pa potrjuje tudi objava v nedavno izdani monografiji A casa dell’architetto (V arhitektovi hiši, avtorji Tommaso Michieli, Filippo Saponaro, Elia Falaschi, založba Gaspari, 2024), ki prinaša izbor hiš in stanovanj iz Furlanije – Julijske krajine, ki so jih arhitekti oblikovali zase.

Hiša Ruttar danes

Hiša Ruttar danes

Hiša Ruttar, aksonometrija, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

Hiša Ruttar, kmalu po izgradnji, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

Hiša Ruttar, situacija, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

Hiša Ruttar, tlorisi, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

Hiša Ruttar, prerezi, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

Arhitekt Renzo Rucli

Renzo Rucli se je rodil leta 1950 v vasici Topolove v Beneški Sloveniji. Arhitekturo je študiral v Benetkah, strokovno pa deluje predvsem na območju Benečije in Vidma. Aktivno je sodeloval v popotresni obnovi po potresu v Furlaniji 1976 in v manjšem ali večjem obsegu pri prenovi vsaj 15 hiš v Topolovem. Izstopa velika Juljova hiša, kjer so danes skupni prostori za kulturne dejavnosti, in obravnava javnega prostora (tlakovanje, vodnjak, ureditve pred hišami).

Rucli danes živi in dela v Kobaridu. Ljubezen do Topolovega in Benečije ter skrb za kraj sta podedovali tudi hčerki Vida in Elena Rucli, vodilni sili kolektiva Robida, ki deluje v Topolovem. Bivša žena, tudi arhitektka Donatella Ruttar je avtorica, koordinatorka in vodja Slovenskega multimedijskega okna (SMO) v Špetru, krajinskega in pripovednega muzeja, ki spodbuja in vrednoti kulturno delovanje slovenske manjšine v Italiji. Tudi interier muzeja in ureditev okolice je zasnoval Renzo Rucli.

Renzo Rucli v Topolovem

Kitajski kamen

Renzo Rucli je s svojim delom najbolj zaznamoval svojo rojstno vas kot njen neuradni »hišni arhitekt«. Na primeru njegove prve hiše, kašče, lahko preučujemo njegov pristop k urejanju vasi v celoti. S svojim delom in intervencijami ne posega v gabarite in odnose volumnov v vasi, ne opravlja pa tudi samo olepšav objektov. Njegovi posegi in izbira materialov, načinov vgradnje imajo vedno vzrok, so utemeljeni. Taktilna, materialna in vizualna raznolikost objektov je posledica metode arhitekturne zasnove in ne estetskih teženj.

Pogosto izbira tudi poceni materiale, ki jih vgrajuje v svoje projekte. Marsikatera takšna odločitev se zdi skoraj kontroverzna. Na primer izbira materiala za tlakovanje vaških ulic: ko se je v vasi pokazala potreba, da se uredi zelo strme, drseče ulice, nevarne za starejše prebivalce, ki so med vse redkejšimi prebivalci prevladovali, je arhitekt iskal kamen, ki ne drsi in ki bi si ga v vasi lahko privoščili. Na izbiro je imel drag domači material ali pa ugodnejši kitajski kamen z boljšimi nezdrsnimi lastnostmi. Nazadnje se je odločil za slednjega. Kamen so vgradili tako, da je postavljen pod kotom in tako vsak element tvori majhno stopničko, ki še dodatno zadržuje zdrse.

Vas Topolove ni spomeniško zaščitena, zato ni potrebno slediti strogim smernicam oblikovanja in izbire materialov. A če bi pri nas v kakšni vasi vgradili kitajski kamen, bi to verjetno sprožilo precejšnje zgražanje ali odpor. Lahko bi se tudi vprašali, ali je taka rešitev trajnostna in koliko CO2 je bilo izpuščenega, da je oddaljen kamen dosegel Benečijo. A vendar je ravno tovrstna metoda – arhetip »proces, ne materialnost« – od nekdaj značilna za ruralni svet. Ljudje so nekoč gradili s tistim, kar jim je bilo dostopno, v okviru možnega. Alternativa temu je bila, da niso gradili. In tudi danes je v mnogih starih naseljih alternativa čakanje, da stvari propadajo, oziroma da vasi umirajo, ker se prenove zaradi prestrogih zapovedi, prevelikih pričakovanj ali zgolj zaradi moralnih in drugih zadržkov ne zgodijo. Dejstvo je, da je v današnjem globaliziranem času izdelek iz Kitajske velikokrat dostopnejši od česa drugega (na mestu je tudi vprašanje, zakaj so obrtniški izdelki in lokalni materiali tako zelo dragi; vgradnjo kamnoseških izdelkov, izdelanih po meri, si npr. lahko privoščijo samo še zelo bogati ljudje). V vsakdanjem življenju že uporabljamo ogromno proizvodov z vseh koncev sveta: telefončke, računalnike … Morda lahko podobno razmišljamo tudi o posegih v prostor, če ti, pa čeprav s tujimi materiali, prinašajo velike izboljšave. Preizkušanje različnih materialov in procesov je značilno za Ruclijevo metodo stalnega eksperimentiranja in raziskovanja in tako tudi tlakovanje vasi Topolove izgleda skoraj kot kolaž, ki lahko sproža polemike, a vendar deluje.

Razmisleka vredno je tudi vprašanje: ali je »kakršnakoli« prenova boljša kot ne-prenova? Vsekakor je življenje vasi boljše kot umiranje. In da nekaj lahko traja, se mora najprej zgoditi. V skladu s to mislijo arhitekt Rucli skrbno bdi nad Topolovem in posege v njem kurira tako, da ti prinašajo izboljšave.

Tlakovanje v Topolovem

Eden opaznejših posegov v vasi Topolove, ki ga je uvedel Rucli, je tudi poenotenje ograj. Vas je razdeljena v dva dela: spodnji se razteza bolj horizontalno po plastnicah, vmes je zeleni pas vrtov, na zgornjem delu pa hiše rastejo v višino. Vse to je postavljeno na strm teren, zato se na več mestih pojavljajo ograje, stopnice, prehodi. Različne tipe ograj je poenotil v sistem kovinskih vertikalnih letev, ki so enostavne za vzdrževanje. Že obstoječim cestnim ograjam iz kovinskih cevi, ki imajo zelo prometni, industrijski videz in ki se s svojim utilitarnim videzom niso dobro vklapljale v vaško okolje, je dodal vertikalne letve in jih tako povezal v celoto z ostalimi ograjami.

Poenotenje ograj v Topolovem

Vpliv

Ko smo se med prvomajskimi počitnicami srečali z Renzom Ruclijem v Benečiji, je govoril tudi o svojih vzornikih. Največji vpliv na njegovo delo in razmišljanje je imel švicarsko-italijanski arhitekt Luigi Snozzi iz kantona Ticino, kjer so ga po diplomi obiskali s skupino sošolcev in z njim preživeli nekaj dni. Arhitekt Snozzi je mlajšim kolegom razkazoval svoja dela in krajino, ki ima podobno tipologijo kot Benečija – tudi zaradi tega so dela Ruclija pritegnila.

Snozzi je bil prvi arhitekt nove tičinske šole. Od šestdesetih let 20. stoletja je bil eden vodilnih članov skupine arhitektov iz Ticina, ki so jo sestavljali njegovi prijatelji Livio Vacchini, Bruno Reichlin, Fabio Reinhart in Mario Botta, ki so Snozzija imenovali »popotni spremljevalec v arhitekturni pustolovščini«. Gibanje je spodbujalo racionalno arhitekturo, bilo je povezano z Aldom Rossijem in severnoitalijanskim gibanjem La tendenza.

Snozzi je na Ruclija naredil vtis s predavanjem o prilagoditvi arhitekture na dani prostor in o spoštovanju konteksta gradnje, predvsem pa z dosledno povezavo med besedami in dejstvi, med teoretičnim in konkretnim. Snozzijevo delo je bilo za Ruclija utemeljitev razmišljanja v prostoru.

Snozzijev vpliv lahko v Ruclijevem delu spremljamo v prilagajanju objektov prostoru in spoštovanju tako zgodovinskega, geografskega kot materialnega in miselnega konteksta. Po Plečnikovi nagradi je arhitekt ustvaril še veliko objektov skoraj vseh tipoloških zvrsti: stanovanjskih hiš, prenov, industrijskih objektov, ureditev javnega prostora in prostorov centralnih dejavnosti.

Nekaj drugih del arhitekta Renza Ruclija v Benečiji

Nacionalni slog

Rucli je tudi eden od urednikov knjige (Valentino Z. Simonitti: architetto e intellettuale di confine/arhitekt in intelektualec ob meji, ur. Renzo Rucli, Giovanni Vragnaz, Študijski center Nediža, Špeter, 2017) o delu arhitekta Valentina Simonittija (1918–1989), beneškega Slovenca z bogatim opusom. Simonitti je bil intelektualec, ki se je zavzemal za poglobitev kulturnih vezi z matično deželo in za utrjevanje slovenskega jezika kot temeljnega sredstva za spoznavanje slovenske kulture. Za njegovo arhitekturno delo je značilno vključevanje prvin ljudskega stavbarstva, prilagajanje arhitekture človeku ter pojmovanje objektov kot del naravne krajine, istočasno pa so bila njegova dela vpeta v mednarodne tokove. Pod vplivom sodobnika Edvarda Ravnikarja se Simonitti navduši tudi za moderno odprto slovenstvo in iskanje nacionalnega sloga preko moderne univerzalnosti v kombinaciji narodnih posebnosti onkraj formalnih vzorcev in brez nepotrebnih zdrsov v nacionalizem.

Na zamejstvo velikokrat gledamo skoraj kot na etnološko eksotiko, pri tem pa spregledamo, da so kulturni dosežki tod obče zanimivi in napredni, da se zgledujejo po svetovnih kulturnih tokovih, iščejo svoj, avtentičen izraz ter so pri tem uspešni.

Nekaj drugih del arhitekta Renza Ruclija v Benečiji

Za zaključek

Kakšno neverjetno bogastvo v izrazu, premišljeno reševanje prostorskih in drugih (finančnih, funkcionalnih) težav, kolikšno število raznolikih realizacij, široko delovanje avtorja, poetika in praktičnost obravnave prostora, da ne govorimo o krasni naravni krajini, ki obdaja beneške vasi … Teme, ki smo jih ob obisku arhitekta in njegovih del spoznavali na izletu po Beneški Sloveniji, so – povsem zavoljo zgodovinske krivice – pri nas večinoma spregledane. Leta 1993 je tedanji opus Renza Ruclija, ki bi ga z značilnim zanimanjem za lokalni kontekst in spoštovanjem dane krajine lahko postavili ob bok sočasnim evropskim tokovom v arhitekturi, prejel nagrado in priznanje s slovenske strani. Toda namesto da bi se od takrat naprej prepoznavnost in priznanje sodobne arhitekture slovenske Benečije s strani Slovenije povečevala, se je pri tem več ali manj (razen sodelovanja na kakšni razstavi in enem intervjuju) tudi ustavilo.

O kulturnem delovanju in še posebej o arhitekturi v beneškem zamejstvu imamo na voljo tako malo podatkov (izjema je izvrstna knjiga Čar prostora Marka Korošica, ki je izšla v Trstu leta 2014), da je odkrivanje bogatega opusa arhitekta Ruclija nepričakovana poslastica. Čas je, da kulturne dosežke v zamejstvu primerno ovrednotimo in jim damo pravo vrednost in vidnost, ki si jo zaslužijo. Naj bo Ruclijev opus prvi v vrsti.

Hiša Ruttar, kmalu po izgradnji, foto: osebni arhiv arhitekta Renza Ruclija

 

Napisala: Eva Sušnik
Fotografije: Luka Jerman
Arhivske fotografije in risbe: Osebni arhiv Renza Ruclija

Naslovna fotografija: Renzo Rucli na terasi hiše Gariup

Prispevek je del rubrike Zob časa, v kateri spremljamo, kako se starajo projekti, ki so bili nagrajeni z različnimi slovenskimi arhitekturnimi nagradami od osamosvojitve dalje. Vsak mesec se bomo posvetili enemu projektu. Rubriko urejata arhitekta Eva Sušnik in Luka Jerman.

 

Naroči Outsider, razširi svoj pogled

2 Responses

  1. Spoštovana draga Eva, nimam vaše širine opazovanja in predstavljanja živih nenamerno pozabljenih aktivnostih naših narodnostnih kolegov, želim pa izraziti svojo pripadnost vsem stvaritvam in dogajanjem, ki jih prikazujete tokrat predvsem v Zobz časa o kolegu v Veneški sloveniji, korenini Slovenstva, ki hvala Bogo še globogo vrašča v naše primarno avtentično slovensko zemlji izven tolikokrat odtrgano nacionalno domovino…!
    Prostorsko neobsežni arhitektonski posegi kolega Renzija si vsebinsko in v svojem ambientu tako iskreni, da jih poosebljan, kljum moji v svojem vipavskem ambientu oblikovnem izrazu ne dosegan.
    Eva , hvala zavaše predstavitvije in oblikovno občurena prostorska ovrednotenja.
    Vse dobro in lep pozdrav
    Marijan

  2. Eva, z vašimi predstavitvam sicer in v primeru kolega Eanzija it Benečije ste me s predstavitvijo in vasimi razmišljami “zlezli pod kožo” mojih arhitektonskih miselnih stremljenjj in “utopičnih” pričakovanj…!
    Hvala za vaša vztrajna odkrivanjja in bogatitev misli prostorskih oblikovalcev.
    Lp Marijan

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.