O Plečniku je zapisanega že veliko. Njegovo življenje in dela dobro poznamo. Vsakih pet let, ko je okrogla obletnica rojstva ali smrti in je Plečnikovo leto, izide kakšna nova knjiga in doda kamenček v mozaik razumevanja njegovega življenjskega loka, ki povezuje tri prestolnice: Dunaj, Prago in Ljubljano. Zato bi se na tem mestu, dan pred 148. obletnico njegovega rojstva (op. kolumna je bila prvič objavljena v časopisu Delo, 22. 1. 2020), poskušal osredotočiti predvsem na njegova nezgrajena dela in kontekstualizirati to, čemur umetnostni zgodovinarji pravijo Plečnikova Ljubljana, skozi sodobne prostorske probleme.
Ko se je Plečnik po daljšem obdobju študija za kratek čas vrnil v Ljubljano, se je v nekem pismu bratu pritožil, kako je to mesto grdo. Nekaj let pozneje se je v Ljubljano vrnil kot izoblikovan in mednarodno priznan arhitekt ter začel metamorfozo, ki je trajala do njegove smrti. Nastala je Plečnikova Ljubljana.
Ko govorimo o Plečnikovi Ljubljani, pogosto gledamo samo na stebre in timpanone, ki jih je zgradil. Pogosto nas forma zavede. Zato velja, da je Plečnikova Ljubljana celostna umetnina ekscentričnega arhitekta, ki je poskušal v svoje rojstno mesto prenesti model antičnih Aten. Ko govorimo o Plečnikovi Ljubljani, navadno govorimo o njegovih realiziranih delih.
Drugačen pogled pa se nam odpre, če pogledamo njegova nerealizirana dela. V Plečnikovi hiši v Ljubljani je še do nedelje odprta razstava na to temo, ki izpostavlja štiri arhitektova neuresničena ljubljanska dela. Teh pa je še veliko več. Od leta 1921 je bil namreč Plečnik profesor na novoustanovljenem oddelku za arhitekturo ljubljanske univerze. Zato morda za številne projekte niti ni bilo mišljeno, da bodo kadarkoli realizirani, pa vendar pričajo o konceptih in načinu oblikovanja prostora.
In kaj nam ta dela govorijo o Plečnikovi Ljubljani?
Ljubljana ni zaključena celota, katere podobo bi morali nedotaknjeno ohranjati v neskončnost. Nasprotno, Plečnik je v DNK Ljubljane zapisal drznost, monumentalnost in nenehno preobražanje. Ljubljano je načrtoval na način, ki se nam danes zdi nepredstavljiv. Posegal je v zgodovinsko tkivo in rušil objekte, ki jih imamo danes za nedotakljive. Porušil bi Dramo, Filharmonijo, celotno območje tržnic skupaj z Mahrovo hišo in semeniščem ter celo Ljubljanski grad. Gradil bi na mestih, kjer je danes nepredstavljivo, recimo v parku Tivoli ali na nabrežjih Ljubljanice.
Plečnik je s svojo arhitekturo gradil nacionalno identiteto. Uspela mu je preobrazba malega provincialnega avstro-ogrskega mesta v slovensko nacionalno prestolnico. Menim, da je ravno ta preobrazba jedro sporočila Plečnikove Ljubljane, o katerem pričajo njegova izvedena in neizvedena dela. Preobrazba, ki se obrača v prihodnost, čeprav gradi na preteklosti. Preobrazba, ki se nikoli ne konča. Pogum in drznost, s katerima je Plečnik izrisoval Ljubljano, sta nam danes lahko v navdih in dokaz, da nobena kriza ne more biti izgovor, da bi nehali graditi za prihodnost.
Danes se soočamo z drugačnimi problemi. Imamo lastno državo, ki pa ne gradi več na prostorski identiteti. Oblikovanje prostora je prej posledica stihije in naključij kot dolgoročne vizije. Vse bolj čutimo posledice slabe politike urejanja prostora in odsotnost dobre stanovanjske politike. Urejanje prostora je prepuščeno malim zasebnim interesom malih ljudi.
Stanovanjska kriza je vse očitnejša. Stanovanj za mlade ni, cene nakupa ali najema so nesorazmerne s plačami. Krizo poglablja še turistifikacija, ki sili prebivalce iz mestnih središč na obrobja. Kljub vsemu pa je veliko stanovanj v Sloveniji praznih. Mnogi živijo v prevelikih hišah s previsokimi stroški vzdrževanja, na lokacijah, oddaljenih od urbanih središč. Demografska struktura se spreminja, vse več je starejših, ki pa so zelo aktivni. Pred arhitekturo in urbanizmom so veliki izzivi. Kako odgovoriti na sodobna prostorska vprašanja in kako zagotoviti vzdržen model prostorskega načrtovanja za prihodnost?
Posledice slabe prostorske politike so vse bolj izrazite: neobvladljivi prometni zastoji, nefunkcionalen javni promet, razpršena gradnja, ki degradira podeželje, izseljevanje mladih in vse večje razlike med bogatimi in revnimi. In da, tudi arhitektura je orodje, ki iz problemov, s katerimi se spopadamo, lahko ustvari prednosti in odlike.
Arhitekt Edvard Ravnikar, Plečnikov učenec, je v enem od svojih esejev nekoč zapisal, da gradnja stanovanjskih blokov in sosesk še ne pomeni gradnje mesta. Njegovo razmišljanje je aktualno še danes. Pred kratkim sem se peljal po Tacenski od Vižmarij proti Tacnu. To območje naj bi bilo urbani del mesta Ljubljana. Vendar se agrarne površine prepletajo z generičnim urbanizmom. Na njivi eno leto raste koruza, drugo krompir, naslednje leto pa zraste soseska vila blokov. Njihova arhitektura je sicer povsem korektna, manjka pa premislek o umestitvi v prostor. Ti objekti ne vzpostavljajo nobenega odnosa do javnega prostora, ne gradijo nobene urbane poteze. Namesto tega se zagradijo z ograjo. Kaj bo na sosednji njivi zraslo prihodnje leto, še ne vemo. Mogoče pšenica, mogoče buče, mogoče pa kak vila blok.
To je princip delovanja sodobnega slovenskega urbanizma. In opisana lokacija ni izjema. To se dogaja povsod.
Če bi se Plečnik danes pripeljal v Ljubljano, sem prepričan, da bi spet potožil o njeni lepoti. Veliki napori bi bili potrebni, da bi zasnoval jasne poteze, ki bi gradile sodobno identiteto in ki bi odgovarjale na aktualna družbena vprašanja. Z drznim vizionarskim razmišljanjem bi nadaljeval to metamorfozo, ki jo je začel pred stoletjem. Naj nam bo Plečnikovo izročilo v navdih pri vsem še nezgrajenem.
Napisal: Matevž Granda