Pred časom me je kolega arhitekt opozoril na sporen projekt, imenovan Vrata Krasa, ki naj bi ga zgradili kot vstopno točko v Unescov naravni park Škocjanske jame na Krasu. Nastal je v okviru projekta GeoKarst – Vzpostavitev čezmejnega geoparka na Krasu. Predvideni program združuje izobraževalne vsebine, gostinski lokal, kulinarično središče, trgovino s spominki in veliko parkirišče, od koder se bodo lahko obiskovalci peš sprehodili do te svetovne znamenitosti.
V osnovi je programska pobuda dobrodošla in bo gotovo obogatila kraško turistično ponudbo. Problem projekta je v precej slabi arhitekturi. Tako pomemben objekt v tako občutljivem okolju, ki ga bo gradil javni zavod, bi moral upoštevati najvišja merila oblikovanja prostora in arhitekture. Projekt pa je kontroverzen v tem, da ga naj bi načrtoval inženir nizkih gradenj (opomba: glej popravek spodaj).
Ta dejstva so še posebej zanimiva v kontekstu aktualne debate o novem predlogu Gradbenega zakona. Pred časom je ZAPS (Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije) opozoril, da bi po novem zakonu na primer vrtce lahko gradil projektant strojnih inštalacij ipd. Prav tako aktualna kampanja ZAPS opozarja, da je vlada z novim zakonom za debirokratizacijo ukinila javne arhitekturne natečaje.
Projekt Vrata Krasa je v tem pogledu pred časom. Še preden je novi Gradbeni zakon sprejet, že uresničuje črnoglede napovedi arhitekturne prakse novega zakona. Napoveduje pa še neki drug fenomen, ki lahko dolgoročno degradira naš grajeni prostor. Govorim o evropskih sredstvih za okrevanje, o raznih razpisih, kjer se deli veliko sredstev, o helikopterskem denarju, ki si ga izposojamo od svojih praprapra…vnukov, da z njim rešujemo naše aktualne krize. Problem tega fenomena je v tem, da prostorskih intervencij ne generira potreba, ampak razpis. Denar je na razpolago in neumni bi bili, če ga ne bi počrpali. A če ni vizije, ga je mogoče investirati le stihijsko. Karkoli je boljše kot nič. To naj bi nas obogatilo in izboljšalo naše blagostanje. Problem razpisov je v tem, da je »rok trajanja« denarja omejen, da ga je treba počrpati v določenem roku, sicer … izgine. To pomeni, da kompleksni projekti ali celo natečaji, ki terjajo več časa, ne pridejo v poštev. Obnove dediščine, revitalizacije degradiranih območij ali participativni projekti niso po meri razpisov, ki se morajo uresničiti hitro, v primeru Vrat Krasa v dveh letih.

Za učinkovito rabo evropskih razpisnih sredstev bi morali imeti vnaprej pripravljene ustrezne urbanistične podlage, na osnovi katerih se lahko gradi takoj, brez dolgotrajnega sprejemanja prostorskih aktov. A pri nas so ustrezno urbanistično pripravljene le obrtne cone. Tako ni presenetljivo, da bodo Vrata Krasa stala na robu divaške obrtne cone. A ob dejstvu, da je turizem postal pomembna industrijska panoga, to morda niti ni tako napačen kontekst za ta objekt.
Arhitektura Vrat Krasa nikakor ne ustreza pomenu objekta, ki bo vstopna točka v enega najobčutljivejših naravnih sistemov na svetu. Čeprav je ni načrtoval arhitekt, to ne pomeni, da marsikateri arhitekt ni sprojektiral tudi že marsičesa precej slabšega. A to vsekakor ni opravičilo, s katerim bi bila predstavljena rešitev v danih okoliščinah sprejemljiva. Projekt ne kaže nobene senzibilnosti do občutljivega kraškega okolja. Nima nikakršnega odnosa do kraške arhitekturne tradicije. Gre za precej formalistično rešitev, pri kateri je edina sreča dejstvo, da bo umeščena v obrtno cono.
Tudi v primeru evropskih razpisov gre za javni denar in vsem vpletenim bi moralo biti v interesu, da se s temi sredstvi gradi kakovostno in trajno. Še posebej če gre za tako pomembno naravno znamenitost, da si je prislužila umestitev na Unescov seznam svetovne dediščine. Zato so koristne arhitekturne in urbanistične delavnice, ki vnaprej preizkušajo različne pristope in koncepte. Arhitekturni natečaji pa spodbudijo najboljše rešitve. Na ta način bodo razpisi generirali kakovost namesto stihije.

Arhitektura in vizualizacije: Aporia d.o.o.

POPRAVEK: Podjetje Aporija nam je na uredništvo posredovalo popravek, ki se nanaša na moje napačno navajanje, “da naj bi projekt projektiral inženir nizkih gradenj.” Objekta NI zasnoval inženir nizkih gradenj temveč skupina strokovnjakov s področja gradbeništva in arhitekture, ki v družbi Aporia d.o.o., deluje pod okriljem arhitektke Maše Vodopivec. Za napačno navedbo se opravičujem. Podjetje Aporia tudi navaja, da je neresnična trditev, da gre “za precej slabo arhitekturo.” To je stvar osebne presoje in debate. Dejstvo je, da je projekt Vrata Krasa v interesu javnosti. Po naši uredniški in strokovni presoji realizacije projekta, kot je predstavljen v prezentacijah ne bi objavili kot primer dobre prakse. Ker izhajam iz arhitekturne prakse se tudi zavedam, da je vsak projekt proces in bomo zelo veseli, če bo končni rezultat sodil med primere dobre prakse. Ne dvomim, da to ni tudi interes skupine strokovnjakov, ki ga razvija.

Napisal: Matevž Granda

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja